Neki svetnik je dejal: “Ne bojim se delovanja hudobnih, ampak utrujenosti dobrih!”
Prav obstoj katoliških laiških organizacij je dokaz, da dobri ljudje niso utrujeni. Ali kot je zapisano v Stari zavezi, ko je govor o izgnanstvu v Babilon: “7.000 jih ni upognilo kolena”.
Ob prazniku Kolpingove organizacije se lahko vprašamo, zakaj je takrat neznani kaplan Adolf Kolping ustvaril šolo in gibanje za mlade rokodelce, saj je fizično delo že v stari Grčiji veljalo za manj vredno?
Ker je bil tako kot mi vsi poslan v življenje za delovanje, kar beremo v evangeliju (Mr 6, 7-13), ko Jezus razpošlje apostole. A poklical ni le apostolov – duhovnikov, poklicani smo vsi! Glede na evangeljske zapise je kakšno leto po tem dogodku, v zadnjem letu svojega delovanja, po zapisu v Lukovem evangeliju, razposlal dvainsedemdesetere (Lk 10, 1-24). Poslal jih je na kraje, ki jih je pred vstajenjem obiskal tudi sam. Zanimivo je, da je tudi Mojzesa Bog na goro poklical s sedemdesetimi starešinami, da se mu od daleč poklonijo!
Jezus je učence razposlal v parih po dva. Veseli so se vrnili in pripovedovali, kako velika dobra dela in čudeže so naredili. Spremljala jih je Božja karizma, ki po Jezusovem vstajenju deluje preko Sv. Duha tudi v nas. Karizme po Pavlovem 1. pismu Korinčanom (1 Kor 7,7 in 12, 11) Sv. Duh deli vsem, saj “veje, kjer hoče”. Karizme niso le duhovništvo, zakrament sv. zakona, sv. birma, ampak ima vsak od nas veliko darov, kot jih denimo našteva sv. Pavel: poučevanje, tolaženje, strežništvo, vladanje … Seveda pa moramo biti notranje odprti, da prejete karizme odkrijemo, in pogumni, potrpežljivi in do darovalca karizme zaupljivi, da jih tudi razvijemo in gojimo. In na karizme, ki so dane, je vezano tudi “cerkveno učiteljstvo”, ne glede na to, kdo je prejemnik: duhovnik, katoliški laik ali kdo tretji, kot je bil Savel, ki je po srečanju z Jezusom postal Pavel.
Pogosto se svoje poklicanosti ne zavedamo in nas preseneti.
Prvo Jezusovo znamenje, narejeno na poroki, je bilo, da je iz vode naredil vino. Nismo poklicani samo, da spoštujemo Gospodov dan, redno opravljamo molitve in zakrament sprave in uživamo “Božji mir”. Poklicani smo v vsakdanje življenje, ko zmanjka vina, da naredimo jed življenja užitno, kot jo naredi sol. Sol namreč poveže v okusno skladnost razne začimbe, ki imajo nasprotujoče si okuse. In sol ni nevtralna, ampak jedka. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Zato smo za rešitve in iskanje vizije za prihodnost poklicani prav vsi, ne glede na svoj družbeni ali gmotni položaj.
Že leta 1993 je Janez Pogačnik, takrat župnik v Trnovem, v intervjuju za Tretji dan na vprašanje ali naj čakamo karizmatično osebnost, ki bo pokazala obetavno vizijo, dejal:
“Pričakovanje in iskanje karizmatične osebnosti je vedno znamenje določene krize v sistemu. Bistveno karizmo – vodstvo Sv. Duha – ima Cerkev zagotovljeno od Kristusa samega.”
Tudi Adolf Kolping ni čakal karizmatičnega vodje ali se spraševal, ali je kot nekdanji rokodelec sposoben in primeren, da kaj stori. Pogačnik v nadaljevanju odgovor zaključi z besedami:
“Torej ne gre za to, da bi bili odvisni samo od ene karizme, ki naj bi jo pričakovali kar z imenovanjem na vodstveno mesto, ampak gre za mnoštvo karizem, ki so Cerkvi obljubljene, so pa gotovo v nekem sorazmerju s številom prebujenih in ‘odraslih’ kristjanov.”
Razmišljanje zgolj o številu, o tem, ali vas – nas – je veliko ali malo, ni ključno. Prvi dan svojega poslanstva je imel Kolping le 7 učencev. Čez šest mesecev jih je bilo 500, ko je umrl, 24.500, danes pa ima Kolpingova družina pol milijona članov. Kolping je dejal:
“Vedno pri svojem delu računaj na Boga, a imej suh smodnik in drva s seboj v nahrbtniku in pusti Bogu, da kuha.”
Pater Marko Rupnik je v intervjuju za Družino dejal: “/…/ V zadnjih stoletjih smo vsi zapadli v antropocentrizem, vse izhaja iz nas: mi bomo sami naredili, priden bom, molil bom, se postil, delal, ljubil bom bližnje … vse bom jaz. Potem pa se utrudiš in greš stran, celo v povsem drugo smer.”
Mislimo, da moramo biti atraktivni, da bodo ljudje prišli, se pridružili. Mislimo, da moramo dvigniti sebe, svoje občestvo, da bomo magnet, ki bo privlačil sodelavce. A največji Izraelski kralj, kralj David, v Psalmih piše o slavi Boga, ne o svoji moči v bitki.
Pisatelj Heschel je v knjigi Človek ni sam zapisal: “/…/ Svoboden človek ne gleda v sebi samo skupek vnaprej določenih potreb, pač pa mu pomeni življenje usmeritev k določenemu cilju /../.
Gora ne potrebuje planinca, da jo osvoji, kapljica ne pesnika, da jo opeva. Jaz potrebujem jed, jed pa ne potrebuje mene. Predmeti nas ne potrebujejo.”
Danes v Evropi potrebujemo namen, krepost in vrednote. “Dobrota, iskrenost, ponižnost, dostojanstvo, mir, uboštvo, pravičnost, ubogljivost potrebujejo prav mene, da zaživijo in se ustalijo v svetu in ne ostanejo nekje v oblakih,” je zapisal Alessandro Pronzato.
Prav katoliške laične organizacije in gibanja izpolnjujejo te potrebe ljudi.
Če smo »sol zemlje«, moramo stopiti v ta slovenski in evropsko-babilonski kotel današnjega družbenega trenutka in človeško “življenjsko jed” narediti užitno, sicer bomo vrženi vstran kot pokvarjena sol.
Ni naš cilj, da bi se zbirali zgolj v getu svojega svetega templja in uživali v spokojnem miru enako čutečih in enako mislečih. Če ravnamo tako, zakopljemo dane talente, za katere bomo ob koncu časov odgovarjali.
Zato stopimo iz katakomb v zunanji nemirni vrvež in v socialna omrežja! Prevzemajmo javne funkcije, kandidirajmo, volimo, aktivno se oglašajmo in pogumno soodločajmo o zadevah skupnega javnega dobrega, bodimo kvas in sol v neslanem testu civilne družbe, na način, kot je bil sol in kvas Adolf Kolping.
V Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo, je bil Elija poslan k vdovi na Sidonsko in Elizej je ozdravil gobavosti Sirca Naamana, je zapisal evangelist Luka (Lk 4, 21-30). Tako smo tudi mi poslani k vsem ljudem, ne samo k “našim”! Poslani smo, da spremenimo svet na bolje! Ne bojmo se spreminjati stanja na bolje, ne bojmo se biti uspešni in pogumni, kot je bil dober, uspešen in srečen starozavezni Job, ki kljub neizmernim hudim preizkušnjam ni upognil kolena!
Blagoslov Sv. Duha naj spremlja tokove časa, da najdemo odgovore, načine in rešitve, ki jih potrebujemo zdaj in tukaj. Potrebujemo srčnost, pogum in navdušenje! In veselimo se, vedno se veselimo, kot se je veselil Jezus v Lk 10, 23-24.
