Kolovoz za hojo po levi

6
Kozolec ob Jakobovi poti (fotografija je simbolična)
Kozolec ob Jakobovi poti (fotografija je simbolična)

Slovenska Jakobova pot od hrvaške meje pri Obrežju, preko Ljubljane do Trsta vodi tudi po Ljubljanskem barju in na poti od Ljubljane do Vrhnike ne preveč pogoste popotnike popelje tudi skozi vasico blatnega imena, kjer stoji cerkev svetega Jakoba. Nič nenavadnega, če vasica ne bi imela kolovoza, kjer je dovoljeno hoditi le po levi. V vodniku po Jakobovi poti namreč piše takole: “Pod hribom zavijemo levo, hodimo po levi strani kolovoza, ker lastnik desnega dela kolovoza in zemljišča ob njem ne dovoli hoditi po svoji zemlji. Lastnik levega dela kolovoza in zemlje ob levem delu kolovoza pa dovoli.” 

Sam sem se tej slovenski posebnosti – ko sem tole prebral v vodniku – malo nasmejal, a ko sem v resnici prišel do dvolastniškega kolovoza in ko sem videl prometni znak v stilu “prepovedan prehod in zadrževanje na zasebnih parcelah” ter pogled gospe iz hiše na desni strani – verjetno lastnice desnega dela kolovoza – sem se pač lepo pomaknil na levo. Tam sem vztrajal do cerkve svetega Jakoba in še naprej sem se držal bolj leve strani.

Redki popotniki, ki peš romamo po Jakobovi poti ne naredimo prav nikakršne fizične škode traktorskemu kolovozu. Preprosto pozdravljamo ljudi ob poti, rečemo z njimi kakšno besedo, ne silimo na dvorišča zasebnih stavb, niti nismo pretirano firbčni, da bi motili mir ljudi. V tem primeru lastnika desne strani kolovoza. Kakšno sporočilo nosi tale dvolastniški kolovoz? Kaj lastnika desne strani kolovoza sili v tako smešno, a obenem abotno obnašanje (zdi se mi, da Slovenci nimamo pravega izraza za angleški “ridiculous”)? Kaj je tisto kar sili lastnika desne strani kolovoza v to, da se takole “daje v zobe” ljudem? Kako je do tega prišlo?

Naj ugibam. Prav lahko si predstavljam brata, ki jima je oče kakih 50 let nazaj, ko je delal oporoko, zapustil parcele – enemu na levi, drugemu na desni in skupni dostop do njih. Logično, da samo z eno dovozno potjo – pot pač ne daje kruha. Da se ne dela škoda. Pa je skozi leta med bratoma in njunima družinama kdaj prišlo do kakega nesporazuma, ki so ga vestno pometli pod preprogo. Morda je kakšen od bratov celo drugemu “odščipnil” kje kakšen košček zemlje, kar je oni drugi odpustil, da bi se le razumela. Morda je celo ponesreči kdo od bratov odkosil kakšno travo ali posekal drevesce, ki je bilo prav gotovo na “našem”. V teku let se je takih drobnarij nekaj nabralo.

Ob prvem večjem sporu sta si vse to vrgla v obraz in – kot je navada – prenehala govoriti med seboj, se na smrt “skregala” in zanetila začetek bratskega sovraštva. V sporu se seveda nista znašla le onadva, pač pa kar celotni družini. Sovraštvo se namreč kaj rado prenese v naslednjo generacijo in se potegne še naprej v prihodnost. Danes nihče sploh več ne pozna pravih vzrokov spora, ne pozna dejstev, nihče ne ve za krivice, ki so se dogajale.

Moža se tudi nista mogla, niti se nista hotela spraviti, ko je eden od njiju umiral. Kmalu je še oni drugi zapustil svet – prav tako nespravljen z rodbino svojega brata. Dejstva sedaj nikogar ne zanimajo več, sovraštva med rodbinama so se vsi navadili. Ker je od nekdaj bilo tako. In tako tudi mora biti. Opaziti je tudi, da že tretja generacija več ne govori med seboj.

Kolovoz pa ostaja še vedno skupen, kot zgovorna priča nezmožnosti odpuščanja, nezmožnosti doseči spravo med bratoma. Obe rodbini pa trpita.

Foto: Aleš Čerin

6 KOMENTARJI

  1. Sem se prepoznal v vaši zgodbi. 🙂

    Le da tudi jaz ne hodim “po drugi strani ceste” – ne boste me videli ne v Bistrici ob Sotli ne v Klanjcu na hrvaški strani reke. 😉

  2. Ne vem, če se to res samo v Sloveniji dogaja, kot skuša večino ljudi govoriti. Je pa dejstvo, da smo majhni in zelo provincialni in mislimo, da se ves svet vrti okoli nas.

    To je logika mrtvih in neustvarjalnih ljudi, ki se tepejo za svoje seske, ki bi jih morali podedovati ali so jih podedovali in se počutijo osebno totalno ogroženi, če bi jih kdaj kdo koristil. To je poseben primer nacionalnega interesa ali “nacionalnega socializma” v Sloveniji po letu 1991 in očitno že kako desetletje prej glede na to kaj je govoril UDBOVEC Kavčič glede UDBE, ki je fevdalizirala gospodarstvo po tem kriteriju katerega najbolj zagrizena zagovornika sta Kučan in Mencinger zadnjih 20 let, vsi old boysi, vsi birokrati in velik del kmetov ter velik del vseh državljanov, saj tudi ob bankrotu tega gnilega gospodarskega sistema še vedno nočejo priznati poraza.

    Osebna lastnina je nujna, da človek začne delovati odgovorno, podjetno in ustvarjalno. So pa ljudje, ki prejmejo talent in ga zakopljejo ( infantilno ga čuvajo, nobenemu ga ne dajo v koriščenje, ne ustvarjajo – ampak samo nagajajo).

    Ker imajo v glavi fiksacije, veliko ogroženost, paranoičnost, ljubosumnost, zavist, prezir, sovraštvo, “prizadetost”. Bolj ko so leni in neustvarjalni – bolj trdo se teh fiksacij v glavi držijo in sovraštvo jih razžira še bolj.

    • Zelo dobra definicija. Pozabil si samo dodati, da zlobni murgeljski palček vsakega, ki pomotoma zaide na desno stran kozolca, s šibo požge po njegovi poredni desni ritnici.

  3. V zahodni Evropi je Jakobova pot prva turistična atrakcija in lastniki ob tej poti so veseli, da gre mimo njih in lahko ponudijo kako uslugo romarjem.

  4. V Sloveniji je več sto raznih tematskih poti, veliko od njih, morda celo večina, jih vodi skozi gozdove. Sedanji zakon o gozdovih določa, da lahko prebivalci Slovenije prosto vstopajo v gozdove in se po njih gibljejo peš. Ob nameravanih spremembah zakona o gozdovih je s strani lastnikov gozdov večkrat slišati zahteve, da se omenjeno določilo spremeni in se uvedejo omejitve. Lastniki gozdov so postali vznemirjeni ob nameravani uvedbi davka na nepremičnine, torej tudi na gozdove in hočejo vrniti udarec. Lahko jih razumem in bi se zavzel za to, da davka na gozdove država ne uvede. Ob omejitvah proste hoje po gozdovih bi se gotovo pokazale tudi mnoge absurdnosti, podobne tej, ki jo opisuje Aleš v svojem članku, ali pa še hujše

Comments are closed.