Komunfašizem

10

Avtor: Tino Mamić. Kakšne so značilnosti novega slovenskega revolucionarnega gibanja?

V Sloveniji se je rodilo novo revolucionarno politično gibanje, ki še nima svojega imena. Najbolj ustrezno bi bilo poimenovanje komunfašizem, saj gre za zmes idej in taktik dveh zgodovinskih gibanj: komunizma in fašizma.

Čeprav v zgodovini velikokrat rečemo, da se skrajnosti stikajo, pa to ne pomeni tudi, da se skrajne ideje povsem zlijejo. V novejši slovenski politični zgodovini pa prihaja ravno do tega. Prvi je uspešno združil šovinizem in komunizem dolgoletni prvak Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič. Potem je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami povsem umolknil in prenehal z ostro retoriko. To ga je stalo vstopa v parlament. Ena razlaga tega presenetljivega Jelinčičevega molka je, da so ga nekateri politični botri levice utišali, saj bi Zoranu Jankoviću utegnil škoditi in odžirati glasove. Konkretnih dokazov za to pa v tem trenutku ni.

Podobno retoriko so za njim prevzeli glasniki t. i. spontanih demonstracij, ki so se začele v Mariboru in se od tam razširile po državi. Rdeče zastave, poveličevanje diktatorja Josipa Broza Tita in komunistična gesla dajejo prvi vtis, da gre za neokomuniste. Posebej, ker demokracijo označujejo za neprimerno in kot alternativo ponujajo ljudsko oblast. Premierja Janeza Janšo zmerjajo s fašistom, demokratični sistem pa s partitokracijo. A v njihovi taktiki je še večja podobnost s fašizmom. Poglejmo nekaj konkretnih podobnosti iz strokovne literature.

»Zaradi hitrega menjavanja šibkih vlad, ki niso imele trdne opore v parlamentu, se je razširilo nezaupanje do liberalne države celo v meščanskem razredu in srednjih slojih,« opisuje razmere, v katerih je nastal fašizem v Italiji po koncu prve svetovne vojne, zgodovinar Emilio Gentile. Zato so se pojavila nova skrajna politična gibanja, ki so se razglasila za, kot pravi Gentile »avantgardo italijanske revolucije, ki naj bi uresničila vključitev množic v državo in nacionalizacijo razredov ter privedla na oblast novo borbeno aristokracijo«. Vodilno vlogo je prevzel nekdanji učitelj, šolski ravnatelj, sindikalist, novinar in slednjič urednik časnika Mussolini. V začetku je okoli vratu nosil verižico s podobo Karla Marxa, potem pa je ideje rdeče revolucije prebarval v črno. »Izoblikoval je koncept revolucionarnega socializma po svoji meri: idealističen, voluntarističen ter silovito protimeščanski in protireformističen. Iz revij je pobral mit o duhovni preroditvi pod vodstvom nove aristokracije mladih,« opisuje Gentile mladega Mussolinija. Pred svetovno vojno je bil antimilitarist in antinacionalist, ob začetku vojne pa se je nenadoma razglasil za nevtralnega. Le nekaj mesecev kasneje pa je postal intervencionist. »Vojna je potrebna za dokončno zrušenje militarizma in avtoritarizma centralnih imperijev in vzpostavitev možnosti za socialno revolucijo,« pojasnjuje Gentile. »Na italijanski levici so z izrazom fascio na splošno označevali združenje brez strankarske zgradbe. Izraz fašistično gibanje se je pojavil leta 1915 in je označeval združenje nove vrste – antistranko –, v katero se zbirajo svobodno misleči politični gorečneži, ki odklanjajo doktrinarne in organizacijske strankarske spone. Na ustanovnem zboru leta 1919 je sodelovalo kakih sto ljudi, skoraj samih bojevitih pripadnikov intervencionistične levice: nekdanjih socialistov, republikancev, sindikalistov, arditov, futuristov. Z revolucionarne levice so bili tudi vodje novega gibanja, v glavnem mladi in zelo mladi pripadniki malomeščanstva. Prvi generalni sekretar je bil nekdanji revolucionarni sindikalist. Fašizem se je razglašal za pragmatičnega in protidogmatičnega, protiklerikalnega in republikanskega; predlagal je korenite ustavne, gospodarske in socialne reforme. Fašisti so prezirali parlament in liberalno miselnost, povzdigovali aktivizem manjšin, uporabljali nasilje in politiko ulice,« nadaljuje Gentile.

Fašistični skrajni desnici so bili najhujši sovražniki skrajni levičarji. Zato so tako ostro nastopali proti boljševizmu in komunističnim idejam. Na zunaj se tako zdi, da so si v nasprotju, ko pa pogledamo taktiko, je praktično identična tudi v metodah; naj omenimo samo koncentracijska taborišča, ki so si neverjetno podobna tako tista v nacistični Nemčiji kot v stalinistični Sovjetski zvezi, tako na Rabu kot na Golem otoku.

Italijanski fašisti niso mogli priti na oblast na volitvah, zato so uporabili ulico. Grmeli so proti skorumpiranim političnim strankam, ki da so vse iste. Politična elita je bila zanje vsa pokvarjena in demokracija skorumpiran, nepravičen in preživet sistem. »Mit o mladosti je dajal skvadrističnemu nasilju in njegovemu radikalnemu sovraštvu do liberalne demokracije videz generacijskega upora. Fascie so polnili na hitro spreobrnjeni stari krajevni veljaki ter novi gorečneži iz malega in srednjega meščanstva, željni oblasti in delovnih mest,« pravi Gentile.

Zelo glasno so grmeli tudi proti zahodnim demokratičnim državam. Podobno kot komunisti, ki so po okupaciji Jugoslavije (1941) najprej ustanovili Protiimperialistično fronto, usmerjeno tako proti Nemčiji kot proti Veliki Britaniji in ZDA. Mussolini je v znamenitem govoru ob napovedi vojne Britaniji in Franciji rekel: »Odpravljamo se v boj proti zahodnim plutokratskim in reakcionarnim demokracijam, ki so ob vsaki priložnosti ovirale napredek italijanskega naroda in pogosto ogrožale tudi njegov obstoj.« Podobno retoriko uporabljajo danes protievropski demonstranti v Španiji, Grki pa nemško kanclerko, ki zahteva zategovanje pasu, enačijo z Adolfom Hitlerjem. Proti Bruslju, Nemčiji in evropski trojki je vse več gesel slišati tudi na slovenskih ulicah.

Skratka, komunfašisti ne morejo priti na oblast kot običajne politične stranke na volitvah, ker niso prepričljivi za dovolj ljudi. Zato so uporabili drugačne pritiske, ki so preverjeno že pomagali priti na oblast italijanskim fašistom. Kar jim je nedavno uspelo v Mariboru, bi radi ponovili v Ljubljani – a ne pred mestno hišo. Tudi tu najdemo sorodnost: fašisti so uprizorili marš na Rim, ki je bil bolj kulisa kot dejanski napad. Fašisti pravih sovražnikov niso imeli. Demokracija jih ni ogrožala, saj jim je ponujala možnost nastopa na volitvah. Zato so fašisti nasprotje uprizorili. Demokracijo so razglasili za sovražnika in nič hudega sluteče demokrate začeli napadati. Ker sovražnika niso imeli, so ga ustvarili.

Komunfašisti hkrati z govorico sovraštva širijo nestrpnost do dela prebivalstva, ki jim najmanj verjame in ki v javnem mnenju ne kotira visoko predvsem zaradi nepoznavanja in stereotipov. Podobno so se nacisti obrnili proti nemški javnosti ne ravno priljubljenim Judom. Sedaj so na vrsti slovenski kristjani. Komunisti so enkrat že povzročili bratomorno klanje (Kardelj je za belo gardo dejal, da če je ni, jo je treba ustvariti) in tako prišli na oblast. Zakaj ne bi uspešne zgodbe ponovili?

Na srečo se zgodovina v naslednjih mesecih ne more ponoviti. Tuje okupacije, ki je vzpostavila razmere za državljansko­ vojno, namreč ni na vidiku. Po drugi strani pa je Slovenija trdno v Evropski uniji. Državni prevrat (puč) bi zelo težko uspel.

Poleg tega so voditelji pouličnih nemirov iz drugačnega testa kot medvojni komunisti, ki so jih utrdili zapori. Sedanji komun­fašistični liderji so preveč razvajeni, da bi za več kot nekaj ur zdržali na mrazu, kljub toplim plaščem najdražjih blagovnih znamk. Komunfašisti bodo zato poskusili nemire razplamteti, saj bi v kaosu imeli več možnosti za prevzem oblasti. Skušali bodo še bolj dražiti svoje svetovnonazorske nasprotnike in jih prisiliti v reakcijo. Zato obstaja realna nevarnost nasilnih izgredov nad kristjani. Zanemariti pa tudi ni nevarnosti atentata. Po preizkušenem receptu, ko neprištevni pijanec ustreli natančno kot ostrostrelec. Nad kristjani, ki bi z organiziranim odhodom na volitve lahko dobili večino v parlamentu, je bilo namreč zastraševanje vedno najbolj učinkovito.

Vir: Slovenski čas


10 KOMENTARJI

  1. žal je res tako.
    a da so komunistični fašisti tisti, ki to so, tega sploh še ne vedo, ker mislijo, da je to, da grozijo z ”gotof si”, višek inteligence.

  2. Rešitev so volitve!?
    Kdo pa res dela za predčasne volitve, mogoče SDS in JJ, ki jih je prvi napovedal in obljubil spremembo volilnega sistema?
    Nič ni od tega!

    • Ne gre za to, da bi bil odvetnik Janši ampak malo objektivne presoje vam pa nebi škodilo. Urgentni ukrepi, ki jih zahteva trenutno stanje v državi so za vas očitno mačji kašelj. Janša, pa Janša, pa Janša! Bajto vam odnaša plaz, vi zahtevate pa predčasne volitve in spremembo volilnega sistema. Kot da je to samo od Janše odvisno. Dajte vsaj s kraticami omeniti še skoraj neopazno poštenega Viranta, pa večno med vrati stoječega Erjavca in, da ne pozabim v hlače podelanega Žerjava. Na drugi strani se do volilnega sistema močno sprenevedajo vsaj še v dveh opozicijskih strankah. Eno vodi župan Janković iz hladilnika, drugo pa Lukšič, znan po tem, da svoje študente pošilja po cekvah vohuniti. A vam je čisto ušlo iz spomina, da imamo v parlamentu kar nekaj strank.
      Dajte si še vi kaj obljubiti, recimo, da se boste potrudili biti objektiven, tako do z lažmi obmetavanega Janše, kot recimo tenu tudi do murglskega angela.

  3. VELIKA ŠKODA ZA sLOVENIJO, DA jANŠA ni dovolil predčasnih volitev. Sedaj so odmaknjene za desetletje.
    Prepričana sem namreč, da bi SDS dobila veliko volilnih glasov.

  4. Tisti, ki se poslužuje nasilja pri uveljavitvi svojih interesov je enak tistemu, ki izvaja nasilje v družini.

    Je tisti, ki grobo krši Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki prepoveduje vsakršno nasilje in nestrpnost in Usatavo RSlovenije, ki ima enako določbo.

    Danes smo ljudje dovolj izobraženi, da lahko uveljavimo odpravo pomanjkljivosti na kulturen in civiliziran način.

    To smo dokazali tudi ob osamosvajanju Slovenije, ko smo demonstrirali mirno z nageljni v rokah.

    Nasilneži in tisti, ki ne spoštujejo človekovih pravic in skupnega dobrega, nam ne morejo ustvariti lepše prihodnosti.

    To dokazuje življenje in zgodovina.

  5. Kakšne vse bedarije pa tule napišete… pa še verjamete jim. Razumem Reporter, kjer se pač grejo propagando, pa pišejo neumnosti zaradi učinka, ne pa zato ker bi jim verjeli. Ampak pisci na Časniku zares verjamejo v vse neumnosti, ki jih napišejo. Katastrofa.

    • Kaj res ne znate napisati nič vsebinskega?

      Intelektualna drža je, če izpostavite kakšno tezo in z njo polemizirate. Vendar od vas tega ne pričakujem.

  6. Nik s svojim pisanjem ste si postavili ogledalo. Še enkrat ga preberi
    pa se boste idnetificirali.
    Da vam malo pomagam pri zrcalne branju. Zaradi takšnih kot ste vi in vaši somišljeniki imamo dejansko družbeno katasrofo. O neumnostih pa kdaj drugič.
    Pa mirno premišljevanje vam želim.

  7. Pravilna ugotovitev gospoda Mamića ,ki se veže na sindrom novi FANAKOM ! Namreč že nekaj časa se mi vsiljuje podobnost teh novih dogodkov z prihodom na oblast fašistov v Italiji,nacistov v Nemčiji,komunistov v Jugoslaviji! Lahko bi to imenovali KOMFANACI – sindromom ker se je komunizem (boljševizem) prej pojavil v Rusiji vendar mislim da je za Slovenske razmere bolj indikativen naziv NOVI FANAKOM!? Mešanica fašizma,nacizma,komunizma v novi obliki! Tino je razločno navedel način prihoda fašistov na oblast in družbene razmere ki so mu botrovale. Bravo Tino Mamić!

  8. Fašizem in nacizem sta v osnovi socializma, oziroma že skoraj komunizma. Mussolini se je učil od Rusije in popravil nekaj napak v komunizmu recimo tako, da je na papirju dovolil podjetja v zasebni lasti, a jih je v celoti nadziral. Tako mu je gospodarstvo špilalo.

    Po vojni pa so socialisti bili precej močni, zato jim je tudi uspelo nacionalizem podtakniti desnici, prej namreč ni spadal nikamor. Zato je tudi ves poudarek pri prikazovanju fašizma na nacionalizmu, ne pa na socializmu.

Comments are closed.