Kompliciranje. Morda se to dogaja tudi vam

17
Jezus pravi, da je treba biti do sebe zelo zahteven, veliko bolj kot do drugih ljudi. Golo izpolnjevanje zapovedi je samo iskanje lukenj v zakonu, lukenj, v katerih se kmalu lahko znajdemo tudi sami. Zato je treba narediti korak več, ne korak manj. Korak bližje človeku in Bogu je to – in ne zgolj »kompliciranje«.

Ko mi srce očita, da sem nekoga hudo prizadel, se – da bi se izognil gnilemu občutku v sebi – velikokrat potolažim, rekoč: »Saj nisem nikogar ubil. Če pogledaš, sem še vedno veliko boljši človek od drugih.« Res je, nikogar nisem ubil. Toda ali ne kdaj beseda bolj boli od pesti in očrnjen ugled bolj kot samica? Ali niso še huje mrtvi ljudje, ki jih ljudje zaradi klevet zavržejo?

Ali pa ko mi pogled zdrsne na nesramno globoki dekolte mimoidoče ali bahavo goloto mladenk na spletu. Tudi tedaj imam na zalogi veliko opravičil, bolj ali manj gredo vsa v napevu: »Saj sem obljubil samo celibat, neporočenost. To pa še ne pomeni, da ne smem pogledati tudi kakšne lepe punce, kajne? Saj ni prepovedano.« Res je, ni prepovedano. Kot tudi žalost, zlomljena srca, občutki krivde in razdrte družine niso prepovedani. Ko gledaš kako drugo dekle in si je potihem želiš, imaš res še vedno rad svojo ženo? Mar nista na nek način že – ločena?

Ali pa ko gre za vrednote in resnico, vedno večkrat je tako, tudi tedaj si znam pripraviti dobro apologijo: »Saj se lahko kdaj pa kdaj zlažeš. Saj samo takrat, ko je to zares pomembno, ko ti koristi, sicer pa ne.« Ampak: imam res tako rad resnico, da jo bom kdaj tudi zagovarjal, čeprav mi bo to škodilo? Je potem še kaj višjega na lestvici vrednot kot samo – lastna korist?

Morda se to dogaja tudi vam. »Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti …« (I. Cankar, Skodelica kave)

Začne se z malenkostjo

Kot jaz se boste hoteli tudi sami opravičiti pred seboj: »To so malenkosti. To ni nič takega. Ne kompliciraj.« Že res. Malenkosti. Kot je malenkost tudi ena sama majhna iskrica v presušeni travi. A ko jo vidite, hitro stopite nanjo in jo poteptate. Veste, kaj bi se lahko zgodilo. Kompromisi in popuščanja bi zanetili požar. Nič drugače ni s človekom in njegovimi dejanji. Vse velike zadeve se začnejo v srcu. Z drobno idejo, nevredno pozornosti. In vsi veliki grehi tudi.

Življenje ni malenkostno. Nikoli. O tem govori Jezus: uboj, prevara, laž, ločitev in kar je še takega, se ne začnejo takrat, ko se to zgodi zunaj, ampak mnogo prej, znotraj, v srcu: s trenutkom sovraštva, z drobcenim poželenjem, s skoraj nevidno željo po maščevanju. Toda ni problem, če se iskra vžge, problem je, če se je ne pogasi. Če malenkostim ne dajemo dovolj pozornosti.

Zahtevnost

Zato je treba biti do sebe zelo zahteven, veliko bolj kot do drugih ljudi, tako pravi Jezus. In ja, kdaj tudi komplicirati, ko gre za tiste res pomembne zadeve. Ker človeka kompromisi pač pokopljejo. Ker je golo izpolnjevanje zapovedi samo iskanje lukenj v zakonu, lukenj, v katerih se kmalu lahko znajdemo tudi sami.

Zato je treba narediti korak več, ne korak manj. Korak bližje človeku in Bogu je to – in ne zgolj »kompliciranje«.

17 KOMENTARJI

  1. Pri teh stvareh je pomembno, ali ne grešimo zaradi notranje nuje ali zato ker tako nekje piše ali nekdo zapoveduje. V drugem primeru to počnemo zaradi strahu, da ne bomo v prekršku. V tem primeru nismo nič boljši, kot smo bili. Le še malo globlje smo se pogreznili.

    Če pa vemo zakaj smo na svetu in kaj je naša poklicanost ter hrepenimo po vrnitvi v Očetovo hišo, se grešnost odpravlja spontano. V naši notranjosti. Kajti naše spreminjanje je v nebesih, pravi apostol Pavel. In nebesa so v naši notranjosti.

  2. Samo Korak Bližje Bogu, je Korak v Pravo Smer – v Smer Življenja za Življenje . Vse ostale poti so Žal Zgrešene poti. Mir vam naj bo, vse do Drugega Prihoda v tem desetletju, takoj za Koncem “sveta” v tem desetletju.

  3. Če pogledam zgornjo fotografijo in preberem spodnje besedilo, ugotovim, da sem se pravkar ločil od svoje žene.

    • Bom ti odgovoril po “delfijsko”. Moja osebna zdravnica pravi, da, ko ji družinski člani zastokajo, da imajo med seboj bolnika z demenco, se “vedno” izkaže, da imajo prav. Ko pa kdo paničari, ali ima demenco se “vedno” izkaže, da ni tako hudo. “Vedno” je seveda treba brati statistično (a tveganje za napako je sila majhno). 🙂

  4. Še ena beda še enega duhovnika. Eno cvetličijo z jezikom, drugo počno. Radi povedo tole, Rim 6,6 –

    “Vemo, da je bil naš stari človek križan z Njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu.”

    Pol pa na lov na babe. Ljudje pa v beg iz cerkva.

    • Mati me je svarila (pa ne preveč resno), da bom oslepel, če bom gledal slike nagih bab (nič slabega ne mislim s tem poimenovanjem, kvečjemu nasprotno), pa sem ji rekel, da bom eno oko pa vendarle raskiral …
      Dajte no, ne pretiravajte. Nič bogokletnega ni v njegovem zapisu, nič grdega ni na zgornji sliki. Potem pa se ni čuditi, da čedalje bolj babe letajo za dedci, ker je tudi pravih dedcev čedalje manj.

      • Ja, se strinjam, da ” nič grdega ni na zgornji sliki”. Še več! Mnogim so prav všeč dekleta in žena z dvignjenimi krili. Problem nastane, če je med temi kakšen duhovnik.

  5. Sam sem prav ta hip v prav takšnem precepu. Neprenehoma opozarjam na nepravilnosti na naši katedri, fakulteti in univerzi. Zato sem seveda dočakal disciplinsko komisijo (s predvidenimi ukrepi tja do izgube delovnega mesta). Še sam ne vem, kaj me žene naprej. Moj ego – želim dokazati, da imam prav jaz in samo jaz? Ali sem edini dovolj pogumen (beri premalo pragmatičen), da bobu rečem bob? Ali zdaj eno zdaj drugo? 🙁

Comments are closed.