Jože P. Damijan se v komentarju v Financah sprašuje, ali bo kdo hotel prisluhniti pozivu k razumu?
Zgodba o gradnji TEŠ 6 se je, kot je sicer bilo pričakovati zaradi mnogotere spornosti projekta, če se milo izrazimo, močno zapletla. Pravzaprav se je sprevrgla v mesarsko klanje na levici, navzven med rdečo in oranžno opcijo, v resnici pa med gospodarskimi lobiji, ki stojijo za njima. Spor se je tako razširil, da utegne ne samo zamajati vlado, ampak tudi globoko razbiti levico. Ne eno ne drugo me osebno ne žalosti. Me pa zanima narodnogospodarsko optimalna rešitev težave v zvezi s TEŠ 6.
Staro pravilo pravi, da kadar gredo stvari narobe, se je treba usesti, umiriti pregreto glavo, premisliti stvari in nato s trezno glavo poiskati racionalno rešitev. Tega pravila bi se morali v tem položaju zavedeti vsi akterji te zgodbe, predvsem pa predsednik vlade, ki bi moral umiriti strasti v lastni stranki in znotraj koalicije, ki ji predseduje. Čas je za modrost in trezen premislek.
Treba je poiskati optimalno rešitev
Trezen premislek pa pravi naslednje. Prvič, Slovenija je – podobno kot druge države – na poti k iskanju bolj učinkovitih in okoljsko bolj sprejemljivih virov energije. Od kurjenja fosilnih goriv k obnovljivim virom energije, ob hkratni bolj učinkoviti rabi energije. Drugič, vloga TEŠ (kot zastarelega, okoljsko neprimernega in ekonomsko neracionalnega načina proizvodnje energije na osnovi nizkokaloričnega lignita) je tako v izteku stare energetske paradigme in zgolj še v funkciji olajšanja prehoda na obnovljive vire energije.
Kakršnekoli velike investicije v povečanje zmogljivosti na tej osnovi za prihodnja štiri desetletja so narodnogospodarsko neracionalne. In tretjič, “wahnsinn” oziroma grandomanska norost dozdajšnjih voditeljev projekta TEŠ 6 s politiko izvršenih dejstev nas je pripeljala do točke, ko je v to nasedlo naložbo potopljenih že okoli 200 milijonov evrov našega denarja. Morda preveč, da bi lahko preprosto pozabili nanj.
Če smo sposobni razmisleka do te točke, so naslednji koraki zelo preprosti. Treba je poiskati rešitev, ki bo optimalna z vidika, da bo TEŠ lahko omogočil postopen in energetsko stabilen prehod na okoljsko bolj sprejemljive vire energije in da hkrati mi kot davkoplačevalci ne izgubimo teh 200 milijonov evrov. Takšna rešitev se imenuje obnovitev blokov TEŠ 4 in 5 namesto izgradnje bloka 6. To je rešitev, ki jo zadnja leta vse bolj intenzivno izvajajo tudi v drugih državah.
Tudi z največjimi pretiravanji (dogradnja plinskih turbin, čistilne naprave za dušik in žveplo in drugo) obnova blokov 4 in 5 ne bi smela preseči vsote 200 milijonov evrov, kar je šestina predvidene predinvesticijske cene novega bloka 6.
Bolj ekonomično bi bilo modernizirati bloka 4 in 5
Dejstva so naslednja: blok TEŠ 4 ima moč 275 megavatov in obratuje od leta 1973 (37 let), blok TEŠ 5 pa ima moč 335 megavatov in obratuje od leta 1978 (32 let). Leta 1995 in 2000 so bile tema blokoma prigrajene odžvepljevalne naprave ter leta 2008 bloku 5 še dve plinski turbini po 42 megavatov. Skupna moč blokov TEŠ 4 in 5 ter obeh plinskih turbin torej znaša 694 megavatov. Po podatkih TEŠ naj bi načrtovani šesti blok po količini proizvodnje električne energije povsem nadomestil dozdajšnjih pet blokov TEŠ, pri čemer bi bil blok 5 v hladni rezervi. Še do konca minulega leta je bilo načrtovano, da bosta peti in novi šesti blok delovala skupaj, pri čemer bi peti blok ugasnili leta 2026.
V ta namen so namreč v TEŠ leta 2008 k petemu bloku dogradili dve plinski turbini skupne nazivne moči 84 megavatov v vrednosti 50 milijonov evrov. Šesti blok TEŠ naj bi proizvajal 3.500 gigavatnih ur električne energije, kar je natanko enako količini energije, ki jo proizvedeta skupaj blok 4 ter blok 5 s prigrajenima plinskima turbinama. Iz tega vidika se zdi danes precej bolj ekonomična odločitev za temeljito modernizacijo blokov 4 in 5. Oba bloka 4 in 5 bi tako lahko nadaljevala proizvodnjo energije do leta 2026, ko bi ju ugasnili in hkrati zaprli rudnik lignita v Velenju.
Modernizacija termoelektrarn na premog (repowering, retrofitting) se danes v svetu kaže kot kompromisna rešitev povsod tam, kjer hitrejši prehod na bolj sprejemljive vire energije ni izvedljiv. V Nemčiji in na Poljskem, ki sta bogati s premogom, je bilo v zadnjih letih izvedenih precej temeljitih obnovitev starih termoelektrarn. Glavne prednosti tega pristopa so v velikem povečanju izkoristka kurilne moči premoga, v povečanju nazivne moči elektrarn, v podaljšanju življenjske dobe elektrarn za 15 do 20 let ter v izjemno nizki ceni obnovitve.
V Bremnu (Nemčija) je Siemens leta 2004 za ceno 20 milijonov evrov povsem obnovil termoelektrarno Farge (turbine, kondenzator), pri čemer je izkoristek povečal na 42 odstotkov, moč za 27 megavatov ter izpuste ogljikovega dioksida zmanjšal za 100 tisoč ton na leto. Podobno je tudi Alstom lani obnovil sedmi blok termoelektrarne Heilbronn (Nemčija). V Belchatowu, drugi največji termoelektrarni v Evropi na lignit z 12 bloki, letos Alstom temeljito prenavlja šesti blok. Rezultat bo povečanje izkoristka na 41 odstotkov, moči za 20 megavatov ter zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida za 400 tisoč ton na leto in izpustov dušikovega oksida za 50 odstotkov.
Vse skupaj za ceno 120 milijonov evrov. Pred dvema tednoma pa je podpisal pogodbo za popolno obnovo šestih blokov v Belchatowu, kjer bo za skupno ceno 140 milijonov evrov povečal skupno moč blokov za 120 megavatov in zmanjšal izpuste ogljikovega dioksida za skupno 600 tisoč ton na leto. V vseh teh projektih so energetskim objektom, starim 30 ali 35 let, podaljšali življenjsko dobo še za 15 do 20 let. Podobne projekte prenove termoelektrarn po svetu izvajajo tudi Hitachi , Mitsubishi in drugi.
Cena bi bila lahko desetkrat nižja
Glede na prikazana dejstva se zdi naložba v šesti blok TEŠ za zdaj predvideno vsoto 1,2 milijarde evrov naravnost absurdna. Isti rezultat (povečanje izkoristka na 42 odstotkov, zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida in dušikovega oksida, podaljšana življenjska doba in daljše obdobje izkoriščanja velenjskega lignita) je mogoče doseči z obnovo blokov 4 in 5, vendar za ceno, ki bo desetkrat nižja.
Če bi upoštevali cene, ki jih je Alstom novembra letos dosegel v poljskem Belchatowu (manj kot 25 milijonov evrov za obnovo posameznega 360-megavatnega bloka), bi obnova obeh šoštanjskih blokov stala le okoli 50 milijonov evrov. Tudi z največjimi pretiravanji (dogradnja plinskih turbin, čistilne naprave za dušik in žveplo in drugo) obnova blokov 4 in 5 ne bi smela preseči vsote 200 milijonov evrov, kar je šestina predvidene predinvesticijske cene novega bloka 6.
Če je ostalo še kaj modrosti in treznosti v tej državi, potem je zdaj trenutek za trezni razmislek o smotrnosti naložbe v TEŠ 6. In takoj za tem čas za začetek pogajanj z dobaviteljem opreme Alstomom v zvezi s prekvalifikacijo pogodbe v dobavo in montažo opreme za obnovitev blokov 4 in 5 namesto bloka 6.
Volivci bodo tak razmislek, ki jim bo privarčeval milijardo evrov, znali ceniti. Velenjski rudarji nadaljevanje dela še za 15 let verjetno tudi. Hkrati pa bo ekonomska politika dobila čas, da lahko v obdobju teh 15 let na podlagi novega energetskega programa uspešno ustvari nove energetske zmogljivosti, ki bodo okoljsko bolj sprejemljive in energetsko bolj racionalne.
Se pa bojim, da bo pozivanje k razumu in modrosti naletelo na gluha ušesa. Ker so apetiti ob zamišljeni proviziji od milijardnega posla tako veliki, je možnost za rešitev, ki bi bila z narodnogospodarskega vidika še najbolj racionalen kompromis glede na izvršena dejstva, tako majhna. Strašljivo žalostno je, da v tej državi ne premoremo politika, sposobnega tega kančka modrosti.
