Kolesarski šprint, hokej in pogrešana Švica

0
Luka Mezgec, foto: Novi glas.
Luka Mezgec, foto: Novi glas.

Luka Mezgec je pred nekaj dnevi pokazal obraz zmagovite Slovenije. Sredi Trsta, na Velikem trgu, na dan, ko naj bi se Giro poklonil 60. obletnici priključitve Trsta Italiji. Ob vseh teh “podrobnostih” seveda izstopa Mezgečev podvig, prva etapna zmaga kakega slovenskega kolesarja na krožni dirki po Italiji. Le nekaj ur kasneje se je Slovenija veselila še enega izjemnega uspeha. Hokejist Anže Kopitar se je kot doslej najboljši strelec letošnje končnice (štejejo zadetki in asistence) s svojimi Los Angeles Kingsi uvrstil v veliki finale za osvojitev legendarnega Stanleyjevega pokala. Leta 2012 je Kopitar Stanleyja že dvignil visoko v nebo mesta angelov (in le kak mesec kasneje tudi visoko v slovensko nebo), drugi finale v treh letih je že pravljični scenarij (ne glede na razplet finala): to je pač zmagovita Slovenija!

Govoreči mački za občutek optimizma

Žal pa je občutek zmagovitosti vselej kratkotrajen, kar je seveda logično. Zmagovito mentaliteto je treba potrjevati z vedno novimi dosežki. V nasprotnem primeru navdušenje pade in že spet tonemo v povprečnosti. In tukaj je Slovenija zelo pogosto hudo pomanjkljiva. Posamezniki so sicer res lahko svetla izjema, miselnost slovenskega človeka pa je večkrat povprečna. Seveda, boste dejali, najti izstopajoče posameznike na področju športa je nekaj povsem drugačnega kot najti uspešne posameznike v realnem življenju. Seveda, jasno je, da gre za popolnoma drugačne pogoje uveljavitve. Ampak med Slovenci obstajajo zelo svetle izjeme tudi na tistih bolj vsakdanjih področjih osebne iniciative oziroma zasebnega podjetništva. Boscarol in Akrapovič sta postala že primera z visoko rastjo inflacije citiranja. Večkrat sta tudi omenjena zakonca Samo in Iza Login, stvaritelja aplikacije “Talking animals”; zaradi njunega govorečega mačka “Talking Tom” je obnorel svet in z njim sta zabeležila milijardo prenosov na vse mobilne aplikacije v treh letih, med 2010 in 2013. “Stay hungry, stay foolish!”!(v prostem prevodu: “bodite radovedni, bodite nori”!), bi o teh Slovencih s smislom za zasebno iniciativo dejal Steve Jobs.

Ja, zagonska sredstva so problem, iskanje finančnih pokroviteljev prav tako: a tudi v tem primeru lahko ponudimo svež primer mladih perspektivnih podjetnikov, ki so uspeli. Tomaž Štolfa je ustanovil podjetje Layer, ki razvija aplikacijo za izmenjavo vokalnih in tekstovnih sporočil ter video in foto posnetkov (posplošeno bi lahko rekli, da gre za nadgradnjo popularnega whatsappa). Za to aplikacijo je lani prejel odmevno nagrado na tekmovanju Disrupt San Francisco. Različni ameriški skladi tveganega kapitala pa so v le nekaj mesecih v Štolfovo zamisel vložili skoraj 15 milijonov dolarjev. In, kot pika na i, Štolfi je v svojo ekipo uspelo privabiti enega od nekdanjih Applovih inženirjev, Andyja Vyrrosa. Dodatni komentarji tukaj res niso potrebni.

Slovenski tek za vozom

V Sloveniji pa je razpoloženje največkrat drugačno. Recimo mu nekoliko manj optimistično. Potencial obstaja, rezultatov ni. Se spomnite tiste pravljice iz devetdesetih? Slovenija kot nova mala Švica. Danes, 20 let kasneje, je tako, kot bi v živo gledali Franckin tek za vozom, pa naj Cankar ne zameri za bogokletno primerjavo. Velikani iz gradbenega sektorja so propadli zaradi pohlepa menedžerjev in zlorab dela politike, ki jim je asistirala. Največkrat pa se ne zavedamo, kolikšna je škoda z vsakim od teh stečajev. Propad teh velikanov so mnogi opazovali privoščljivo, a njihov padec, ki je bil res tesno povezan s spiralo korupcije, klientelizma, pranja denarja in še z marsičim, je prinesel izjemno negativne stranske učinke. Najprej so seveda tukaj brezposelni, ki jih je več tisoč za vsakega propadlega velikana. Drugič je tukaj nerealiziran potencial podjetij: gre namreč za firme z ustrezno mehanizacijo, znanjem in tehnologijo, ki bi omogočile nadaljnje poslovanje. Ves ta potencial pa je bil zapravljen s stečajem in razprodajo premoženja. Pa poglejmo nekaj nedavnih primerov. Ponovni stečaj Mure lahko vidimo s podobne perspektive: največje slovensko podjetje v tekstilni industriji je prvi stečaj doživelo že leta 2009, a so ga potem po hčerinskih družbah spravili ponovno k življenju. Prevzela ga je slovenska odvetnica Mojca Lukančič, prva dama holdinga Aha. V bistvu že spet ista zgodba: omenjeni holding se ukvarja s številnimi dejavnostmi, kmalu je postalo očitno, da bo tekstilna industrija le ena izmed teh. Lukančičeva se je brez ustreznih izkušenj in znanja spravila na področje, ki ga ni obvladala: rezultat je ponoven stečaj, ki je bil razglašen pred nekaj tedni. Dolgovi so se kopičili, sredstev za njihovo odplačevanje ni bilo. Stečaj za Muro je tako sodišču predlagal Davčni urad zaradi neplačanih davkov v višini 6,3 milijona evrov (!). Skupni dolgovi (do bank in do partnerjev) pa so konec leta 2012 (podatki za 2013 še niso znani) znašali 18 milijonov evrov. Skratka, vse te številke samo v pojasnilo za katastrofalno stanje podjetja, ki je veljalo za proizvajalca visokokakovostnih oblačil. Ali ne bi bilo bolje, da bi podjetje šlo pravočasno v roke nekoga, ki deluje v tekstilni industriji in je sposoben Muro pravilno ovrednotiti in jo pripeljati na prave trge?

Plastičen primer: sosednja Italija, ki je tudi geografsko zelo blizu, bi bila ob pravilnem izkoriščanju Murinih izdelkov idealen trg za prekmursko podjetje: seveda, s pomočjo italijanskih ali drugih partnerjev, ki so že na tržišču in poznajo njegove zakonitosti. Ali ne bi bilo torej bolje, da bi se ob ponovnem zagonu slovenske tekstilne industrije med leti 2009 in 2011 mislilo dolgoročno tudi v tem smislu: zanesljiv investitor (italijanski ali pač od drugod) bi lahko Muri, ki ima kapacitete in znanje, zagotovil nadaljnje posle. Pa povlecimo vzporednico, ki dokazuje, kako je to mogoče: novomeški Revoz, ki je od leta 1991 v lasti francoskega Renaulta, je največji slovenski izvoznik: v Novem mestu so pred mesecem zagnali proizvodnjo novega twinga. Ja, novi model twinga bo proizveden v Sloveniji. Gre za projekt, vreden 450 milijonov evrov, ki je prinesel 270 novih zaposlitev (od tega 70 za nedoločen čas).

In torej? S premišljeno poslovno politiko je mogoče uspeti. A stremljenje po kakovosti mora postati pomembnejše od klientelističnih prijemov. Šele takrat Slovenija ne bo več nemočno tekala za odhajajočim vozom.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.