O knjigi: Komu izstaviti račun?

1

Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži. Vabimo Vas h branju knjige, kjer namen avtorja ni obračunavati s preteklostjo, ki jo ni mogoče oddvojiti od sedanjosti, pač pa išče rešitve v prihodnosti z namenom, da se Slovenci vrnemo v sodobno evropsko družbo narodov, kjer bi si zopet služili kruh na osnovi vrednot naših prednikov, dela in tradicionalnih sposobnosti; z znanjem, poštenjem in stalnim izobraževanjem. Žal, opraviti moramo tudi s preteklostjo, ki nas ne sme več zavirati v sodelovanju, pač pa je potrebno naše nadaljnje bivanje v tem delu razvite Evrope duhovno sprostiti, analizirati stanje, ugotoviti posledice in zasnovati novo perspektivo. Pri  tem je potrebno tudi vzajemno odpuščati z željo, da se ta knjiga sprejme kot naše skupne slovenske zgodbe ne glede na to, koliko se kdo s tem strinja ali ne. Namreč, dogodki, ki jih ta knjiga obravnava so že odmaknjeni mlajšim generacijam in skoraj ni več jasno, kaj se je dogajalo, kje so vzroki in zakaj so taki spori, posledice. Pojavila se je nepojasnjena praznina, o tem kje je bistvo sporov, se ne razpravlja, poučuje ali študira, na vrhu so ostali samo še jeza, bes in človekove prizadetosti za mnoge krivice iz preteklosti. Logično.

O knjigi: Avtor začenja s tezo, kako je boljševizem vstopal v naš prostor celo s pomočjo prijateljevanja s Hitlerjem s ciljem da bo ustvaril komunizem, družbo prihodnosti. Ta politični model je  sprožil nasilje,  spreminjanje vrednot, zavladal je nad vsem do lastne izčrpanosti, potem  je – izginil. Ta ideologija je nas  zapustila brez slovesa, spet smo na začetku, v  kapitalizmu. A za preobrat v “družbo prihodnosti” je bilo v Sloveniji skoraj sto tisoč mrtvih, storjenih je bilo mnogo krivic, povzročena je bila velika  materialna škoda, formalno zgolj zaradi nekaj sto mrtvih okupatorskih vojakov kot vzrok  morije, sicer pa se je sprožila državljanska vojna z namenom, revolucionarno spremeniti slovenskega človeka. Komunistična religija je prišla krvavo, sprla slovenski narod, zavladala in vladala do lastne onemoglosti. Po tem polomu so v vsej moči ostali njeni protagonisti, ki so se brez sramu hipoma  prelevili iz tovarišev v gospode, iz komunistov pa v demokrate.  Pravo nasprotje etičnim standardom, celo prvotni religiji. In sedaj, le komu izstaviti račun, ker so najbolj odgovorni nosilci te ideologije izgubili spomin ali pa so – izginili. – Avtor ponuja vrsto inovativnih nasvetov za izhod iz tega zavoženega stanja in za slovenski narod usodno neugodnih procesov, ki danes že zahtevajo vse več aktualnega znanja, predvsem pa gibkosti v politično-gospodarskih odločitvah, da še ostanemo gospodarji na svoji zemlji, predvsem pa umiritev duha, odpuščanje in nujnost narodne sprave.

Rekli so: Dr. G. Devetak: Zbrani in analizirani so vzroki ter posledice sedanjega stanja… V. Gros: Še niso obsodili komunističnih zločinov, smo edini v tem delu Evrope brez sprave… Dr. J. Jerovšek: Zgodovine ni mogoče prelisičiti… Dr. L. Sirc:  Knjiga loči med totalitarizmom in osvoboditvijo, je nujno potrebna…

O avtorju:  Dr. Julij Bertoncelj (1939) spada med znanstveno provenienco, deloval je na ljubljanski univerzi, med tem na Tehniški univerzi Berlin – Charlottenburg, po doktoratu, na Stanfordu v Kaliforniji in MIT v Bostonu ter v številnih industrijsko-proizvodnih in drugih raziskovalno-poslovnih sistemih. Je avtor številne literature, knjig, tudi izumov. Sodeluje s poslovnimi sistemi v EU in ZDA, njegovo področje ostaja aktualnost znanja in tekmovalnost industrijskih produktov, skladno z zahtevami sodobnega časa in finančnih možnosti.

Foto: Jože Bartolj


1 komentar

  1. Bil sem bog, še vedno pravi general Udbe Jovo Kapičić!?
    Tako v knjigi „Goli otoci Jova Kapičića” Tamare Nikčević, bivši namestnik šefa jugoslovanske Udbe, ko govori o Golom otoku, o odnosu z Josipom Brozom Titom, Milovanom Đilasom, Aleksandrom Rankovićem.
    „Zgodbe, da je Goli otok bil srednjeveška mučilnica, so najobičajnejša izmišljotina! Nihče ne more, da to reče«, še vedno pravi Jovo Kapičić (90).
    »Kar se Golega otoka tiče, verjemite mi, da spim spokojno kot dojenček«, še pravi Kapičić. Da obstajajo pričevanja o mučenju na Golem otoku, o čemur govore tudi dela akademika Dragoslava Mihailovića, Kapičić zavrne: „Kakšni ljudje, kakšen akademik?! To so lažnivci!«
    Na slovenski nacionalni RTV hiši pa zopet vsako nedeljo v najbolj gledanem terminu gledamo »dokumentarec«, tokrat hrvaški o Titu, pred tem smo gledali slovenski dokumentarec o Golem otoku »Gradimo novi svet«, kjer je general Udbe eden najpogostejših in glavnih razlagalcev in zagovornikov bivšega režima in seveda Tita. Tedaj je bilo vse predvsem lepo in povsem vse O.K. ?
    V slovenskih osamosvojitvenih zakonih in Ustavi je torej očitna zmota o enoumnem režimu, ki je kršil človekove pravice? Ali res, saj tako zgodovino vendar prikazuje nacionalna RTV?
    O slovenskem dokumentarcu »Gradimo novi svet« je letos dr. Ludvik Čanžek, žrtev Udbe: »Pričakoval sem smrt; ostal pa sem pri življenju. A so mi prisodili koncentracijsko taborišče, kjer je bilo včasih hujše kot v Auschwitzu, kjer niso poznali medsebojnega obračunavanja med kaznjenci, kot na Golem. Bil sem eden od številnih partizanov. Komaj 17 let mi je bilo, ko sem leta 1944 odšel na Štajerskem v boj za svobodo. Naj povem dve stvari, ki sta me v filmu strašno prizadeli. Nastop nekdanjega Rankovićevega pomočnika generala UDBE Jova Kapičića. Še danes mi zvenijo njegove hude grožnje, ki jih je izrekel na zboru kaznjencev iz vseh republik, ko nas je obiskal v juliju 1949 na otoku: »Ili ćete revidirati svoj stav, ili ćete ostaviti kosti na ovom ostrvu« (ali boste spremenili svoje stališče ali pa boste pustili kosti na tem otoku). Skrajno nerazumljivo mi je, da so mu ustvarjalci filma v Sloveniji dopustili upravičevati obstoj taborišča in izvajanja krutih telesnih in duševnih mučenj. Prikazan je bil, kot da je bil tudi on žrtev Udbe! Njegovi so se izživljali nad kaznjenci; mi smo morali skloniti glavo, ko smo jih srečevali – celo pogled v obraz je bil prepovedan. »Sagni glavu!« je bil ukaz. Res, ne bi mogel verjeti, da je nastal film 63 let po dogodkih. Taka sta bila, morda sta še danes vzgoja v šolah in strah ljudi pred Udbo. Kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi danes Heinrich Himmler, šef Gestapa, če bi bil še živ, upravičeval nemška taborišča z mednarodnimi razlogi? V Nemčiji je prepovedano kazati v javnosti celo kljukasti križ! Kapičić bi se moral zagovarjati pred sodiščem, ne pa da razširja svoje laži v javnosti! Celo v Srbiji se ga izogibajo……..Upam, da bodo moja razmišljanja in občutek za pravično družbo naletela na razumevanje ali celo podporo. Naj bo to vredno vsaj razmisleka današnje mladine.
    Očitno tega poziva žrtve Golega otoka in Udbe mnogi poklicani še niso dojeli in sprejeli.«
    Doklej bo v Sloveniji ravno Udba razlagalec naše zgodovine? Domoljubje? Nikakor ne!
    Franc Mihič, univ.dipl. inž. Kosovelova 2a 1310 RIBNICA

    P.s.:
    Bliža se dan samostojnosti, dan plebiscita, na RTV SLO pa na naš račun general Udbe Slovencem še naprej v dokumentarcu razlaga zgodovino!
    Kaj bi rekel Vaclav Havel, kaj šele Jože Pučnik, France Prešeren in Primož Trubar?
    Gotovo ne bi bili tiho!?
    Prava kulturna sramota, ko lahko Udba razlaga zgodovino!
    Kje so glasni aktualni kulturniki in akademiki, branitelji naroda in človekovih pravic?
    Doklej bo nacionalna RTV SLO omogočala in plačevala iz našega denarja, da bo general Udbe Slovencem razlagal zgodovino?

Comments are closed.