Komunikacija z javnostjo je neke vrste evangelizacija

8
247

Vir: Siol. Pogovor z dr. Ivanom Štuhecem.

Najprej si mora človek priznati, da je tudi sam nepopoln, zmotljiv in grešen, tako kot drugi, zato ne gre staviti na omenjeno, temveč na realnost človeka, ki je takšen in drugačen.

To pa velja tudi za Cerkev, med drugim pojasni Ivan Štuhec, direktor Zavoda Antona Martina Slomška, ob vprašanju, ali je res vse več zahtev po formalnem izstopu iz Katoliške cerkve in zakaj se po njegovem mnenju to dogaja. Kot je v zvezi s tem tudi poudaril, lahko po njegovem prepričanju sistem lažje spreminjaš, če ostaneš znotraj njega, ne pa, da si zunaj. Po njegovih besedah je imel tudi sam, odkar je v Cerkvi, in to je že tako rekoč od majhnih nog, veliko razlogov, da v njej ne bi ostal, če bi se seveda oziral le na to, kaj v njej ljudje počnejo oziroma na njene slabosti in grešnosti. “Sicer pa to ni nov pojav in za zdaj tudi ne gre za masovne izstope.”

Z njim smo se med drugim pogovarjali tudi o tem, kako nekateri še niso končali revolucije, pa o tem, da Katoliška cerkev vendarle ni multinacionalka, kakor tudi o tem, da je boleča zgodba mariborske nadškofije zagotovo povezana z malimi delničarji, ki pa so vendarle imeli vzvode vpliva.

Ob napovedanih zelo številnih vladnih varčevalnih ukrepih so vse glasnejši tudi pozivi v javnosti, naj se zmanjša državno financiranje verskih skupnosti. Tudi zato je 14 poslancev SD in Pozitivne Slovenije v zakonodajni postopek vložilo novelo zakona o verski svobodi, s katero med drugim predlagajo odpravo državnega sofinanciranja prispevkov za socialno varnost duhovnikov. Prepovedano bi bilo tudi državno zaposlovanje duhovnikov, država pa bi versko oskrbo financirala le še v izjemnih okoliščinah.

Problem financiranja cerkva in verskih skupnosti v Sloveniji ni rešen. Sistem, ki ga trenutno imamo in je vezan na državni proračun, ni dober, vendar drugega nimamo. In tisti, ki kar naprej odpirajo to tematiko, vključno s predlagatelji novele zakona, niso bili nikoli navdušeni za kakšen drug sistem. Ponekod po svetu, na primer v Kanadi in ZDA, obstajajo sistemi financiranja, ki so vezani na posameznika, da se ta lahko sam odloči, kolikšen odstotek bo dal za določeno versko skupnost ali kakšno nevladno organizacijo. Prispevek se potem upošteva kot olajšava pri davčni napovedi. In za ta sistem se Slovenija ni odločila.

Dokler pa je tako, kot je, se bojim, da bo vedno stvar politične debate, zato sam nisem bil nikoli navdušen nad tem in mi je bližji kanadsko-ameriški sistem. Sicer pa se je treba prav tako zavedati, da so tudi verniki davkoplačevalci in zato ni nič narobe, če gre iz proračunskih sredstev nekaj denarja v verske namene, tako kot gre za marsikaj drugega, kar prav tako ne koristimo vsi.

Kar pa zadeva varčevanja, bo to Cerkev prizadelo tako kot vse druge ustanove, pa naj gre za področje šolstva, kulture ali karkoli drugega. Zato se mi zdi dodatno krčenje sredstev popolnoma nepravično in zgolj neka politična raca, ki jo eni pač neprestano potrebujejo, kot da še niso končali revolucije.

Apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz je v soboto dejal, da se bo morala mariborska nadškofija v zvezi s finančnim zlomom znajti sama, saj ji Sveti sedež finančno ne more pomagati, kakor tudi, da naj odgovorni odgovarjajo. Kako komentirate izjavo, ki je, če se ne motim, prvo opredeljevanje Vatikana po letu in pol od izbruha te finančne afere. Se vam zdi primerna?

Ustrezna realnosti in stvarnosti. Tudi če je kdo kdaj mislil in upal, da bo Vatikan z neko finančno injekcijo reševal mariborsko nadškofijo, ne pozna niti ustroja Cerkve niti njenega načina delovanja. Mariborska nadškofija ni prvi primer v zgodovini Cerkve, ki ima finančne težave, tudi druge škofije po svetu so jih imele in Vatikan jim nikoli ni pomagal s finančnimi sredstvi, ampak je bila to vedno stvar lokalne Cerkve. V skrajnem primeru so morale škofije začeti prodajati svoje premoženje. Torej tisti, ki so govorili o Katoliški cerkvi kot o multinacionalki, zdaj vidijo, da to ni res. Če bi namreč to bila, bi svoje filiale tudi reševala. Tega pa nikoli ne dela, kar se mi zdi tudi prav, saj bi se sicer vedno lahko nekdo zanašal, da tam nekje obstaja “žakelj”, iz katerega lahko vzamemo, če se nam kaj zgodi.

Na izjavo v zvezi s finančnim zlomom odvisnih družb mariborske nadškofije in Zvonov so se odzvali tudi v Društvu Mali delničarji Slovenije, kjer ocenjujejo, da je izjava nuncija popolnoma nedopustna, saj je Vatikan kot država v preteklosti prek svojih bank že pomagal drugim finančnim ustanovam in subjektom v podobnih težavah. Sprašujejo se, zakaj torej tega noče storiti tudi danes v primeru prezadolženih finančnih ustanov mariborske nadškofije.

Nisem tako dober poznavalec tega področja, da bi lahko konkretno vedel, kdaj in v kakšnih primerih naj bi Vatikan pomagal. Treba bi bilo imeti več informacij o tem, da bi bilo potem stališče verodostojno. Seveda pa je najbolj boleča zgodba mariborske nadškofije zagotovo povezana z malimi delničarji, vendar pa hkrati ne smemo pozabiti, da so ti imeli svoje vzvode vpliva na Zvon 1 in 2. Ne gre namreč za ustanovi, nad katerima bi imel popoln nadzor in o vsem odločal le nekdo iz mariborske nadškofije, čeprav je seveda bil ekonom ena od ključnih oseb v nadzornih organih teh inštitucij. S tega vidika se mi zdi, da je pričakovanje malih delničarjev glede Vatikana napačno in zgrešeno.

Nekateri mediji so pisali, da se lahko zgodi, da bo soodgovornost za finančni zlom Sveti sedež pripisal tudi ljubljanskemu nadškofu metropolitu Antonu Stresu, ki naj bi ga celo zamenjal beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar. Kaj veste o tem?

O tem ne vem nič, razen kar poročajo mediji. Kar pa zadeva soodgovornost, menim, da bi si jo moral Sveti sedež del prepisati tudi sebi in svojim kadrovskim rešitvam. Vatikan je namreč v Mariboru v zadnjih desetih letih namesto pomožnega škofa in škofa pomočnika zamenjal štiri osebe in ob tem bi se morali vprašati, ali je to najboljše glede na položaj, za katerega so vendarle vsaj približno vedeli, da ni ravno rožnat, sicer ne bi nastavili koadjutorja, to je škofa s pravico nasledstva. Videti grešne kozle le v enem ali drugem slovenskem škofu se mi ne zdi pošteno.

Zaradi prezadolženosti bo mariborska nadškofija najbrž ostala brez določenih nepremičnin. Janusz sicer meni, da cerkva ne bodo zaplenili, vendar pa ne izključuje zaplembe drugih nadškofijskih nepremičnin. Kolikšno škodo bo po vaši oceni utrpela in v kakšno smer naj bi po vašem mnenju šla prenova mariborske nadškofije?

To bi bilo bolj vprašanje za mariborskega nadškofa. Sicer pa je vsaka župnija svoja pravna oseba in mariborska nadškofija ni lastnica vseh cerkva v svoji nadškofiji. Ve se, kaj je v lasti mariborske nadškofije in kaj je v lasti drugih pravnih subjektov. Tudi to se v Sloveniji pogosto ne razume. Recimo redovne skupnosti imajo svojo lastnino in škof nima nad njihovo lastnino nobene pristojnosti in tudi če gre škofija v stečaj, to ne pomeni, da bo lahko nekdo zaplenil premoženje na primer frančiškanom. Sicer pa bo prvo na udaru tisto premoženje mariborske nadškofije, ki je pod hipoteko, in seznam teh stavb se je že večkrat pojavil v javnosti. Drugo v vrsti pa tisto, ki ni pod hipoteko. Vendar pa je vprašanje o tem, ali se bo kdo usedel tudi na ta del nepremičnin, še v zraku. O vsem tem, kaj bo šlo in kaj ne oziroma katera banka bo kaj vzela, bodo odločali tisti, ki so za to pristojni. Jaz se s tem ne ukvarjam. Tudi s tem nisem toliko seznanjen, da bi lahko operiral s kakršnimikoli številkami.

Se vam zdi, da se je Cerkev v zvezi z omenjenim finančnim zlomom ustrezno odzvala in o tem javnost primerno obveščala?

Cerkev ni vedno dovolj vešča odzivanja, ko gre za odnos z javnostmi, slednja pa tudi velikokrat manipulira s podatki. Tako imamo nek problem, ki bi mu lahko rekli problem “fairplaya”. V slovenskem prostoru se vsi vedno ne trudijo dovolj, da bi bili točni in da ne bi v duhu takšne ali drugačne afere zmetali določenih stvari v isti koš in jih potem prodajali, zato da se bolje berejo, gledajo ali slišijo. Po drugi strani pa je tudi kar zadeva Cerkve vprašanje, koliko je v zadnjih letih dojela, da je komunikacija z javnostjo neke vrste evangelizacija, kar je njeno poslanstvo. In če želiš to doseči, potem moraš biti v podatkih korekten. Prav tako je pomembno, da govoriš o stvareh, o katerih lahko in smeš govoriti, kakor tudi, da za njimi stojiš, sicer lahko narediš le še dodatno škodo.

Izključujoče so si bile tudi informacije glede vatikanskega ukrepa, ki naj bi zahteval prepoved javnega pastoralnega delovanja dveh nekdanjih nadškofov, to je Franca Krambergerja in Alojzija Urana, ki naj bi tudi ostala brez škofovskih insignij, prav tako pa nista več člana Slovenske škofovske konference. Prvega naj bi omenjen ukrep doletel zaradi domnevne objektivne odgovornosti pri finančnem zlomu mariborske nadškofije. Vaš komentar …

Vidite, kako se lahko neka neresnica prime. Edina možnost, da škof izgubi insignije, je laizacija, kar pomeni, da sploh ni več klerik, kaj šele škof. In tisti, ki je prvi takšno informacijo podal v javnost, je po izobrazbi celo teolog in bi moral to vedeti. Tega Vatikan ni naredil.

Drugo pa so ukrepi in v zvezi s tem imamo strukturni problem, ne le komunikacijskega. Vatikan se je namreč o svojih ukrepih pogovarjal prek nuncija neposredno s prizadetima, ne pa prek škofovske konference. Prej omenjena in oba aktualna nadškofa pa sta bila pred javnostjo postavljena v situacijo, da morata povedati, kaj je res in kaj ne. In če komunikacija poteka tako, kot dejansko v tem primeru je, imamo resen strukturni problem. Torej, ali centrala v Rimu upošteva tudi škofovsko konferenco, ki ji sporoči svoja stališča v odnosu do posameznikov ali nekega problema v lokalni Cerkvi, ali pa kdaj to pot tudi obide. In te stvari so v Cerkvi na nek način nerazrešene že od drugega vatikanskega koncila naprej, ko so se škofovske konference sploh postavile kot nek organ na ravni lokalnih Cerkva, ki jih prej ni bilo.

Problem Cerkve v tem smislu je, da je na eni strani odgovornost na osebi, po drugi pa imamo nek kolektivni organ. In dejansko je nastala zmeda, zato ker je pač nekdo objavil, da sta bila škofa deležna nekih ukrepov, oba njuna nadrejena, aktualna nadškofa, pa s tem nista bila seznanjena. Gre za težavo, o kateri bi morala Cerkev razmisliti, kako svoja sporočila, ki jih daje v lokalne Cerkve, sporočiti na način, da ne postavi tamkajšnjega episkopata v položaj, v kakršnem sta se znašla zdajšnja nadškofa.

Kaj vi menite o odprtem pismu iz redovniških vrst, v katerem pater Bogdan Knavs vodstvo slovenske Katoliške cerkve med drugim poziva, naj odgovorne za propad gospodarskih družb kaznuje in ne le, da obžaluje svoja dejanja, ter da naj se vrnejo k evangeliju?

Gotovo namen patra Bogdana Knavsa ni bil slab in je najbrž izraz določenega dela klera in vernikov v Cerkvi na Slovenskem in je seveda popolnoma legitimno, da se ta glas sliši. Ali so vsi predlogi oziroma rešitve, ki jih navaja, tudi izvedljive in uresničljive, pa je drugo vprašanje. Menim, da se bo Cerkev v vsakem primeru v bodoče ogradila od tozadevnega početja, kakršno je bilo na primer v Mariboru okoli gospodarskih in finančnih poslov. O tem ne dvomim in v tem smislu je novi nadškof stvari tudi nastavil.

Kar pa zadeva idejo, da bi Cerkev morala poskrbeti za to, da se bodo povrnila sredstva tudi tistim, ki so jih zgubili z Zvonom 1 in 2, o tem pa bi se dalo debatirati. Vsi namreč vedo, da je imeti svoje certifikate ali delnice v nekih finančnih holdingih rizično področje. Denar namreč nekdo vloži, da bi ga oplemenitil, ob tem pa se mora zavedati, da ga lahko nekaj ali celo vsega tudi izgubi. To je osebno tveganje.

Poleg tega je treba biti tudi pošten do Zvona 1 in 2, za katera so vsi ekonomisti rekli, da sta bila dobra gospodarja, dokler se niso zgodile investicije, kot je recimo T2, ki ju je potegnil v problem kreditiranja. Tudi če pogledamo podjetja, v katerih je bil Zvon 1 solastnik, ta niso šla v stečaj. Prav tako jih nihče ni privatiziral. Še vedno delujejo in bodo šla v maso za upnike, ki bodo seveda nekaj od tega dobili.

Proces okoli Zvona 1 in 2 je pravzaprav proces neke finančnogospodarske zgodbe v Sloveniji kot take, naložiti vso odgovornost na nadškofijo se mi ne zdi pošteno, saj so imela vsa ta podjetja svoje direktorje in nadzorne organe, v njih pa so bili tudi laiki in strokovnjaki. Med številnimi dejavniki je treba omeniti tudi svetovni finančni zlom, ki je seveda v marsičem bil glavni razlog za to situacijo. Stvar je torej kompleksna in večplastna, odgovornost pa veliko bolj porazdeljena, kakor se morda zdi in vidi skozi patrova očala.

8 KOMENTARJI

  1. Oh ne sprenevedajte se. Ne samo na so odgovorni vsi mariborski škofi in nadškofi in škofi pomočniki ampak ta finančna malverzacija ni omejena na mariborsko nadškofijo. Vsi poznamo p. škofa Antona Jamnika, ki ima ključno vlogo pri povezovanju Cerkve na slovenskem s finančnimi tokovi, predvsem NLB, v kateri je bil nadzornik njegov brat, zadolžen za večja podjetja. In kdor pozna razmere v slovenski cerkvi ve da je Jamnik naslednik Stresa ne samo na fakulteti kjer mu je bil pri vseh nalogah od diplome do doktorata mentor, ampak da je bil predviden za najvišje položaje v vrhu Cerkve. Zakaj sam Bog ve, ker meni se je zdel vedno samo retorični napihnjenec. Ampak to je že drugo vprašanje. Bolj pomembno vprašanje je ali je sedel na ušesih, ko je Papež ob obisku v Sloveniji leta 1996 v ljubljanski stolnici pridigal o nevarnostih liberalizma. In potem leta 1997 zagovarjal doktorat z naslovom Rawlsov poskus etične utemeljitve liberalizma. In zdaj hodi okoli in pridiga naivnim župljanom kako je za finančni škandal vedelo in bilo odgovorno ‘le neka peščica ljudi’. Sebe pa ne omeni.
    Da ne boste mislili kako ste boljši od Vatikana ali Tarcisia Bertoneja. Z vso pravico vas je poklical k odgovornosti. Zato se je ne otepajte. Slaba prihodnost vas čaka če bodo na čelo Cerkve na slovenskem prišli ljudje ki so za finančni polom odgovorni. Mogoče mislite da boste z rovarjenjem proti Bertoneju ohranili tudi svoje položaje. Ampak Bog vse vidi. Tudi take zlagance kot ste vi.

    • Joj, joj, za nekatere komentatorje je zdaj že Rawls problematičen. V čem pa je pravzaprav Rawlsova krivda (in Jamnikova)?

      Očitno je v naših provincialnih krogih edina sprejemljiva politična filozofija tista izpod peresa Lenina, Kardelja, Negrija …

  2. Aktualen intervju in tudi komentar, skoraj obvezno čtivo za treznjenje in verovanje, katarzo.

  3. G. Štuhec je že razkril svoj moto: ljudje se bodo utrudili in nehali spraševat in po tem bo vse vredu. Zakaj bi se moral kdo kaj naučiti iz vsega tega. Ni treba. Mi bomo še vedno zgoraj, vi spodaj.
    In tako v nedogled.
    Saj bom še začel zagovarjat komunizem. Če nič drugega počasi začenjam razumevati, kaj se nam godi. Ker nočemo pospravljat pred lastnim pragom, nam kamne mečejo prek ograje! V glavo!

  4. Mislim da prisežejo. Ne vem pa kaj bi to imelo s tem?! Nihče ne pričakuje nepokorščine.
    Tole s stanovanji je pa zanimivo: niso vpisana v zemljiško knjigo??? Le kako hudirja je to mogoče. Ta mariborska nadškofija je totalno razsulo.

  5. Štuhec ugotavlja: “Prav tako je pomembno, da govoriš o stvareh, o katerih lahko in smeš govoriti, kakor tudi, da za njimi stojiš, sicer lahko narediš le še dodatno škodo.”

    Na http://24ur.com/novice/slovenija/rubezniki-nad-mariborsko-nadskofijo.html pa lahko preberemo:
    “Ta ista nadškofija je še nedavno poskušala zanikati informacije, da jim banke rubijo in razprodajajo nepremičnine, češ da poskušajo kot upnice le zavarovati svoje terjatve. Kakšen je pravzaprav dolg mariborske nadškofije, ni jasno …”

    Isti Štuhec je leta 2008 pisal: ” … za to je odgovoren tisti, ki ima v Cerkvi vodstveno oblast” Skratka, tudi sedanji škof mariborske škofije se počasi a zanesljivo maže.

    MOLIMO ZA DUŠE NAŠIH ŠKOFOV!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite