Komunisti in vera v Sloveniji po prevzemu oblasti po koncu druge svetovne vojne

Zasliševanja škofa Vovka so operativno vodili skrajno preverjeni in indoktrinirani ljudje, med katerim najdemo tudi Mitja Ribičiča in Zdenka Roterja (http://anton-vovk.rkc.si/u/Vovk_SI.pdf). / Foto: BoBo
Zasliševanja škofa Vovka so operativno vodili skrajno preverjeni in indoktrinirani ljudje, med katerim najdemo tudi Mitja Ribičiča in Zdenka Roterja (http://anton-vovk.rkc.si/u/Vovk_SI.pdf). / Foto: BoBo

Človekove pravice, h katerim sodi tudi svoboda veroizpovedi, očitno niso bile del tega novega normativnega in vrednostnega sistema pokoncu druge svetovne vojne.

Ob 100. obletnici oktobrske revolucije je prav, da se spomnimo tudi na preganjanje Katoliške cerkve v Sloveniji. Za komunistično oblast je bila Katoliška cerkev vse do prevrata 1990/1991 sovražnik številka ena, predvsem zato, ker je bila edina organizirana sila izven Komunistične partije. Že v poročilo notranjega ministrstva novembra 1945 je bila opredeljena kot »hrbtenica reakcije«. Po partijski logiki je bilo potrebno tega sovražnika odstraniti, in če to ni bilo mogoče, vsaj kolikor mogoče zmanjšati njegov vpliv. Zato se je takoj po koncu vojne začelo precej odkrito in surovo preganjanje Cerkve kot inštitucije in njenih predstavnikov ter vidnih vernikov. Sledile so hišne preiskave, množične aretacije in sodni procesi, potem pa stanovanjsko utesnjevanje, brisanje iz volilnih list, ukinjanje cerkvenih šol, omejevanje verouka, prav tako verskega tiska. Agrarna reforma in nacionalizacija sta posegli po cerkvenem premoženju, zaprli so cerkvene šole in iz bolnišnic odpuščali nune, v časopisih, radijskih oddajah, na odrih in političnih mitingih pa so se vrstili napadi proti duhovnikom, redovnikom in Cerkvi. Ženski redovne skupnosti so bile še posebno močno preganjane. Usode redovnic so še vedno malo znane in raziskane. Po maju 1945 so polagoma popolnoma izginile iz javnosti, že njihova redovna obleka je v prvih letih po vojni izzivala hude represalije.

Oblast je najprej podpirala idejo narodne cerkve, vendar ta ni padla na plodna tla niti pri tim. »napredni« duhovščini, torej tisti, ki je z oblastjo sodelovala. »Ljudska oblast« Cerkvi kljub številnim posegom ni mogla do živega, ker je imela veliko zaslombo v pretežno vernem slovenskem prebivalstvu, predvsem pa tudi, ker je bila mednarodno organizirana. Zato je oblast na vse načine skušala preprečevati vpliv Vatikana. Že 21. 6. 1945 je Edvard Kardelj na seji Centralnega komiteja KP Slovenije ocenil, da je »vprašanje cerkve edina resna nevarnost« in zahteval, da se naj duhovnikov ne pušča brez dovoljenja v župnije, uporablja naj se gibčno taktiko, cerkveno pomoč naj se deli vasem, ki so  naklonjene oblasti, tam pa kjer se »reakcija« pojavi, pa »lahko tolčemo«  (D. Drnovšek, Zapisniki politbiroja ZK KPS/ZKS 1945-1954, Viri 15, Ljubljana 2000, str. 31-32). Septembra pa je še zahteval, da naj se s posegi proti duhovnikom ne zavlačuje: »Našo popustljivost smatrajo za slabost. Kadar se začuti organizacija, takoj aretirati!«(ARS, AS 1589)

Slovenski notranji minister Boris Kraigher se je izrazil tako: »Svobodo more uživati samo tisti človek, ki je dozorel za tako svobodo in ki je vreden take svobode, glede večine duhovnikov pa ne bi upal trditi, da so jo popolnoma vredni.« (ARS, AS 1529) Torej če je niso vredni, potem po tej logiki, ni potrebno spoštovati njihovih pravic. Seveda, kdo je vreden teh pravic, je določal vrh partije.

Zdenko Roter, ki je konec leta 1946 pristal v referatu za kler Uprave državne varnosti, bil je tudi njegov odgovorni referent, imenuje obdobje od ustanovitve komunistične Jugoslavije pa do šestdesetih let »konfliktno obdobje«, v nasprotju z časom po tem, ki mu je dal ime »kompromisno obdobje« (Roter, Katoliška cerkev in država v Jugoslaviji 1945-1973, Ljubljana 1976, str. 276). Osrednja osebnost prvega obdobja v Jugoslaviji je bil predsednik škofovske konference in zagrebški nadškof kardinal Alojzij Stepinac, ki je bil septembra 1946 na montiranem procesu obsojen na 16 let zapora s prisilnim delom. Kazen je prestajal najprej v zloglasnem zaporu Lepoglava, po šestih letih pa so ga prestavili v domačo župnijo Krašić, kjer je bil do smrti v hišnem priporu. Po tem ko ga je Vatikan 29. 11. 1953 imenoval za kardinala, je jugoslovanska vlada prekinila diplomatske odnose z Vatikanom.

Ljubljansko škofijo pa je od srede junija 1945 kot generalni vikar vodil Anton Vovk. Septembra 1946 je bil imenovan za pomožnega škofa, po smrti škofa Gregorija Rožmana leta 1959 je postal njegov naslednik in, ko je ljubljanska škofija bila povišana v nadškofijo leta 1961, še nadškof. Na svoji koži je skusil vso brezobzirnost in brutalnost nove »ljudske oblasti«, ki je stalno pritiskala na njega in ga poniževala, tako v več kot sto zasliševanjih, s stalnimi nadzori na škofiji in na svojih potovanjih po župnijah, po letu 1960 tudi v tujini. Bil je tarča poizkusov atentatov in fizičnih obračunavanj: v Kočevju, Dolenjskih Toplicah leta 1947, v Škofji Loki, na Bledu leta 1951. 20. januarja 1952 pa so ga polili z bencinom in zažgali na železniški postaji v Novem mestu. Vse je bilo skrbno pripravljeno, vse je vodila UDV.

Zdenko Roter navaja v knjigi Katoliška cerkev v Jugoslaviji, da je prišlo do nasprotovanja med državo in Cerkvijo, ker je komunistična država »zastavila […] nov normativni in vrednostni sistem ter se angažirala, da bi njeni člani vsaj do določene mere spoštovali nove normativne in vrednostne standarde«, da je ta nova državna politika »vzpostavila tudi glede religije in cerkve nov in od prejšnje meščanske države drugačen in popolnejši vrednostni in normativni sistem«(str. 175-176).

Človekove pravice, h katerim sodi tudi svoboda veroizpovedi, očitno niso bile del tega novega normativnega in vrednostnega sistema.