Koliko divizij ima papež

V mojem prejšnjem prispevku, 50 let od Drugega Vatikanskega koncila, sem med njegovimi uspehi naštel tudi liturgijo v narodnih jezikih. To pridobitev sem ocenil kot veliko zmago nad prejšnjo odtujenostjo, ko  verniki zaradi latinščine niso mogli sodelovati pri obredih. (V Sloveniji je bilo po zaslugi svetih bratov Cirila in Metoda vsaj branje berila, evangelija in petje v domačem jeziku.)

Eden od komentatorjev se latinščini kot katoliškemu obrednemu jeziku ni mogel načuditi, drugi si ni mogel predstavljati, da bi se krščanstvo razširilo po Evropi ob uporabi latinščine, tretji pa si je prisvojil pogled, da se je krščanstvo razširilo s silo, pri tem pa obredni jezik seveda ni bil pomemben.

Ob takem razmišljanju sem se spomnil Stalinovega izbruha ob pogovoru o državah antihitlerjevske  koalicije, ko je ob omembi Vatikana izbruhnil, češ, koliko divizij pa ima papež. To vprašanje, verjetno najbolj retorično med drugo svetovno vojno, se pogosto ponavlja namesto  dolgih razglabljanj o vatikanski državi, ki ima samo papeško stražo, ne pa vojaških enot.

Krščanstvo je bilo prepuščeno človeku, premagalo pa je zlo

Če za katero radikalno gibanje lahko rečemo, da se je po našem planetu razširilo brez  sile, je kljub nekaterim odstopom prav krščanstvo.  Med  sramotne dogodke  in pristope moramo šteti nasilje med križarskimi vojnami,   nasilje ob začetnem osvajanju Amerike, načelo »cuius regio, eius religio« (kogar  je ozemlje, ta  določa verovanje), pomor Hugenotov itd.  Vse te napake so, gledano v proporcionalni skali, t.j. v %,  (čeprav je uboj enega samega človeka v nebo vpijoč  greh) so majhne v primerjavi z evangelizacijsko vnemo misijonarjev in drugih nosilcev novega nauka, pogosto pa jih je v imenu Cerkve zagrešila posvetna oblast. Misijonarji, predvsem redovniki so večino svoje življenjske energije ob evangelizaciji porabili tudi za kultiviranje narodov, katerim so prinašali evangelij.

Naše prednike so pokristjanili irski menihi.  Nekatere cerkve, ki so jih zgradili, so nam še danes v  ponos.  Isto velja za prve  zapisane besede v slovenskem jeziku. Bile so sestavni del evangeljskega oznanjevanja. S prevodom sv. Pisma  smo stopili v zbor  kulturnih narodov. Če bi za širjenje (krščanskega) pogleda na svet veljala  ista logika, kot za širjenje ozemelj, t. j . logika nasilja, logika močnejšega, bi  o Slovencih danes govorili samo še zgodovinarji. Arheologi najbrž ne bi našli o naših prednikih veliko sledi.

Kljub vsemu je dvanajst neukih  apostolov, skupaj z nekaterimi drugimi Judi, do danes  razširilo Jezusovo sporočilo ljubezni  na okrog dve  milijardi zemljanov.  Med  Judi, ki so se pridružili novemu nauku,  izjemno odstopa   visoko izobraženi  genij, apostol  Pavel, ki bi ga morali občudovati  tudi, če bi pustil za seboj samo svoj znani slavospev ljubezni.  Obdaril pa nas jel s še 13 pismi, ki je vsako zase velika dragocenost.

Apostol Pavel: slavospev ljubezni

O tem, s kakšnim orožjem  je krščanstvo  osvajalo planet naj nas prepriča Pavlov slavospev ljubezni:

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane«.(1 Kor 13,1-7). 

Mučeništvo

Ob  širjenju, ob evangelizaciji, je Cerkev doživela, posebno v začetku, ogromno nasprotovanja in nasilja. Od apostolov je naravne smrti umrl samo eden, sv. Janez. Tudi sv. Pavla so obglavili. Cerkev danes časti  nekatere od svojih mučencev na oltarju kot blažene ali kot svetnike.  (Tako  je bilo nedavno v Rimu proglašenih za blažene pet redovnih sester,  Drinskih mučenk, med njimi dve Slovenki , sestra Krizina Bojanc in sestra  Antonija  Fabjan).  Če velja mučenec med verniki za posebno svetega, je lahko proglašen za svetnika. Zanimivo, da je med svetniki iz dva tisoč letne zgodovine Cerkve v Mohorjevem koledarju za mesec  januar med 45 naštetimi svetniki,  deset mučencev in štiri mučenke, v katerih vidi Cerkev seme novih kristjanov.

Foto: Kupid