Mavrični se dogovorno kombinirajo
“Ker dve ženski ne moreta imeti otrok, sta vprašali Štefana, če bi bil oče. Štefan je gej … Tako so se Štefan, Andrej, Sabina in Tina dogovorili, da bodo imeli skupaj otroke.” V nadaljevanju zgodbe opišejo kako sta se gejevski in lezbični par pokombinirala, da sta proizvedla* dvoje otrok.
Takole v knjižici Vse naše družine, ki jo je letos (ali je potrebno zapisati, da za potrebe predreferendumskega prepričevanja) izdala Mladinska knjiga in v kateri se “na duhovit, a nadvse realen način pred otroki različnih starosti (pa tudi odraslimi) razgrne pisano paleto raznolikih družin in družinskih odnosov sodobnega časa.” (PlanetSiol.net). Obenem take družine imenujejo – kako prikupno – mavrične in zlorabijo naravni pojav, ki je simbolika še za marsikaj drugega.
V poglavju o mavričnih družinah v knjižici poudarijo, da sta si geja že dolgo želela postati očeta. Njuna želja torej. Kaj pa želja otrok, za katere tako skrbi pripravljavce nove družinske zakonodaje? Otroka bi na tak način dobila pravzaprav gejevsko-lezbično skupnost štirih oseb, ki bi se tudi sproti dogovarjala v kakšni(h) kombinaciji(ah) bodo pravzaprav proizvajali otroke. Sprašujem se, ali je ta proizvodna kombinatorika in multi-skupnost štirih odraslih res najboljše za razvoj otrok? Ali je res tako fino za razvoj otrok, da imaš po dve materi (eno pravo biološko in eno kar tako) in po dva očeta? Eksperimentiramo. Na živem in skrajno občutljivem materialu.
Od tega razmišljanja pa do nadomestnega materinstva, ko bi ženske v finančni stiski izkoristili za proizvodnjo otrok, ni zelo daleč. Izgleda, da se nam v prihodnosti obeta nov perspektiven poklic. Pravzaprav je že tu, v Sloveniji, ko je slovenski gejevski par, četudi se je proizvodna otroka zgodila v Združenih državah, kupil deklico Ano in jo od nadomestne matere prevzel, ko je bila stara en mesec. Kar je bilo seveda zelo dobro za otroka.
Vsega imam po dvoje – pri mami in atiju
V tej isti knjižici imamo opisan tudi primer deklice, katere starša sta se – če prav razumem poanto – hvala bogu ločila. Tako se deklica vsak teden seli. En teden živi pri mami in en teden pri atiju. To je v knjigi prikazano kot super novica, kajti deklici ni treba ničesar deliti, kar je tudi zelo plastično ilustrirano z raztrgano igračko, bežečim mačkom (da še njega ne bi raztrgala?) in tulečim bratcem. Še več, vsega ima po dvoje: dve sobi – eno pri mami in eno pri atiju, dvoje koles – eno pri mami in eno pri atiju, dvoje pelerin – eno pri mami in eno pri atiju.
Ko bodo otroci prebrali tole zgodbo o “vsega imam po dvoje” bodo začeli pritiskati na svoje starše, naj se vendarle že enkrat ločijo. Da jim ne bo treba česarkoli deliti. In da se bodo selili vsak teden. Stalne selitve seveda ugodno vplivajo na razvoj otrok, da otroku ni treba deliti, pa ne povzroča vsakodnevnih travm. Pa še vsega imaš po dvoje, kar ti seveda prinese ugled pri sovrstnikih. Vse za dobro otrok, v kar je seveda naravnan novi družinski zakonik.
Nove perspektive socialnega inženiringa
Kot kaže res, četudi sam v začetku tega aktivistom Civilne iniciative za družino in pravice otrok nisem verjel, novi družinski zakonik odpira povsem nove perspektive pri odnosih do otrok. Vabi nas v nove horizonte in domišljiji odpira neizmerne možnosti. Poleg tega omogoča tudi nove poslovne priložnosti mladim ženskam, kar v teh kriznih časih tudi ni zanemarljivo.
Začelo se je v nedolžnih otroških knjižicah in otroških revijah, ki generacije predšolskih otrok že pripravljajo na nove dosežke socialnega inženiringa. Kaj vse nas čaka pa morda napoveduje članek o infanticidu (pobijanju otrok) objavljenem v Journal of Medical Ethics (članek je izginil s spletne strani – včeraj 5. 3. 2012 je bil še dostopen), ki ga odlično komentirajo na Iskreni.net. V njem avtorja ločujeta ljudi na potencialne ljudi in dejanske ljudi in zagovarjata ubijanje novorojenčkov (omenja se tudi duševno prizadete), vseh – pravita – “ki se ne zavedajo vrednosti lastnega obstoja in niso sposobni oblikovanja dolgoročnih ciljev.” Vrednost pred dostojanstvom človeka.
*namerna uporaba proizvodnih izrazov
Foto: Aleš Čerin
