Iz zgodovine je znana nagnjenost majhnih skupin k pogostim cepitvam. Manjša in manj vplivna, kot je skupina, več je prepirov o pravi usmeritvi in pravem “nauku”. Zato vsaj zame osupljiva napoved Lojzeta Peterleta, da bo morda “izvalil” novo demokrščansko stranko, ni popolno presenečenje.
Grobar in rešitelj
Peterle je gotovo po letu 1990 na slovenskem tista figura katoliške politike, ki je najbolj zaznamovala sceno. Pri tem njegova bilanca ni enoznačna. Epski uspehi se v njej mešajo z epskimi polomijami. Krščanske demokrate je pripeljal do prvega mesta znotraj Demosa in samega sebe na premierski stol, a je s svojo politiko gretja ministrskih foteljev za vsako ceno, najodgovornejši za to, da so demokristjani primat na desni sredini izgubili. Po mojem trdnem prepričanju brez njegovih napak ne bi bilo takšnega prodora Janeza Janše. Seveda je mnogo let pozneje vstal kot ptič feniks in znova obudil upanje, da lahko katoliška politična stranka odigra na Slovenskem vodilno vlogo. Žal, je na krilih tega uspeha sledila katastrofalna predsedniška kampanja leta 2007. Lojze Peterle tako ni samo med glavnimi neprostovoljnimi “botri” Janševega premierstva, marveč tudi predsedovanja Danila Türka.
Pot iz bunkerja?
Kljub temu težko zanikamo, da je prvi slovenski premier daleč najbolj karizmatična osebnost znotraj svoje stranke. Z večkrat izpričanim populističnim talentom je kakor naročen za čas, ki naravnost vpije po populističnih voditeljih. Seveda se slepi, ko svoje dosežke s hudo slabo obiskanih evropskih volitev prodaja za suho zlato. Ampak kdor koli drug v Novi Sloveniji je še na slabšem od njega.
Očitno se ponovno srečuje z enako težavo kot pred leti, ko je bil ravno tako bolj priljubljen od takratnega predsednika Bajuka. Sedanja vodilna garnitura nima niti najmanjšega namena, da bi mu prepustila vodenje stranke. Zakaj tudi? Ljudmila Novak je brez kakršne koli karizme in s taktiko, ki jo skupaj s Peterletom dejansko lahko imenujemo bunkerska, dediče krščanskih demokratov znova pripeljala na prag državnega zbora. Nič ne de, če je s svojo izključno skrbjo za jedrne volivce omejila možnost za ekspanzijo stranke v prihodnosti, trenutno stvar zadostuje.
Križi in težave s krščansko demokracijo
Prednosti in slabosti takšnega pristopa so jasno pokazale letošnje lokalne volitve. Ni se mogoče strinjati s Peterletom, da je bil izid Nove Slovenije slab. Vendar se je zlasti v Ljubljani razločno videlo, kako omejen je njen domet. In omejen bo vsaj tako dolgo, dokler bodo katoliški politiki govorili o “evropski krščanski demokraciji”, mislili pa na konfesionalno katoliško stranko, ki jo bodo za svojo priznali “dobri” in “pravi” katoličani. Prepričan sem, da je bil ob ustanovitvi Nove Slovenije zaradi takratne relativne šibkosti tedanjih socialdemokratov mogoč tudi drugačen razvoj, a je prevladala omenjena paradigma.
Verjetno bi jo Peterletov populistični pristop nekoliko zrahljal. Ampak po drugi strani so politiki, ki so sami sebe šteli za krščanske demokrate, v zadnjih dvajsetih letih vred z njim zapravili preveč priložnosti, da bi se lahko v kratkem vrnili na pota stare slave. Pa naj si nadenejo ime Nova Slovenija, Krščansko demokratska stranka ali še kaj tretjega. Njihov nekdanji prostor je trenutno zaseden.
