Koledarji in pevski zbor ali kaj učimo naše otroke

4

koledarjiZ novim letom se je tudi končalo obdobje vseh mogočih koledarjev. Kljuke si podajajo gasilci, Rdeči križ, športni klubi in še kdo. Vsi mi molijo pod nos bolj ali manj dodelan koledar, mi voščijo srečno novo leto in pričakujejo denarni prispevek. Ko sem tudi sam nekaj let nazaj deloval v nekem društvo, smo počeli enako. Temu smo rekli prodaja koledarjev.

Letos pa so prinesli domov tri koledarje tudi otroci in mi jih “prodali”. Koledarje so uporabili kot način zbiranja sredstev. Če že prej nisem maral tega prodajanja koledarjev, se mi je pa ob teh otroških vklopil alarm. Kaj s temi koledarji učijo otroke? Učijo jih, da jim bo nekdo za nekaj kar je vredno 20 centov, dal 3, 5 ali 10 EUR. Učijo jih, da lahko celo pričakujejo, da bodo od vsakega, ki mu bodo ponudili koledar, dobili tak znesek. Učijo jih, da kakovost in uporabnost produkta sploh nista pomembni. Učijo jih, da se skoraj ni treba potruditi, da dobijo denar zato, kar potrebujejo. In učijo jih, da vedno znova, že 10 ali celo 20 let lahko s popolnoma enakim produktom služijo denar. Učijo jih nepodjetništva.

Zanimivo mi je bilo, ko sem nekaj let nazaj slišal, da ameriški skavti zbirajo denar za svoje delovanje s prodajo piškotov. Ali jih naredijo sami, ali pa kupijo in jih potem nekaj dražje prodajo. Učijo jih, da mora biti izdelek uporaben in da mora odgovarjati na neko potrebo. Piškoti so vedno uporabni. Če imamo že eno škatlo, druga ne bo odveč. Ne vem, kako sicer delajo s temi piškoti. A če bi vsako leto poskušali z novimi okusi, oblikami in kombinacijami, bi jih učili tudi inovativnosti.

Pri koledarjih naših otrok je bila zamujena pomembna učna priložnost

Kakšen mesec nazaj sem bil na prireditvi, kjer so se predstavili šolski pevski zbori. V enem od njih poje tudi moja hči. Pokazali so rezultate svojega dela. V štirih mesecih dela je nastal konkreten izdelek: ena, dve ali celo tri pesmi. Otroci so rezultat svojega učenja pokazali in ga predstavili staršem ter tudi sami videli uporabnost svojega učenja. Kaj učijo naše otroke? Učijo jih, da je znanje uporabno in da se učijo za življenje. Učijo jih, da je učenje lahko tudi zabavno. Ob lepem in ubranem petju so se otroci tudi zabavali in kazali navdušenje do tega svojega dela. In zborovodkinja je pokazala, da pozna potrebe otrok in zna na njih odgovarjati. Mlajši ter starejši otroški zbor in mladinski zbor so imeli vsak svojo pesem in izvedbo, ki jim je bila pisana na kožo, ki jih je navduševala. Otroci so pokazali, da so tudi v prvem razredu sposobni narediti odličen “izdelek” ob dobrem in motivacijskem vodstvu. Izdelek, za katerega bi bil sam pripravljen tudi nekaj plačati.

Seveda ne gre za to, da bi morali otroci prodajati vse svoje izdelke. A če že morajo nekaj prodajati, bom z večjim veseljem dal denar za lepo pesem, kot pa za  koledar. Tako ali tako ga imam na računalniku, mobilnem telefonu in še kje. In poleg pesmi je še toliko priložnosti za ustvarjanje izdelkov, ki so rezultat učenja z delom in učenja za življenje.

Seveda vem, da ne gre za prodajo koledarjev, ampak za zbiranje sredstev. To pa nič ne spremeni razmisleka o tem, kaj in kako učimo naše otroke.

Foto: Flickr


4 KOMENTARJI

  1. Veliki reveži so otroci in njihovi starši danes. Ko jih vidim zjutraj kako vlečejo tiste torbe na kolesih me kar stisne pri srcu. Izum koles na torbah je omogočil da hodijo v šolo?! Res obvladamo stvari do popolnosti.

  2. Danilo, res zanimivo razmišljanje. Se mi zdi, da je zadaj še več: izkoriščanje otroka za nabiranje denarja za odrasle. Takega nabiranja denarja se poslužujejo tudi gasilci, a sam jih – prostovoljnim gasilcem rad dam. S tem podprem njihovo požrtvovalnost, ko pomagajo ljudem v stiski. Sem videl na lastne oči, kako si si prizadevali ob poplavah v Železnikih. Kapo dol za gasilce.

    Po drugi strani pa sta letos žena in tašča nasedli dimnikarjem – podjetju d.o.o., ki s tem nabira denar. A veš, da sploh nista vprašali kdo da je, sta mislili celo, da je gasilec.

  3. Drži, da so koledarji vse manj kreativni izdelki. Nekoč so jih ljudje res potrebovali, a dandanes so se ohranili kot zastarela tradicija. Celo Rdečemu križu z vse manjšim veseljem prispevam za koledar.

    Medtem ko smo se pred leti veselili gasilcev, saj smo jim na ta način lahko izrazili hvaležnost. Ne za koledar pač pa za njihovo dobrodelnost.

    Medtem ko odrasli gasilci razumejo, da denar niso dobili za kos papirja, pa res nastane dilema, kako razume tovrstno zbiranje denarja otroška psiha. Beats me… 🙁

    Na vsak način pa je otroško zborovsko petje in nasploh pripravljanje proslav praviloma veliko bolj kreativno, kot raznašanje koledarjev, pri katerih ustvarjanju niso veliko sodelovali. A tudi takšno zbiranje denarja ima dolgo tradicijo. Spomnim se, da sem v otroštvu bral o otrocih, ki so zbirali denar tako, da so za starše pripravili predstavo o kosovski bitki – najpomembnejšem epu za istovetenje med Srbi. Tudi v mojem bloku v Banjaluki smo otroci zelo uspešno idejo posnemali… 🙂 Ne me vprašati po podrobnostih – ni bila ravno kosovska bitka, a spomnim se, da so starši bili navdušeni, čeprav nismo zbirali za noben skupni projekt, pač pa smo si ta dodatek k žepnini le med seboj pošteno razdelili.

Comments are closed.