Komu je v interesu šibka Evropa?

23
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pred dnevi sem na spletnem portalu domovina.je prebiral povzetek intervjuja z Yurijem Yatskom, ki meni, da je begunski val umetno ustvarjen proces z namenom oslabitve Evrope. Ta članek me je tudi vzpodbudil k razmišljanju.

Evropa med dvema krizama

Evropa je ob gospodarski krizi zabredla še v krizo množičnega prihoda beguncev, na katerega ni bila pripravljena in nanj ni računala. Temu primeren je tudi odziv – nihče ne ve, kaj bi bilo najbolje storiti. Naval beguncev na južne in jugovzhodne meje Evrope redko koga pustijo hladnega. Nekatere ob tem napolnjuje empatija, druge morda strah. A dejstvo je, begunci so na naših vratih in države članice morajo človeka vredno poskrbeti za prišleke.

Pred leti so ZDA v mlado evrsko valuto prek Grčije in njihove centralne banke Goldman Sachs umetno vnesle virus s prikrivanjem realnega stanja financ v Grčiji. Posledice finančne krize čutimo še danes in jo bomo močno čutili tudi v prihodnje. Obstoj evra in njegove moči je pod velikim vprašajem. Grčija je trenutno ena najbolj zadolženih držav sveta, a nikakor ne glavni problem Evrope, kot se nam skuša to prikazati. Italija, Španija, Francija so nekajkrat večje od Grčije in njihov dolg je vratolomno višji. Samo dolg Francije na prebivalca je za 80 % višji od dolga na prebivalca Grčije. Da ne omenjamo socialnih težav in visoke brezposelnosti mladih. Evropa mora danes tiskati denar – okoli 60 milijard evrov na mesec, da krpa stare grehe v obliki dolgov. Banke so po izjavah bančnikov polne denarja, a kaj, ko denar ne pride v obtok in ne požene gospodarstva. Brezposelnost je visoka, plače nizke in posledično nižja potrošnja, kar prinaša manj davka v državne blagajne. Država se mora zadolževati in bremena prestavljati v prihodnost.

ZDA in Rusija potrebujeta šibko Evropo

Še večje probleme imajo tudi v ZDA. Po nekaterih podatkih je v nekdaj obljubljeni deželi prek 40 milijonov ljudi na bonih za hrano, njihov dolg na prebivalca je za 2,3 krat višji od dolga prebivalca Grčije. Brezposelnost je statistično gledano rekordno nizka, a njihovi podatki niso realni. V ZDA te namreč po 2 letih čakanja na borzi dela izbrišejo iz uradnega seznama brezposelne osebe. Da ne govorimo o tem, kako dolar pospešeno izgublja vlogo vodilne svetovne valute in da je njegova današnja moč zelo dvomljiva in močno navidezna. ZDA se torej zelo dobro zavedajo svojih finančnih težav in močno pritiskajo na tiste, ki bi jih lahko ogrozile. Resne težave z dolarjem bi tudi resno zatresle ZDA in del preostalega sveta.

Na vzhodu je velika Rusija, ki se zdi, da je ne zanima nihče, ki ni neposredno povezan z njenimi velikimi apetiti. Vkorakala je v Ukrajino in se ni zmenila ne na opozorila, ne na grožnje svetovne javnosti in ne na omejitve s strani Evrope. Bodo pač Rusi sočna jabolka uvažali iz Turčije in ne več iz Nemčije. Prizadel je ni niti umetno ustvarjen padec cen nafte na svetovnih trgih. Evropa potrebuje energijo iz Rusije in tega se oboji presneto dobro zavedajo. Tudi glede Sirije in ISISa so Rusija, Evropa in ZDA na svojih bregovih.

Razpršitev prihrankov se še vedno zdi najbolj modra poteza

Gotovo ni interes ZDA ali Rusije, da Evropi pri tem pomagata, razen seveda, če v tem vidita svoje koristi. Evropa se bo torej mogla znajti kot to najbolje zna in ve. Trenutne poteze tistih, ki imajo v rokah škarje in platno, ne vlivajo velikega upanja. A verjamemo, da bo na koncu prevladal zdrav razum in odločitve, ki bodo dobre za vse strani.

Posledično trenutno tudi na kapitalskih trgih ni nekih pravih pravil. Padajo vrednosti delnic, padajo cene surovinam, padajo bančne obresti, padajo cene nepremičninam, tudi obveznice se ohlajajo. Znašli smo se v nekem zatišju pred nevihto. Razpršitev prihrankov je še vedno najbolj modra poteza. Vse naložbe ne bodo zmagovalke! Dovolj pa je, da je ena, le v portfelju naložb jo moramo imeti. Katera bo to, pa ne ve nihče!

Marko Kocuvan je neodvisni premoženjski in finančni svetovalec.

23 KOMENTARJI

  1. Projekt EU je preveč megalomanski, preveč radodaren in vsi zraven se grejo “catch the cash”. Se ne izide, bi moralo biti jasno vsem, ki zna šteti do pet. Sploh germanskim sosedom, ki so uspeli s šparanjem.

  2. Edino resnično korist od destabilizacije regije z Evropo vred je ISIS.
    Milošević je tako skušal očistiti Kosovo, ko je bilo razseljenih 1 milijon Albancev s Kosova.

  3. Sranje. A sedaj je putinisticen komunizem ze mainstream v desnih medijih.

    Saj je jasno, da tipicni socialist v ZDA vidi krivca za vse. Ampak zda zgubljajo prevlado nad Afriko, Azijo in Bliznjim vzhodom in Evropo.

    Zda so 5 let energetsko neodvisne (evropa je junkie), saj so s postopkom lomljenja skrilavcev same zmozne nAcrpati dovolj nafte zase in za prodajo.s konkurenco so iz kartela naredili trg in cena je padla, z njo pa malopridne drzave venezuela,irak,iran, sa in rusija. Zda ne povzrocajo vojn zaradi nafye, energije.to je argument komi sarlatanov.

    • Ha, ha, ha, bravo Pavel! Jasno in ostro postavljene besede. Nič niso res Američani kar krivi za vse. Kaj ostali narodi sveta pa nimajo svoje lastne volje, svojih lastnih interesov, svojih lastnih demonov? Super povedano! Članek tudi meni ni všeč. Hudo površen je.

    • V resnici nizka cena nafte precej kuri ameriška nahajališča iz skrilavcev, saj so stroški črpanja na teh nahajališčih jasno višji.

  4. Sicer pa Rusom kar trda prede. Rubelj je padel za več kot 50% samo v letu dni. Ali bodo uspeli ustaviti padanje, nič ne kaže. Tako da Ruse ni potrebno več šteti za nič, razen za državo, ki je polna akumuliranega orožja. Putin je Rusijo spravil na kolena.

  5. Članek ima predvsem tendenco, da državljane opozori naj razpršijo svoje morebitne prihranke/premoženje na več mogočih načinov. Ne, pa da bi analiziral svetovno finančno-ekonomsko-politično stanje.

    Vse v tem članku je podvrženo temu, zato se članek tudi ne brani rahli manipulacij:

    ” Italija, Španija, Francija so nekajkrat večje od Grčije in njihov dolg je vratolomno višji”
    ==========

    … zato pa je namesto terminov “vratolomno višji” potrebno uporabiti zadolženost v razmerju do BDP-ja, potem bi bila slika precej manj “vratolomna”. Ker bogatejša država, ki ima višji BDP lažje vrača svoje dolgove kot revnejša.

    “Samo dolg Francije na prebivalca je za 80 % višji od dolga na prebivalca Grčije.”
    ==========

    Spet enaka manipulacija. Pisec jemlje absolutno številko dolga ne jemlje pa v obzir, da je prebivalec Francije bolj produktiven od prebivalca Grčije (v povprečju).

    Nekdo, ki zasluži npr. 1600 € na mesec bo lažje vrnil 180 € dolga kot nekdo, ki ima za 100 € dolga in zasluži npr. 800 € na mesec.

    “njihov dolg na prebivalca je za 2,3 krat višji od dolga prebivalca Grčije.”
    ==============

    Ameriški javni dolg v primerjavi z BDP je manjši od slovenskega. In slovenski zaenkrat še precej manjši od grškega.
    Torej …

    Manjkajo samo še stalne fraze “razpršite svoje morebitne prihranke”, “ne nosite vsa jajca v eni košari”, …
    Nekaj kar je stalnica vseh t.i. finančnih svetovalce, kako pa to konkretno narediti pa ne pove in prepušča vsakemu posamezniku.

    • Vsi se s tem na strinjajo, nekateri trdijo, da je v interesu ameriške ekonomije šibka Evropa. Da nimajo konkurence.

  6. Strinjam se s pavlom. In me je groza, kako danes ljudje nedisciplinirano razmišljajo in očitno še preden premislijo in karkoli dokažejo, stvar spravijo v javnost.

    Splet s svojo nepregledno množino informacij in “informacij” in popolno izgubo neke družbene vertikale, kjer bi veljale neke avtoritete ( znanja), je očitno prinesel mnoge negativne premike v glavah. Važno je postalo razmišljati bombastično, udarno sprožati s svojimi tezami adrenalin. Če ne, nisi opažen.

    Namesto logike, dokazov in modrosti, ki očitno izgubljajo vso ceno, je važna bujna fantazija in igranje na bombastičnost.

    Torej, ta članek se bere kot znanstveno-fantastičen film. Ne ravno Vojna zvezd, ampak nekaj podobnega. Je prispevek k slovenski politični blaznosti. In politično blaznih je žal v tej deželi vse več in še več jih bo.

    • Po 50 letih udbaškega totalnega nadzora na vsakršnim političnim komentiranjem je ubilo politični komentar, do dna. Zadnji grobar političnega komentarja, Jurij Gustinčič je pokopal novinarstvo kot poklic.
      Danes vsi mediji skupaj ne premorejo enega političnega komentatorja niti na najnižjem nivoju, kaj šele kaj bolj inteligentnega.
      PopIn na 24urah je novinarsko gledano na najvišjem profesionalnem nivoju. Tista Ota Roš je daleč najboljša novinarka, morda celo na vseh TV kanalih, kar jih imamo.
      Apokalipsa.

      • Ota Roš ti je dobra samo zato, ker ti je seksi…

        Zadnje čase ima dobre intervjuje Ksenja Petrovčič. Ki velja za skrajno levičarsko urednico. Zadnji intervju nemškega finančnega svetovalca sem na koncu se ujel in res ni bil stil rdečega talibani Erika Valenčiča ali Marcela Štefančiča Jr. (a ni že tip kot jj okrog 60 let star?)

        • Tud men je bil všeč ta njen zadnji objavljen intervju. Ja na RTVSLO se mi zdi njeni intervjuji ‘dopolnjujejo’ Možinove.

        • Od kdaj pa je to tako nepomemben kriterij? 🙂
          Vsekakor zahteva čustveno in mentalno uravnovešenega človeka, česar ne moreš pripisati neki Darji Zgonc ali Petri Krčmar. Ali komurkoli med novinarji.
          Čeprav samo berejo novice, jim dajo take svari za prebrat, ki jih normalen človek ne bi mogel izustit. Te so pa še prepričljive pri tem!

    • Me je že skrbelo, ker se samo Zdravko 1x na 30 z menoj strinja.

      Bombastičnost je prišla ven iz družboslovja. Na vsak način je potrebno neko idejo, hipotezo, teorijo prodati kot moderno, napredno, najboljšo rešitev.
      Na vsak način je treba tudi mamo in babico podati.

      Ko avtor enkrat objavi tak pofl, se pri resnih bralcih sam obsodi, da ga ne bodo več brali, razen naslova.

  7. Berem v tisku tarnanje Slovenca: «Pomlad od nekdaj navdihuje pesnike, vsakič jo nestrpno pričakujemo, že beseda sama zveni poetično in navdihujoče. Politika nam jo je oskrunila in zagabila. Domača in ona v svetu! Ideologija neoliberalizma je, pod krinko prizadevanj za človekove pravice in svoboščine, ustvarila pomladi, ki strašijo in morijo, utapljajo ljudi v revščino in jih potiskajo v veletoke, ki se z begom borijo za golo preživetje. Tisti, ki so to povzročili, si manejo roke. Evropo, ki bi jim bila morda nekoč le prenevaren ekonomski konkurent, »mehko« rušijo v arabskem svetu in Afriki, vedno in povsod se najdejo pomladniki, ki so za pičle solde pripravljeni sodelovati v implozijah lastnih držav. Bežijo sposobnejši, v njihovih domovinah bo ostala kadrovska puščava in skorumpiran politični razred, ki bo še ubogljivejši in bo za še manjše denarce razprodajal naravna bogastva globalnim krvosesom…«

    Ali lahko torej zaključimo, da se mora človeštvo nehati prizadevati za človekove pravice in svoboščine in potem ne bo »zlorab« teh prizadevanj? Kdo se torej pravzaprav sme in se verodostojno prizadeva za človekove pravice in svoboščine? Ali je to prizadevanje potem sploh še aktualno in potrebno? Ali so torej rešitev svetovnih problemov, človeštva in zemlje, avtokratski režimi?

    Nacionalna TV je te dni predvajala dokumentarec »Boj za Tibet«, ki je prikazal, kako se komunistična Kitajska za vsako ceno oklepa Tibeta zaradi političnih in ekonomskih interesov, zaradi surovin, energetskih virov i.p. Že dolgo načrtuje tudi preusmeritev voda iz tibetanskih ledenikov. Himalajski ledeniki pomenijo drugo največjo zalogo vode na svetu, takoj za tistimi na severnem in južnem tečaju. Če bo Kitajska svoje načrte uresničila, bi bila katastrofa za ljudi v severni Indiji in Bangladešu. Lahko se sproži vojna in ogroženih bo 3 milijarde ljudi.

    Povsem se tudi strinjam, ko zopet berem: «Prav na kitajskem Tiananmenu, , prepojenem s krvjo študentov, željnih demokracije in pravice, je vzklila tudi nova svetovna ureditev, v kateri sta si padla v objem avtokracija in kapital. Potem ko si obrišemo solze, prelite v spomin na tisoče ljudi, ki so bili ubiti na pekinških ulicah in na Trgu nebeškega miru, moramo dodati še besede:»In tako se je vse to začelo«. Prav tistega 4. junija 1989 je bil na krvavo absurden način označen konec idealizma, s katerim so se takrat druge komunistične države šele pripravljale na svoje epohalne spremembe. In prav tisto noč je v središču Pekinga umrla globalna sociala, kajti nekaj let po tem, ko je bila Kitajcem grobo odvzeta svoboda govora, se jim je na videz odprla priložnost, da obogatijo, in tako je nastal recept za uničenje vsakršne družbene pravice, ki temelji na vrednosti dela in pravici posameznika, da obstaja kot popolna osebnost, ne le kot mezeg ali – v najboljšem primeru – konj. Nekaj let po tem, ko je vojska s tanki vdrla na Trg nebeškega miru, je na Kitajskem vladala zlohotna tišina. Ni se smelo razpravljati o tem, kar se je zgodilo, še manj o tem, zakaj se je zgodilo, in še zlasti ne o tem, ali se je vse to v resnici moralo zgoditi. Nato pa je guru kitajskih reform Deng Xiaoping, ki je po vsej verjetnosti osebno izdal ukaz, naj nad otroke in ljudi pošljejo vojsko in naj s pravimi naboji streljajo na pripadnike neodvisnih študentskih in delavskih sindikatov, pahnil svojo deželo v tržno globalizacijo in na široko odprl vrata tujim naložbam. Deng je bil moder strateg in vrhunski trgovec: svojim revežem je ponudil boljšo življenjsko raven, zahodnemu kapitalu pa prodal svoje reveže. In tako so v naše domove prišli poceni kitajski izdelki. Skupaj z njimi pa so na naša vrata potrkale tudi nove cene dela. To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas. Evropejci so še naprej kritizirali svoje premiere, vendar pa je počasi postajalo vseeno, koga volijo. Vsak, ki je prišel na oblast po najbolj demokratični od vseh možnih poti, je moral početi isto: zniževati proizvodne stroške in si prizadevati za konkurenčnost, katere lestvico je določala posttiananmenska Kitajska«.

    Evropa pa je kar tiho, ZDA pa ne!

    «Naj končam z besedami Srečka Kosovela, ki je davnega leta 1926, star 22 let, spesnil pesem Evropa umira.«
    Prepričan sem, da Evropa ne umira, se pa spreminja, kot ves svet in človeštvo, ki išče poti preživetja, kot mnogokrat v zgodovini, kar je v naši naravi.

    Kdo torej zatira prizadevanja za človekove pravice in svoboščine, ki so predpogoj človeka vrednega razvoja in perspektive človeštva in planeta Zemlja?

  8. Nova ali znana politična ekonomija in paradigma!

    Kreditodajalec je baraba, kreditojemalec pa je heroj in edini pravi za oblast, saj le on zagotavlja pravi razvoj?
    »Upniki so barabe, dolžniki pa primerni za oblast, saj le oni zagotavljajo napredek?«

    Ali to velja tudi na medosebni ravni?

  9. Ne mešat hrušk z jabolki. Razlika med Rusijo in ZDA je kot noč in dan. ZDA so vseeno zveza liberalnih držav medtem, ko je Rusija praktično mafijska vladavina, ki deluje podobno kot stari rimski imperij. ZDA kljub vsemu stremijo k čimširši svobodni trgovini medtem, ko Rusija predvsem išče nove podložnike. Iz tega je dokaj enostavno sklepat kateremu je močna Evropa kakšna grožnja.

Comments are closed.