Kompleks slovenske levice

6
Foto: Novi glas
Foto: Novi glas

Najprej evropske volitve, nato državnozborske in jeseni še občinske: to je program, ki ga bo slovenska politika ponudila v naslednjih nekaj mesecih. Če je stanje na desnem spektru slovenskega strankarskega sistema kljub vsemu dokaj ustaljeno, pa je na levem polu, ki je imel doslej v rokah vajeti slovenske vlade, v tem trenutku velika zmešnjava. V Pozitivni Sloveniji potekajo notranji obračuni, ki se še najbolj kažejo v močnem razkolu po Jankovićevi zmagi na kongresu in odstopu Bratuškove, najprej iz stranke, potem še s premierskega stolčka.

Mobilnost slovenske levice

Stanje anarhije na levici sicer ni nič nenavadnega. Nasprotno, gre za stalnico slovenskega političnega prostora vse od razpada Drnovškove LDS. Na čisto vsakih volitvah, ki so se zvrstile po letu 2004, se je slovenski levičarski strankarski prostor napolnil z drugačnimi akterji, ki so v prvi vrsti poudarjali svojo “politično nedolžnost” in neideološkost. Domnevamo lahko, da bo tudi letos tako. Evropske volitve so že pred nami, a te najbrž ne bodo pravi pokazatelj razmer v državi, tudi glede na dejstvo, da bodo državnozborske najbrž že takoj po tem. Kako se bo na volitve pripravila slovenska levica tokrat, zaenkrat lahko samo ugibamo. Socialni demokrati nimajo več takega potenciala, ki bi jih lahko popeljal do rezultata iz leta 2008, ko so z Borutom Pahorjem na čelu postali prva stranka v državi. Pozitivna Slovenija je razklana in z Jankovićem na predsedniškem mestu nima realnejših možnosti na državni ravni. Ostanki Pozitivne Slovenije, ki se zbirajo okoli nekdanje premierke Bratuškove, prav tako nimajo večjih možnosti za odmevnejši rezultat.

V zadnjih letih so sicer na levem polu slovenske politike večkrat izbrali strategijo “instantnega” ustanavljanja strank. Leta 2008 je skupaj z Borutom Pahorjem slavil novonastali Zares Gregorja Golobiča, ki je postal druga najpomembnejša stranka v vladni koaliciji. Leta 2011 pa se je po le nekajmesečnem obstoju na vrh zavihtela Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića. Medtem ko je Zares že nekaj časa obrobna zunajparlamentarna politična stranka, tvega Pozitivna Slovenija v kratkem zelo podobno usodo. In… glej čudo, na levici se že spet ustanavljajo nove stranke. Prva je lista Verjamem, ki bo nastopila na evropskih volitvah, in ki jo vodi nekdanji predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes. Drugo stranko pa, ki je še v oblikovanju, bo vodil pravnik Miro Cerar. Obe stranki se deklarirata za levosredinski, čeprav pri nobeni od dveh še ni povsem jasen niti program niti kadrovska zasnova.

Bistroumni nesmisli

Ampak to je spet tipičen pojav slovenske levice. Stranke nastajajo in umirajo, jasne programske smernice pa je težko zaslediti. Pozitivna Slovenija je (bila) odličen primer tega. Že od začetka se je predstavljala kot levo usmerjena stranka… njen predsednik pa je bil tisti menedžer, ki je bil vse do leta 2004 najbolj prepoznaven obraz kapitalizma po slovensko (tistega žal, ki je imel v sebi toliko protislovij, da se je v času krize razpočil). Ali pa, če na dan povlečemo še enega od tipično Jankovićevih bistroumnih nesmislov: prvak Pozitivne Slovenije je bil taisti Zoran Janković, ki se je v času demonstracij, znanih pod vzdevkom Vseslovenska vstaja, preimenoval v socialno čutečega politika in to potem, ko je bilo širši javnosti že zelo jasno, kako so se gradile Stožice, kako se tam (ni) so spoštovale pravice delavcev in kako so se tam (ni) so plačevali podizvajalci in dobavitelji.

Bistroumnih nesmislov je bilo, da ne bomo govorili samo o Jankoviću, precej tudi v obdobju Alenke Bratušek. Vezani so bili v prvi vrsti na ekonomsko politiko. Obljubljali so, da bodo močno zmanjšali varčevalno politiko, a jim to ni uspelo: posegla je Evropa in morali so sneti besedo. Obljubljali so, da ne bodo uvedli zlatega fiskalnega pravila, a so ga. Ob nastopu mandata so nasprotovali slabi banki, a jo potem, tako kot varčevalne ukrepe, posvojili in jo predstavili kot enega njihovih glavnih uspehov. Pa še zadnja od teh nedoslednosti, v času evropskih volitev: Pozitivna Slovenija (stranka, ki je na zadnjih volitvah prejela največ glasov) se še danes ni včlanila v katero od evropskih političnih strank. Pred časom je kandidirala za vstop v Evropsko liberalno stranko Alde, a je nedavno od tega odstopila. Kljub vsem izjavam in obvezam o svoji proevropski usmeritvi so na prvo mesto svoje evropske liste postavili evroskeptika Jožeta Mencingerja.

Kdo bo reševal državo?

Skratka, stanje na levici je danes spet zelo vroče.  Doslej je v teh trenutkih sicer vedno prišlo do “zunanje pomoči”. Tako pri stranki Zares, predvsem pa kasneje pri Pozitivni Sloveniji: se še spomnite “romanja” na Magistrat, ki ga je vodil kdo drug kot Milan Kučan? No, v tem kontekstu se je rodil danes že ponarodeli izraz “strici iz ozadja”. In izumil ga ni noben desničar, ampak Borut Pahor (kot kandidat za predsednika republike) oziroma njegov takratni strankarski kolega Dejan Židan (zdajšnji minister za kmetijstvo in najverjetnejši kandidat za novega predsednika SD). To je realnost slovenske levice. Stranke, ki so nastale na tak način, niso imele dolge življenjske dobe. In vprašanje je, kaj bo s tistimi strankami, ki bodo nastale v bližnji ali kasnejši prihodnosti.

Slovenija je namreč kljub boljšim kazalcem, ki jih opažamo zadnje mesece, še vedno v hudi nevarnosti. Potrebno je kaj narediti. Bratuškova se je sicer hvalila, da je njena vlada Slovenijo pripeljala v precej varnejše vode. To pa ne bo docela držalo. Boljše kazalce, ki jih v zadnjih tednih napovedujejo skoraj vsi pomembnejši ekonomski faktorji (od Statističnega urada do Evropske komisije, organizacije OECD in tudi bonitetnih hiš), so močno odvisni od rasti, ki se je v drugih državah (v slovenskem primeru velja to predvsem za Avstrijo in Nemčijo) začela že v lanskem letu. Slovensko gospodarstvo namreč poganja izvoz, ki je odvisen od posameznih podjetij in od makroekonomskih kazalcev v državah izvoza. Učinkovitost slovenske države (oziroma ekonomske politike posamezne vlade) pa se pozna v sestavljanju proračuna in v strategijah za gospodarstvo. Tukaj pa se odsotnost nekega premišljenega načrta še kako pozna: podjetja imajo še vedno velike težave z birokracijo in z obdavčitvami (začenši z visoko obdavčitvijo dela oziroma razliko med bruto in neto prejemki zaposlenih). Hkrati tudi niso bili sprejeti nobeni učinkoviti ukrepi, ki bi zmanjšali makroekonomsko neravnovesje (razliko med prihodki in odhodki, ki je vse bolj v korist odhodkov). “Neideološke” stranke levice, ki se ob ideoloških vprašanjih vselej vnamejo, bi morale pri teh realnih vprašanjih pokazati svojo pravo ideološko podstat: na tem področju pa je še zelo megleno.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.


6 KOMENTARJI

  1. Levica “zmaguje”, ker se desnica ukvarja z nepomebnimi zadevami. Dokler se desnica ne bo stepla za mass medije, preko katerih strici masovno perejo možgane državljanom, bo stanje tako.

  2. Levica se je pred javnostjo dokončno razgalila, da je rušitelj ne pa graditelj samostojne, suverene in civilizirane ter uspešne Slovenije.

  3. Naivna analiza, vredna naivnih volicev,ki bodo odločali. Edini problem levice (ki to ni, saj se ne zavzema za delavce, socialo, pravično delitev, reforme, napredek ampak je skrajno konservativna pri ohranjanju kontinuite in njenih vrenot, kot so titoizem, jugonostalgija, dogovorni neproduktivni socializem, militantni ateizem, protizahodna usmerjenost ipd.) so spori zaradi delitve izplena ropanja. Vodenje je odlično, enotno zvesto komunističnim trikom in poznavalcem popolnoma transparentno: producirati številne “nove” stranke z “novimi” ljudmi, ki naj pritegnejo večino volilcev in fingirajo pogajanja in vladno “koalicijo” s s trdnim vodstvom iz ozadja, ki razpolaga z odtujenimi miljardami in edinim ciljem kontinuitete vladanja in privilegijev “naših” ter ohranjanja zgoraj omenjenih “vrednot”, predvsem komunistične oblasti. Seveda bo igra uspela predvsem zaradi megle na desnici, ki se ji nasmiha celo zmaga, ne pa vlada, kar je spet svojevrsten paradoks. Tu je pa stvar res zapletena: ni namreč jasno kam spada vodstvo SLS in NSi in kaj se bo zgodilo z vodstvom SDS. Tudi če na volitvah zmaga SDS, ne bo mogla formirati koalicije in vlade brez nepričakovanih obratov, kot je na primer pravočasna razveljavitev sodbe na US ali zamenjava voritelja. Čeprav bo Slovenija nekaj mescev obsedena zaradi volitev, bo na koncu status quo ante z nekaj novimi obrazi, najbližjih sorodnikov kontinuitete, ne le učencev.

  4. Ubogi Cerar, zrasel je v kačjem brlogu. Pojedli ga bodo ob prvi priliki, ko bo kaj “napačnega” rekel. Dokler pa samo pleteniči o etiki in morali, bo ok.

  5. Odgovornost in empatija politikov je akuten problem. Med 1. majskimi prazniki smo lahko brali in še več poslušali, kako se v praksi, z leta v leto, vedno bolj kršijo osnovne in lastninske ustavne in človekove pravice zaposlenih. Zaposlenim se brez njihove vednosti ne plačujejo prispevki, mačehovski je odnos družbe do trpinčenja na delovnem mestu in varstva zdravja pri delu. Kje so z ustavo zaščitene osnovne človekove pravice in njihovi skrbniki? Jim potem lahko še zaupamo?! Za nekatere delodajalce je neplačilo plač in prispevkov za socialno varnost nekaj čisto normalnega, ugotavljajo sindikati. Tudi trpinčenje na delovnem mestu ni nikakršna sramota, odškodnine so pa redke in mizerno nizke. Pravna država, ki je rezultat dela in nadzora politikov, poslancev, pa je povsem zatajila. Politiki pa nič! Minister Metod Dragonja celo zopet napoveduje, da bo vlada zopet uvedla odlog plačila socialnih prispevkov, čeprav so že l. 2011 ustavni sodniki, po skoraj 13 letih, ugotovili da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec. Ob tem se resno sprašujem, zakaj imamo torej izvršno in zakonodajno oblast? Kdo se zopet spreneveda in norce brije, ščiti goljufe? Kot je neplačnike imenoval sodnik dr. Ernest Petrič! Tako je imenoval tudi »tajkune, ki so prevzeli podjetja«, brez osebnega plačila. Kje je bila pravica zaposlenih, državljanov do pravičnega enakega dostopa do kupnine družbene lastnine? Berem pa še vedno aktualno izjavo dr. Jožeta Mencingerja, rektorja univerze: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje«. Dr. Jože Mencinger pa je sedaj nosilec liste stranke Pozitivne Slovenije za volitve v evropski parlament? Kako in kam je »izginila skupna družbena lastnina«, glavna »pridobitev revolucije« med NOB? Kje je vsaj delojemalčeva lastninska pravica razpolaganja z zaslužkom iz njegovega dela? Kako dolgo bo še delavec za krivice kriv kar sam? Ali je bila krvava revolucija med NOB zaman? Ali ima praznik dela res še velik pomen za Slovence?

Comments are closed.