Vsi tisti, ki so izgubili življenje v teku narodnoosvobodilne vojne na strani okupatorja ali domačih izdajalcev na tak ali tak način (kot borci, pomagači, simpatizerji), se ne smatrajo za vojne žrtve.
Na tretje pismo komunističnim veteranom, ki sem ga konec leta 2017 poslal na več naslovov, je 14. januarja 2018 prišel odgovor kar iz Dragoš. V prisotnosti ministrice Anje Kopač Mrak, ki ima pod sabo skrb za vojna grobišča, so manifestirali, da je vseeno, če vojno grobišče Dražgoše ni urejeno v skladu s predpisi (oznake, podatki o žrtvah itd.) in sporočili so tudi, kako si predstavljajo obnašanje na vojnem grobišču (predpis nalaga: »Vsi obiskovalci in izvajalci del se morajo vesti primerno kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«)
Tako nespoštovanje predpisov kot zaničevanje občega načela posvečenosti mrtvih sta bistveni del komunističnega ateističnega pokopa (v nadaljevanju KAP). Sta srčika tistega, kar smo v 2. Jugoslaviji poznali kot ritualni red sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, sedaj pa so komunistični veterani revolucionarna izročila prelepili z nalepko »vrednote NOB«.
S komunistično zmago in prevzemom oblasti se je leta 1945 začela nova doba. Glede grobov jo uteleša ukaz (v Sloveniji ga je spomladi 1945 izdal notranji minister Zoran Polič), naj se poskrbi za grobove partizanov in drugih žrtev na strani partizanskega gibanja ter nekaterih žrtev okupatorskega nasilja, ukazali pa so uničiti grobove okupatorjev in smrtnih žrtev, ki so padle v spopadih s partizani oz. so jih umorile komunistične oblasti med vojno in po njej. Pozabljeni so bili tudi grobovi nekaterih žrtev okupatorja – padlih mobilizirancev v okupatorjeve armade, izgnancev …
Tako so leta 1950 v navodilih »za popis žrtev narodnoosvobodilne vojne« ukazali: »Važno je tudi to, da niso bili na sovražni strani, na strani okupatorja ali domačih izdajalcev. Vsi tisti, ki so izgubili življenje v teku narodnoosvobodilne vojne na strani okupatorja ali domačih izdajalcev na tak ali tak način (kot borci, pomagači, simpatizerji), se ne smatrajo za vojne žrtve.«
To načelo aparthajdske delitve mrtvih so tudi uzakonili. Julija 1954 so sprejeli Zakon o varstvu grobov borcev, padlih v narodnoosvobodilni vojni, in žrtev fašističnega nasilja.
Leta 1961 so v novem Zakonu o pokopališčih borcev zapisali, da so to pokopališča in grobovi iz druge svetovne vojne in drugih vojn jugoslovanskih borcev, Jugoslovanov vojnih ujetnikov, internirancev in drugih žrtev sovražnikovega nasilja v Jugoslaviji in tujini, borcev zavezniških armad v Jugoslaviji ter pokopališča in grobovi borcev tujih armad ali odredov, pokopanih v Jugoslaviji, ki so se v drugi svetovni vojni v Jugoslaviji borili proti skupnemu sovražniku.
Vendar pa so v tistem času že zbrali podatke o padlih italijanskih vojakih tako v okupatorski kot partizanski vojski in jim dovolili prekop. Prav tako je potekalo trgovanje z Avstrijo. V Gradcu je bil leta 1961 urejen spomenik jugoslovanskim žrtvam, leta 1962 pa na Žalah avstrijski spomenik.
Z osamosvojitvijo Slovenije je utopično načelo KAP, da bi ene mrtve pokopali in častili, drugih pa ne bi pokopali, sramotili pa kar se da, povsem propadlo. Na pritisk držav naslednic so se začeli urejati grobovi žrtev soške fronte, potem tudi nemška vojaška pokopališča iz druge svetovne vojne.
Vendar če so okupatorji vsaj v omejenem obsegu lahko pokopavali svoje mrtve, se rasistična delitev mrtvih rojakov še vedno razglaša kot »vrednota NOB«.
Tine Hribar o dolgoročnih posledicah tega zločina nad svetostjo življenja in posvečenostjo mrtvih zapiše: »Umor je zlo, za ubitega največje zlo; prepoved pokopa zamolčano ubitega je zlo, podvojeno zlo, saj preživeli svojci za mrtvim niti žalovati ne morejo; prepustitev nepokopanih in zamolčanih žrtev potomcem, ob rojstvu ničesar krivim, pa je skoraj nepredstavljivo zlo, hudodelstvo vseh hudodelstev.«[1]
Republika Slovenija skuša popraviti strašne razdiralne posledice, ki jih je utrpela in jih še trpi zaradi KAP.
Z Zakonom o prikritih grobiščih in pokopu žrtev je bil leta 2015 vzpostavljen pravni temelj za ureditev grobov, ki jih je KAP skušal izbrisati. Vsak dan se srečujemo s krivdo, ki so si jo naložili komunisti z zločini in njihovim prikrivanjem.
Vendar pa to ni edina sramota KAP. V nadaljevanju bomo opozorili, kakšne so posledice zlorabe in skrunjenja tudi tistih mrtvih, ki so bili po načelih KAP vredni groba in časti.
[1] Tine Hribar: Zločin brez zločincev. V: Žrtve vojne in revolucije. Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije 2005.
