KAP in v avstrijskem Gradcu izgubljeni Pohorski bataljon

3
1925
Slavnostna otvoritev spomenika v Gradcu 1. novembra 1961 je bila znak otoplitve na
Slavnostna otvoritev spomenika v Gradcu 1. novembra 1961 je bila znak otoplitve na železni zavesi. Foto: Jože Dežman

Nadaljujemo s predstavitvijo sramotne neurejenosti partizanskih grobov. To pot s primerom vojnega grobišča v Gradcu v Avstriji ilustriram, kam nas je pripeljal komunistični ateistični pokop (KAP) v mednarodnih razmerjih.

O neurejenosti partizanskih grobov sem pisal že predhodnih poglavjih, nazadnje smo se dotaknili kranjskega vojnega grobišča, kjer je zelo težko ugotoviti, kdo je tam dejansko pokopan. Kam nas je pripeljal komunistični ateistični pokop (KAP) v mednarodnih razmerjih, smo se delno dotaknili že v poglavju, kjer smo predstavili, kako je arhitekt Edo Ravnikar urejal italijansko pokopališče umrlih taboriščnikov v koncentracijskem taborišču Rab.

V Gonarsu je med 446 žrtvami v jugoslovanskem delu pokopališča v Sansepolcru je 109 Slovencev. Jugoslovanski del je zgradila nekdanja Jugoslavija, odprt je bil 15. decembra 1973. Lansko leto so ob dnevu mrtvih obiskali grobišče s slovenskega veleposlaništva in vojaški ataše je izjavil, »da je Slovenija edina izmed naslednic, ki se vsakoletno pokloni spominu na svoje mrtve. Ta spomenik ni last Republike Slovenije, zato nimamo nikakršnih obveznosti glede tega. Seveda pa se pridružujemo vsem pobudam, ki jih lokalna skupnost ima.«

Nato sem na pisal urad visokega predstavnika za nasledstvo, če so vojna grobišča vključena v pogajanja o nasledstvu nekdanje Jugoslavije. 14. novembra 2017 so odgovorili, da niso vključena.

Register vojnih grobišč RS je skrajno pomanjkljiv glede slovenskih vojnih grobišč v tujini. Očitno je, da je že rajnka Jugoslavija prepustila svoje mrtve vnemar.

Pred nekaj leti so se v Sloveniji po običajnem vzorcu sprli ob predlogu, da bi posmrtne ostanke, na Osankarici padlih in v Gradcu pokopanih, borcev Pohorskega bataljona prepeljali v domovino. Eni so bili energično za prekop, drugi pa proti.

Kot da bi se dalo v Gradcu še kaj prekopavati, kar se slovenskih žrtev tiče.

V Registru vojnih grobišč RS piše:

»Na Štajerskem je največje skupno grobišče žrtvam fašizma devetim različnim narodom na centralnem pokopališču v Gradcu. Tam je bil na podlagi meddržavnega sporazuma med Avstrijo in bivšo Jugoslavijo postavljen veličasten spomenik. Pred tremi leti (verjetno okoli 1995 – op. p.) so ga obnovili iz sredstev graške občine in zveznih sredstev bivše Jugoslavije.

Spomenik je posvečen 1.213 (drugi viri navajajo 1200, 1228 op. p.) slovenskim žrtvam – partizanom, aktivistom in talcem. Med žrtvami je 12 narodnih herojev, padli in ustreljeni borci Pohorskega bataljona, talci.  med temi tudi 143 talcev iz Štajerske, ki so bili ustreljeni na dan 2. oktobra 1942 v Mariboru in drugi.«

Problem pa je, koliko posmrtnih ostankov naj bi še bilo v Gradcu. 10. oktobra 1946 so v Gradcu predali Jugoslaviji 255 žar v Gradcu kremiranih slovenskih žrtev nacionalsocializma. Zato se lahko vprašamo, ali naj bi bilo torej v Gradcu pokopanih nekaj nad 1200 ali okoli 960 Slovencev.

Takrat je pokopališče s temi žrtvami obsegalo okoli 1650 m2. Poleg Slovencev je bilo pokopanih še okoli 900 Avstrijcev, 400 žrtev iz Sovjetske zveze, Francije, Nemčije, Madžarske, Italije, Anglije in nekaj Judov. Že leta 1946 so poudarili, da tam pokopanih »ne bo mogoče prepeljati v domovino, ker so brez krst pokopani v skupnem grobišču.«

Slavnostna otvoritev spomenika v Gradcu 1. novembra 1961 je bila znak otoplitve na železni zavesi. Vendar pa je bila Jugoslavija tedaj gluha za zahteve z avstrijske strani, da se postavi v Jugoslaviji spomenik   žrtvam – predvsem nemške manjšine, ki so jih pobili komunisti.

Jugoslavija se je že leta 1964 odpovedala spomeniku in zanj skrbi občina Gradec.

Ko sem na občino Gradec vprašal, ali še obstajajo grobovi žrtev, so mi odgovorili, da dokumentacije žal nimajo. Celo, ko so obnavljali spomenik, niso imeli podatkov, da bi popravili napačno zapisana imena. In pri slovenskih imenih napak kar mrgoli.  

Naj dodam, da je eni od spletnih strani seznam 1200 slovenskih žrtev, a piše: »Jugoslawische Opfer«.

Vsem, ki so tako ognjevito sodelovali v razpravi o tem, ali prekopati ali ne Pohorskih bataljon, priporočam, da se raje vprašajo, za koliko posmrtnih ostankov slovenskih žrtev v tujini ne vemo, kje so pokopane.

Seznam žrtev vojne je potrebno dopolniti

Če pregledamo v popisu žrtev vojne in revolucije Inštituta za novejšo zgodovino podatke o 255 žrtvah, katerih žare so bile leta 1946 prenesene v Slovenijo, je kar za 207 žrtev napačno napisano, da so pokopane v Gradcu. Za druge so napisani domači kraji oz. ni podatkov o grobu.

Vzemimo za primer Franca Podlipnika, ki so ga ustrelili 9.avgusta 1941 v Dragi pri Begunjah. V popisu INZ je kot kraj pokopa navedena Draga. Dejansko pa so Podlipnika odpeljali v Gradec in kremirali. Po vojni »je na podlagi objave v časopisu oče Nikolaj šel po žaro sina Franca in jo prinesel domov. Pokopali so jo na grobišču padlih borcev v Bohinjski Bistrici.«

Našteli bi lahko še vrsto podobnih izgubljanj slovenskih kosti na tujih tleh. Opozorimo na to, da RS ni uredila niti slovenskih vojnih grobišč v nekdanji Jugoslaviji. Tako je v Gospiću spomenik na grobu slovenskih partizanov na srbskem pokopališču razstreljen, na hrvaškem pokopališču pa beremo o neznanih partizanih. Pa gre za več kot 120 padlih Slovencev iz 5. prekomorske brigade.

Rabimo zavod za vojna grobišča

Za KAP posmrtni ostanki v tujini niso bili posebej pomembni. Z zaničevanjem posmrtnih ostankov je gradil le propagandne konstrukcije, s katerimi je skušal na račun mrtvih obvladovati žive. Čas bi bil, da se tovrstna sramotna dediščina KAP razišče in mrtve pokoplje. Če pa že ne bomo našli vseh grobov, naj bodo grobovi in vsaj domnevni kraji smrti vsi vpisani v registre žrtev vojne.

Za tak projekt pa rabimo zavod za vojna grobišča in dopolnjene seznam vseh žrtev vojne. Ti bodo temelj nacionalnih registrov žrtev in grobišč.

3 KOMENTARJI

  1. Hvala g. Dežmanu za ta članek. Je zelo pomemben! Pove nam, da je civilizacijski zdrs komunizma, ki nam ga dokazuje KAP, tako hud, da človeštvo potegne v prazgodovinske čase in še onkraj njih. Arheologi nam dokazujejo, da so prav vse stare civilizacije spoštljivo pokopavale svoje mrtve in nedavno sem na tuji tv postaji videl, da so odkrili težko dostopno jamo z množico skeletov, ki so bili neandertalci in zato domnevajo, da gre za neandertalsko grobnico. Članek se mi zdi pomemben zato, ker smo menili, da gre pri oviranju in posmehovanju “premetavanja kosti” za še vedno neizživeto sovraštvo do pobitih. Toda ne, KAP dokazuje z nespoštovanjem svojih lastnih mrtvih, da je komunistična civilizacija propadla in zdrsnila v čase pred neandertalci, torej 50.000 let nazaj. Edino živali ne morejo pokopavati in spoštovati spomina svojih mrtvih, ker pač nimajo dovolj razvitega centralnega živčnega sistema.

  2. Da, popolnoma pravilno, g.Dežman.
    Vendar pa Vaša ravnanja v smeri ustanovitve Zavoda še nimajo imena, imenovalca, ali pa zanje ne vemo.
    Predlog ? Želja? Izziv? Pobuda ? Zahteva ?
    ——————————————————————————————————————————
    Vi, najbrže dobro veste, mi pa ne vemo kaj je naslednji korak “kampanje”?
    Naslovite zahtevo ustreznim šlamparaj polbarbarskim netranzicijskim institutom, da ustvarijo zakonsko platformo, da se naredi zakonski, pietetni, kulturni, civilizacijski, človeški in vesoljsko harmoniziran preboj. Vključite, obvezno, še nabojnike od ZZB NOBR , da bo bolj živahno zaviralno.
    Ali kaj drugače ?
    Kdaj vremena Kranjcem, Primorcem, Štajercem, Prlekom, Prekmurcem, Lublančanom, Dražgošanom, Dolajncem inu Nutranjcem budo se sjasnila, da se bo ljudstvo končno posvetilo napredovanju ?
    Ali drugače: “Vse to bi moralo biti že zdavnaj poštimano!”

  3. Spoštovani France Korošec !

    Zelo utemeljen in stvaren komentar za dejavnost Komisije za grobišča-morišča po vojni v Sloveniji.
    K temu dodajam latinski rek: “Karkoli delaš, delaj razumno in misli na konec”!
    Kljub tej komisiji je to delo raztreseno in brez jasnega cilja.
    Spomniti se velja morišč Kočevski rog, Huda jama, Hrastniški rovti in še množica spominskih obeležij. Osrednji spominski park, ki je bil koncentracijsko taborišče je nedokončan z veličastnim spravnim spomenikov, ki je po odloku vlade spominski park državnega pomena. Dejansko je ne poveden in neurejen in kot tak nedostojen za državno spominjanje in opominjanje: NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA !
    V komisiji bi se morali vprašati kaj delajo, da ni pravega videnja za vrednotno spominjanje na žrtve vojne in revolucije.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite