Smo sredi avgusta. Starši in otroci se morda že malo spomnijo na bližajoči pouk. Danes sem pisal o “lepi” starševski navadi – primerjanju svojih otrok z drugimi.
Koliko so pa pisali drugi?
Spomnim se osnovne šole. Ko sem prišel iz šole, sem vedno takoj povedal za oceno. Pri meni “piflarju” so bile to večinoma petice, kakšna štirica, trojka je bila že katastrofa. Ne glede, če sem dobil petico, štirico ali bog-ne-daj trojko, vedno je bilo prvo vprašanje: “Koliko so pa pisali drugi?”. Še bolj je zabolelo, če sem slišal: “Koliko je pa pisal Ta-pa-ta?”. Ta fant je bil namreč referenca. Še večji “piflar”.
Zanimivo, da tudi če sem pisal pet in če je bilo petk veliko, se je moja petka razvrednotila, če jih je bilo pa malo, je pridobila na teži. Podobno je bilo s štiricami in s kakšno trojko. Včasih, če je bilo petk malo in sem bil med srečnimi dobitniki petke, sem bil skoraj junak. Stalno primerjanje!
V srcu je ostalo primerjanje
Kako malo pomembne so sedaj vse te ocene iz osnovne šole, srednje šole, tudi one s faksa nimajo prav nobene teže! Nikoli se ne spomnim, da bi jih kdo gledal. Pomembno je bilo le preprosto dejstvo, da sem šolo naredil.
Ne spomnim se, da bi me v poslovni karieri kdo vprašal glede ocen v gimnaziji, niti ni nihče nikoli odprl indeksa. Kot da ocene nikogar ne zanimajo. Samo starše so. In še to le “takrat”. Tisto minuto. Da jim je v srcih od veselja in ponosa vzdrhtelo srce. Potem so pozabili. Takoj.
Ne spomnim se več svojih ocen in tudi meni se ne zdijo pomembne. Nikoli ne odprem indeksa s faksa, da bi se “naslajal” nad onimi težko prigaranimi desetkami. Niti ne vem kje ga imam. Mi je pa v srcu ostalo stalno primerjanje.
Kot da se vrednost otroka meri z ocenami, ki največkrat merijo nekaj lastnosti človeka – sposobnost pomnjenja in reproduciranja nazaj učitelju. Morda malo poenostavljeno, a velikokrat je tako. In te lastnosti niso med najbolj pomembnimi za uspeh v življenju.
Česa vse ne merimo?
Četudi govorimo, da je vsak človek unikat, da mu je Bog dal posebne talente, da ima vsak človek svoje prednosti in pomanjkljivosti, pa potem starši v praksi to zreduciramo na le nekaj elementov, ki “štejejo”. Na druge pa pozabimo.
Recimo, otrok ima lahko odlično lastnost vživljanja v drugega človeka, dobro mu gre pri navezovanju stikov, lahko je odličen povezovalec soljudi za skupno dobro ali skupni projekt, lahko je odličen voditelj – v razredu in na igrišču, lahko je radoveden iskalec novih tehničnih rešitev, ki jih zna tudi spraviti v življenje, lahko je dober prijatelj, lahko je empatičen in sočuten do drugih, dober poslušalec, lahko zna kompleksno temo preprosto razložiti, lahko zna dobro narediti kakšen predmet iz lesa, kovine, lahko se znajde dobro na traktorju, …
Vse te lastnosti so visoko cenjene – tudi v poslovnem svetu, nekatere omogočajo uspešno življenje v zakonu, mnoge od teh prispevajo k boljšemu in lepšemu svetu. Pa se nikjer ne ocenjujejo. Jih ni v sistemu. In za mnoge starše zato ne obstajajo ali pa jih podcenjujejo.
Namerno opaziti in izraziti
Mnogo je še darov in prizadevanj v otroku, ki se ne ocenjujejo. Starši jih zlahka spregledamo, še posebej, če se prepustimo družbenemu ozračju golega ocenjevanja produktivnosti.
Starši moramo vse te neocenjene darove in prizadevanja prav namerno vnesti v svoj sistem razmišljanja, jih opaziti, jih ceniti in mu jih predstaviti kot pomembne ter vredne. Naj se to “zapeče” v otroka.
Foto: Aleš Čerin
