Zadnje čase se zgodbe o rešilni politiki, ki jo s svojimi novimi prijemi nosijo novi politični obrazi, sesuvajo same vase kot hiše iz kart. Obstoječa vladna garnitura ne le, da ob prevzemu vlade ni imela jasnih pojmov o tem, kaj sploh želi narediti dobrega za to družbo, ampak je s tako imenovanimi novimi obrazi, ki so bili novi celo za samega premierja, kupila velikega mačka v še večjem žaklju.
Razkritja o prav posebnem razumevanju etičnih norm, ki zadevajo spoštovanje zakonodaje, se kar vrstijo. Na misel mi je prišlo, da so tile, ki se sedaj razkrivajo kot neupravičeni prejemniki dodatkov, denarja iz državnega proračuna, to celo namerno delali, samo da bi nasprotovali zakonu, ki ni nastal na njihovi politični strani. A o tem seveda samo špekuliram.
Pri odzivu tistih, ki so neupravičeno prejemali dodatke za pripravljenost, je očitno opazna velika stopnja nonšalance. Iz njihovih odgovorov lahko že slutimo, da bi ob malo daljšem novinarjevem spraševanju v kamero zabrusili: »Mi to lahko delamo, vi tako in tako nimate pojma, ker ste naivni. Kdo pa nam kaj more?!«
Odgovori ministrov, dekanice fakultete, lastnika vile, zgrajene na črno, pa kandidata za generalnega sekretarja ZN, so v svojem bistvu vsi enaki. Iz vseh njihovih izjav veje ena sama uglašena aroganca in popolna prepričanost, da se za to, kar so storili, ni potrebno kesati. Vsi po vrsti so namreč prepričani, da so bila njihova dejanja neškodljiva. V proračunu je bilo kljub izplačilu dodatkov za pripravljenost dovolj denarja, na parceli ob morju bi prej ali slej zrasla kakšna vila. Povojnih pobojev dvorna zgodovina še kar nekaj časa ne bo uvrstila na tisto mesto na družbeni lestvici, s katere se lahko odhaja v zapor in o njihovih storilcih uči v šolah. V kredibilnost tretje veje oblasti v tej državi pa tako ne verjame skoraj nihče več. Kot bi bil to načrtni manever, ki je s sodnimi procesi proti političnim veljakom tako z desnice kot z levice uspel med ljudmi zasejati dvom v vse sodniške odločitve.
Pri etiki in morali gre namreč za percepcijo osebnega dojemanja povzročenega dogodka in njegovih posledic. V kolikor za izvršeno neetično ravnanje ni kazni, tudi obžalovanja ne more biti. Obžalovanje je pač povezano s tem, kako v svoji notranjosti človek občuti posledico nekega ravnanja. Prag dojemanja, kaj je prav in kaj narobe, se začne dvigovati s prvim ne-kaznovanjem za neetično dejanje. Vest otopi. Tisto, kar se je mlademu Dušanu zdelo nezaslišano dejanje, je z leti, ko je njegova vest vedno bolj otopela, postalo povsem možno in mogoče dejanje, ki ne spada na list »grehov za spovednico«.
Ta vseenost, značilna za levico, je za družbo izredno nevarna. Povzroča pospešen upad vrednot, s tem pa razkroj samega družbenega tkiva. Kljub zavedanju ljudi, da potrebujejo urejeno družbeno okolje, je plaz drsenja neetičnih in nemoralnih dejanj nezadržen. Kljub trudu nekaterih organizacij, skupin, se toku, ki spodkopava korenine družbe, ni mogoče dovolj učinkovito upreti. Ne nazadnje smo lahko doživeli, kako je razpadla Jugoslavija. V vrednote jugoslovanske države smo – žal, predolgo – verjeli le nekateri. Tisti, ki so imeli škarje in platno v svojih rokah, so uspešno manipulirali z njimi, tako dolgo, da so z nebrzdanim hlepenjem po oblasti in premoženju pahnili narode v državljansko vojno.
Vseenost se prične s priznanjem več resnic. Relativizem povzroči, da ima vsaka stvar ali dejanje lahko več podob ali interpretacij, s tem pa nobena stvar ali dejanje ni več samo v sebi popolno in nespremenljivo. To je idealno okolje za »ribarjenje v kalnem«. In v tem okolju se nekdanji marksistični verniki kar dobro znajdejo. Ob tem ni zanemarljivo, da se v njihovem besednjaku besedi etika in morala čedalje manj pojavljata.
Zanimivo bi bilo narediti primerjavo, kolikokrat je ti dve besedi uporabil aktualni premier še v času, ko je kandidiral za poslanca, in koliko ju še uspe izustiti v zadnjem času.
Pa še to – večina javnih uslužbencev je bila zaradi varčevalnih ukrepov kljub delovnim obremenitvam, dodatnemu ali nadurnemu delu v zadnjih letih brez izplačanih nadur, brez dodatka za povečan obseg dela, brez dodatka za delovno uspešnost, brez napredovanja. A kaj bi to – važno, da je neka profesorica na neki fakulteti ponoči komunicirala s kolegom na drugi strani zemeljske oble. Trud njune drago plačane komunikacije se v slovenski družbi izredno pozna. A da se ne?!
