Koliko časa lahko Zoran Janković protipravno zanika pravico do groba in spomina?

0

Jože Dežman: Od Krena do Macesnove gorice

Komisija Vlade RS skuša že več let doseči vsebinsko in delovno sodelovanje z MO Ljubljana. V MO Ljubljana dosledno spregledujejo določbo 4. člena Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, kjer je med pristojnostmi Komisije navedeno: »Odloča o vrsti pokopa posmrtnih ostankov žrtev novoodkritih grobišč.« Neprestano zavračanje sklepa Komisije, da tudi v Ljubljani dobimo prostor za pokop posmrtnih ostankov žrtev iz prikritih morišč in grobišč, se je Komisija v svojem zadnjem pozivu obrnila na Vlado RS, in sicer zato, ker je v 11. členu navedenega zakona določba: »Pokop zagotovi pristojno ministrstvo.«

Kako bi bilo, če bi …

Problem, ki ga ima Zoran Janković, je sistemskega značaja.
Janković ima razmeroma enostaven ideološki register, ki je titofilno totalitarno omejen v duhu titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Najbolj značilen pojav tega registra so Jankovićeve izjave, da je Ljubljana mesto heroj in da v Ljubljani ne bo domobranskih/izdajalskih spomenikov. Tako so govorili in vladali v titoizmu. In tako je govoril Danilo Türk, ko je govoril o umorjenih v rovu sv. Barbare kot drugorazredni temi.
Naj to ideološko titoistično in titofilno armaturo lahko ponazorimo z if history. Kako bi bilo, če bi …
Kaj bi bilo, če bi Adolf Hitler s Tretjim rajhom zmagal v drugi svetovni vojni. Hitlerja bi zasuli s častmi, bil bi dosmrtni kancler, poveljnik partije, vojske, gestapa … Mnogokratno odlikovan, v čast njegovega rojstva bi prirejali mogočna praznovanja … Po njegovi smrti pa njegov imperij ne bi zdržal. Sesul bi se pod svojimi nasprotji in pod pohodom demokracije, človekovih pravic, pravne države, kapitalizma …
Hitlerjevi ljudje bi se prelevili v demokrate, z vsemi sredstvi bi skušali obdržati čim več moči, kapitala. In skušali tudi v novo družbo vnašati svojo vero. Pa vendar bi se znašli pod pritiskom procesov tranzicijske pravičnosti. Tako bi morali tudi pokopati žrtve, katerih umore so odobravali in ki so jim vzeli pravico do groba in spomina. Na primer, morali bi priznati holokavst in pokopati umorjene Jude.
Hitlerjansko razpoloženi ljudje bi storili vse, da bi jim ne bi bilo treba priznati nacionalsocialističnih zločinov in da jim ne bi bilo treba pokopati žrtev. In v Nemčiji (pa še kje) poznajo tako zanikovalce holokavsta kot zanikovalce zločinov vermahta …
Toda v Nemčiji dvomim, da bi kak župan Berlina zanikal holokavst in porajmos ali skušal preprečiti pokop posmrtnih ostankov umorjenih Judov in Romov/Sintov (če bi jih našli, seveda).

Po Jankoviću so Romi, ki so jih pobili partizani na Ižanskem, izdajalci, takih pa ne pusti pokopati na Žalah

Janković preprečuje izvajanje Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev in preprečuje pokop žrtev porajmosa – Romov, ki so jih v Ljubljanski pokrajini leta 1942 umorili partizani.
Posebno pozornost zasluži dejstvo, da je Janković v Ljubljano sprejel romsko družino z zanimivim slovesom, ne more pa sprejeti njihovih umorjenih bratov. Ali so umorjeni romski rojeni in nerojeni otroci, ženske in moški vsi po vrsti »izdajalci«?
Prav tako je Janković po vstopu raziskovalcev in kriminalistov v rov sv. Barbare v Hudi Jami skušal odkritje zanikati tako, da je dal Mestnemu svetu znova poimenovati ulico po Josipu Brozu (in mimogrede, to je se je zgodilo ravno na obletnico Hitlerjevega rojstnega dne 20. aprila 2010). Jankoviča je ustavilo Ustavno sodišče, ki je taka poimenovanja in čaščenja totalitarnega diktatorja prepovedalo.
Seveda pa smo spremljali in spremljamo podobna dogajanja v nekdanji Sovjetski zvezi in Rusiji. Ali se Stalinov duh oživlja v Putinu? Ali ima Putinovo odlikovanje Jankovića kak vpliv na Jankovićeve besede in njegova dejanja? Ali je kaka zveza med Jankovićevim kulturnim bojem proti spomenikom/grobovom »izdajalcev« in med počastitvijo sovjetskih/ruskih žrtev, posebej tistih, ki so na bajonetih Rdeče armade prinesle zmago stalinizma v Jugoslaviji/Sloveniji?
Če bi sledili županovi volji, da v Ljubljani ne bo spomenikov/grobov »izdajalcev«, bi lahko sklepali: če oznaka »izdajalec« velja za tiste, ki so jih kot take označili partizansko gibanje in povojne titoistične oblasti, potem bi moral Janković biti dosleden in ustanoviti posebno pogrebno komisijo za take »izdajalce«. Potem bi morala ta komisija Jankoviću sporočiti, da je bil npr. na Žalah leta 2013 pokopan monsinjor Janez Zdešar, domobranec in s tem seveda »izdajalec«. In takih je še cela vrsta: nekdanji državni tožilec Anton Drobnič, urednik Zaveze Justin Stanovnik, vodilni pri projektu farne spominske plošče Tine Velikonja pa povratnik iz Argentine Ivan Korošec … Skratka, »izdajalci«, ki jih Janković dovoljuje pokopati, z grobovi in spomeniki?

Veleposlaništvo ZDA v Ljubljani s ploščo, ki je razjezila ZZB

Aprila 2014 je ambasada ZDA v Ljubljani postavila spominsko ploščo z napisom v angleščini in slovenščini:

»V spomin na vse žrtve totalitarnih režimov
Izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod fašizmom in nacizmom, izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod komunizmom. Izkazujemo čast vsem Slovencem, ki so iskali mir in se niso mogli izogniti vojni. Izkazujemo čast in slavimo pogum vseh Slovencev, ki se trudijo za narodno spravo. Slavimo vse Slovence, ki se borijo za ohranitev slovenske neodvisnosti in njene identitete. Slavimo, pogum, sočutje in dostojanstvo slovenskega naroda.«

Joseph A. Mussomeli, tedaj ameriški veleposlanik, je ob tem opozoril, da je v več kot treh letih v tej »neverjetno čudoviti državi« lahko ugotovil, da je pomanjkanje sprave največja ovira za slovensko enotnost. Vprašanje sprave tako zaznamuje vsak vidik slovenske politike in gospodarstva, Sloveniji pa večkrat onemogoča, da sprejme pomembne notranje in zunanjepolitične odločitve: »Preteklosti ne moremo ignorirati, vendar hkrati ne bi smeli v njej živeti. Edini način, da v resnici naredimo korak naprej, je, da se ozremo nazaj, preteklost sprejmemo in se z njo pomirimo.«
Predsednik Jankovićevih zvestih podpornikov, komunistične partizanske veteranske organizacije, Tit Turnšek je v odziv na to ploščo kar zagrozil z zamrznitvijo članstva v Natu in izgonom Mussomelija.
Toda tudi ta plošča je eden od mnogih spomenikov »izdajalcem«, ki jih ima Ljubljana. »Žrtve vseh totalitarnih režimov« so tudi žrtve, ki jim je posvečen spomenik žrtvam vseh vojn – torej tudi »izdajalcem«, ki jih je pobil in umoril titoizem. Spomenik je bil odkrit leta 2017, odkritja se je udeležil tudi Janković. »Izdajalcem« so v Ljubljani posvečene farne spominske plošče, kenotaf žrtvam dachauskih procesov, svoja kipa imata Marko Natlačen in Lambert Ehrlich, grobovi »izdajalcev« so domobransko pokopališče na Orlovem vrhu, grobišče v Kucji dolini, vojaško pokopališče za zidom pokopališča v Šentvidu, številni »izdajalci« so pokopani v družinskih grobovih po ljubljanskih pokopališčih.

V Mariboru so postavili spravni spomenik na pobudo MOM in hrvaškega konzulata

V nasprotju z Ljubljano, ki spominja tako na mračne čase, ko so preganjali vampirje, čarovnice in podobno, Ljubljano, ki je reaktor kulturnega boja v duhu titoističnega aparthajda, je Maribor moderno evropsko mesto, spravna prestolnica Slovenije, kar se odnosa do pravice do groba in spomina. Maribor je spravni vzor Jankovićevi Ljubljani,
Maribor je prvi postavil spravni spomenik:

»Na pobudo Mestne občine Maribor in hrvaškega konzulata je bil leta 1990, sočasno z otvoritvijo krematorija, na območju Parka spominov na pokopališču Dobrava postavljen spomenik Pobitim po 9. 5. 1945.«

Torej je Maribor na mednarodni ravni uresničil idejo Spomenke Hribar o postavitvi obeliska tudi tabuiranim žrtvam titoizma. Ko so pri gradnji avtoceste v protitankovskem jarku, v katerem je bilo umorjenih več kot 15.000 vojnih ujetnikov in civilistov, izkopali posmrtne ostanke 1179 umorjenih, so jih potem lahko pokopali od spravni piramidi na pokopališču Dobrava.
In ko je leta 2016 končno prišlo do pogreba posmrtnih ostankov 1410 umorjenih v rovu sv. Barbare v Hudi Jami, jih je bilo možno pokopati v parku spomina na pokopališču Dobrava.
Predvsem po zaslugi Lidije Pliberšek, direktorice Pogrebnega podjetja Maribor, je bil na pokopališču Pobrežje postavljen »Spomenik miru, posvečen je vsem vojnim žrtvam druge svetovne vojene, ki so umrle na območju Maribora. Med drugo svetovno vojno je bilo na pokopališču Pobrežje pokopanih okoli 3000 vojakov in civilistov iz 27 držav«.

Zanemarjeni grobovi zmagovalcev

Jankovićeva trditev, da v Ljubljani ne bo spomenikov/grobov izdajalcev, dobi poseben pomen, če jo preverimo s tem, kakšna je skrb tabora, ki mu služi, za grobove tistih, ki jim je titoizem priznal pravico do groba in spomina.
Realnost mnogih partizanskih grobišč in grobov je neurejenost, nevednost o tem, kdo je v njih pravzaprav pokopan. »Jankovićevim« ni veliko mar za partizanske kosti, so le domnevni temelj ideološkega čaščenja, mitomanije, potvorb, tudi laži.
Morda najbolj značilna ilustracija tega položaja je dejstvo, da je bila zadnja sekretarka Komunistične partije v Ljubljani prva žrtev povojnih umorov. Mekinovo so umorili njeni sotovariši, potem pa so njeno truplo priložili k žrtvam, ki so jih 4. maja 1945 na Turjaku umorili domobranci. Spletni zapis danes pove: »Kljub kasnejšim ugotovitvam, da je šlo pri obtožbah o njeni izdaji za zavajanje in neresnice, Leopoldina Mekina ni bila nikoli rehabilitirana niti razglašena za narodno herojinjo.«
Ali je Leopoldina Mekina za »jankoviće« izdajalka ali žrtev, ki jo bodo rehabilitirali? Če bi ostala izdajalka, bi bilo dobro spominski kamen z njenim imenom, ki stoji na pokopališču borcev in talcev na Žalah, kot »izdajalskega« odstraniti?
Na številna javna opozorila o neurejenih evidencah in neurejenosti samih partizanskih grobišč in grobov se ne MOL ne Zveza združenj borcev ne odzivata.
Naj ponovim osnovno negotovost glede pokopanih na Sv. Urhu:
Na tabli, posvečeni spominskemu območju Sv. Urh, piše, da je tam »kostnica s spomenikom žrtvam nasilja na Urhu in padlim partizanom v bojih za Urh in na Javorovici«.

Podatki iz različnih virov se ne skladajo

V registru vojnih grobišč za Sv. Urha navajajo, da je »v grobnici je pokopanih 123 žrtev vojne. Med njimi so tudi posmrtni ostanki 36 borcev četrtega bataljona Cankarjeve brigade (ta število je verjetno previsoko – op. p.), ki so skušali 18. 9. 1943 zavzeti belogardistično postojanko«.
Na Wikipediji pa zvemo, da na Sv. Urhu »v grobnici ležijo posmrtni ostanki 123 žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade, prenesenih po koncu vojne (verjetno z Javorovice – op. p.)«.
Če to vzamemo tako, kot piše, potem bi pričakovali, da bi bilo v kostnici na Sv. Urhu pokopanih ne 123, kot piše v prvem zapisu, ampak 179, kot piše v drugem zapisu.
Vendar se zgodba o premetavanju kosti še bolj zaplete, ko gremo k Sv. Urhu in prepišemo imena, ki so vrezana v kovinski obroč, ki obdaja spomenik.
Vpisanih je kar 260 imen. Če preverimo kraje pokopov žrtev po popisu žrtev vojne in revolucije Inštituta za novejšo zgodovino, potem naj bi jih bilo 88 pokopanih pri Sv. Urhu, 82 jih pokopanih drugod, za 73 ni podatkov, kje so pokopani, kar 17 pa jih v popisu ne najdemo. Kar dobro premetane kosti, mar ne?
Preverimo še, kako je s posmrtnimi ostanki partizanskih žrtev z Javorovice.
V registru vojnih grobišč za Javorovico piše, da tam stoji »kenotaf 124 borcev NOV«. Na spominski plošči na Javorovici pa piše, da je »CANKARJEVA BRIGADA V BORBI Z BELOGARDISTI 16. MARCA 1944 TUKAJ ŽRTVOVALA 146 BORCEV ČETRTEGA BATALJONA«.

Koliko jih je padlo na Javorovici in kje so pokopani?

Morda pa ni prav ne 124 ne 146. 23. decembra 1945 so svojci padlih zapisali, da je »pri porušeni cerkvi nad Javorovico skupni grob od 64 padlih borcev … Drugi skupni grob se nahaja v gozdu okoli 500 metrov vzhodno od porušene cerkve v Javorovici, kjer je 22 padlih borcev zakopanih. Na jugovzhodnem izhodu iz Javorovice je zakopam samo jeden padli partizan. V enem smrekovem gozdu kmalu nad samostanom Pleterje ob poti na Javorovico so zakopani štirje partizani. Drugi posamezni grobovi so bolj oddaljeni od Javorovice, okoli 18 jih je preje padlo, vsega skupaj je 118 padlih v Javorovici«.
Kje pa so dejansko pokopani na Javorovici pobiti partizani? Na spletu zvemo, da so »v ruševinah kapelice umrle začasno pokopali, kasneje so posmrtne ostanke prevzeli njihovi svojci, 56 padlih in pobitih pa je bilo leta 1949 preneseno v skupno grobnico na sv. Urh pri Ljubljani«.
Aleš Nose je sestavil seznam partizanskih izgub na Javorovici, ki ima okoli 110 imen, še okoli 10 žrtev pa naj bi bilo neznanih. Od znanih v popisu inštituta za kar 53 ni vpisano, kje so pokopani, 31 jih je pokopanih na Sv. Urhu, kar 12 žrtev pa naj bi bilo še pokopanih na Javorovici. Ostali so pokopani po drugih krajih.

Tudi pri grobovih borcev na Žalah je velika zmeda

Nič manjše niso zadrege s tem, kdo je v Spominskem parku in grobišču borcev in talcev, padlih v NOB, pokopan na Žalah. Milan Brezovar je leta 1988 objavil, da je v uradnih popisih na Žalah 350 poimensko navedenih borcev in 64 z oznako neznani talec. Skupaj 414. Brezovar je preveril vse grobove in imena ter naštel 432 grobov z imenom in 67 z oznako neznani talec. Skupaj 499. Torej kar 85 grobov več, kot je navedeno na uradnih seznamih (82 grobov z imeni in 3 več z napisom neznani talec).

Na nagrobnikih so narobe zapisali 47 priimkov in imen, letnic rojstva in smrti, kraja smrti. Uradni seznam žrtev na tem grobišču ni popravljen. Vse napake so še vedno v registru vojnih grobišč. Tako kot marsikje drugje. Ob tem grobišču so na Žalah še grobovi vojakov Jugoslovanske armade. Od konca vojne do leta 1952 jih je bilo na Žalah pokopanih več kot 350. Njihovi grobovi razpadajo.
Zato ne sklicevanje na »mesto heroj« ne preklinjanje »izdajalcev« ne more odrešiti Jankovića, njegovih botrov in podrejenih uradnikov odgovornosti za te tragične posledice komunističnega ateističnega pokopa.

Družinski grobovi žrtev vojne so črtani iz državnih evidenc

Raka rana slovenskega mesta mrtvih druge svetovne vojne so družinski grobovi. Edini poskus popisa vseh grobišč in grobov zmagovite strani je bil leta 1978, pa ga večina tedanjih občin ni opravila. Predvsem niso popisali družinskih grobov. Zato so v Zakonu o vojnih grobiščih iz leta 2003 družinske grobove črtali iz državnih evidenc. Tako se je država odrekla verjetno okoli 20 tisoč vojnim grobovom. To lahko obravnavamo kot primer memoricida, izbrisa spomina.
Tudi v Ljubljani.
Samo na Žalah je na stotine družinskih grobov, kenotafov vojnih žrtev. Tudi pomembnih, tako na partizanski (Kante, Perc …) kot protipartizanski (Praprotnik, Ehrlich …) strani, pa tudi drugih žrtev. Mnogi grobovi so zapuščeni ali že imajo nove najemnike. Tako so na mestu, kjer je bila pokopana znana družina Grasseli, tudi Andrej, ki je bil ustreljen kot talec, zdaj Mačkovi. Ali ni ironično, da v iskalniku grobov na Žalah zvemo, da je bila tam, kjer je sedaj grob talca Viktorja Grašiča, pokopana družina Čuk, ki so jo umorili partizani: oče, mama in dveletna hčerka?
Take bodo ugotovitve tudi marsikje drugod po Sloveniji. Čas je za dialog in strokovno utemeljene odločitve, kako naprej!

Škofovi zavodi in Macesnova gorica

Leta 2015 so v Zavodu sv. Stanislava blagoslovili spominsko znamenje Mir s teboj, posvečeno vsem, ki so trpeli v zavodu v tragičnih dogodkih prejšnjega stoletja. Med prvo svetovno vojno je bil zavod namreč spremenjen v vojaško bolnišnico, med drugo v nacistično taborišče za izgon Slovencev, takoj po vojni pa v taborišče Ozne za uničevanje nasprotnikov nove oblasti. S tem smo tudi sklenili leto spomina, ki je pod geslom Sofoklove Antigone: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.«
Nečak vojnega ujetnika Jožeta Vrečka, ki je pokopan na vojaškem pokopališču za zidom pokopališča v Šentvidu, je prosil, da bi v primeru izkopa posmrtnih ostankov in identifikaciji strica pokopal v družinski grob na Žalah. Ali bi Janković v tem primeru dovolil, da »izdajalec« dobi grob? Ali bi dovolil pokopali Ljubljančana v Ljubljani?
Umorjeni v breznu pod Macesnovo gorico so bili pripeljani iz koncentracijskega taborišča v škofovih zavodih v Šentvidu. Med njimi so bili tudi številni Ljubljančani. Po podatkih popisa smrtnih žrtev druge svetovne vojne in revolucionarnega terorja po njej je bilo v Kočevskem Rogu umorjenih vsaj 1500 oseb. Med njimi je bilo vsaj okoli sto takih, ki bi bili danes občani MO Ljubljana. Ker je trenutno izkopanih žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico že več kot tri tisoč, možno pa je, da jih bo vsaj še nekaj sto več, je verjetno med njimi tudi precej več Ljubljančanov, kot je trenutno znano.
Zato je morišče in grobišče pod Macesnovo gorico še kako ljubljansko. In prav v tej luči je razumeti sklep Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, da je izbrala Ljubljano kot mesto groba teh žrtev.

Zato upam, da bomo tudi predvolilni čas izkoristili za vsebinsko razpravo o teh odprtih vprašanjih.

Pismo je poslano:
predsedniku Vlade RS Robertu Golobu,
predsedniku RS Borutu Pahorju,
predsednici DZ RS Urški Klakočar Zupančič,
predsedniku DS RS Alojzu Kovšci.