Kolaboracija v letu 2010

34
134

Ni normalno, da se družba leta 2010 ukvarja z dogodki izpred sedemdesetih let. Točneje: ni zdravo, če se družba z zadevami ukvarja na tak način, kot da se od takrat ni nič naučila. Nemčija, Kambodža, Ruanda in Čile se tudi danes ukvarjajo z desetletja starimi travmami. Podobno pot, ne brez pomoči mednarodnih inštitucij, ubirajo na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini. To delajo na način, ki bo na simbolni ravni omogočil, da skupaj z mrtvimi pokopljejo tudi demone, ki so jih zločini vnesli v njihovo družbo. Slovenci se tega še nismo naučili. Negativna čustva, ki jih v nekaterih sproži omemba domobrancev in katoličanov, vzbujajo občutek, kot da živijo v vojnih razmerah. Tu razum odpove. Sklicevanje na dejstva nima nobenega učinka. Pa bi lahko bilo tudi drugače.

Kako razumeti travmo, ki jo toliko naših sodržavljanov in sonarodnjakov doživlja že ob sami omembi domobranstva in katoliške Cerkve? (Na spornost enačenja oziroma nekritičnega povezovanja – metanja v isti koš – teh dveh pojavov je opozoril nadškof Stres.) Čeprav nisem psiholog, imam že zaradi duhovniškega poklica in življenjske izkušnje vendarle nekaj uvida v človeško naravo. Dovolil si bom opozoriti na dve značilnosti, ki mi dajeta misliti, da je problem v izključni “lasti” zmagovalcev v državljanski vojni v Sloveniji. Ti značilnosti sta bes in laž.

Besni zmagovalci, pokvarjen mir

Bes najbolj pride do izraza na internetnih forumih. Nekaterim ljudem popustijo vse zavore, ko mislijo, da jih nihče ne vidi. Vsakemu članku, ki spregovori o tabuiziranih temah, sledijo grobe, nesramne, grozeče pripombe. Ne mislim na izraze nestrinjanja, na civilizirano kritiko, tudi na jezen komentar, ki so nujni elementi zdravega diskurza. Ne, iz teh ljudi veje sovraštvo. Vedno bolj me čudi dejstvo, da bes in sovraštvo ne prihajata od ljudi, od katerih bi ju logično pričakoval: od poražencev in žrtev komunističnega nasilja. Ne, besnijo zmagovalci. To nekaj pove. Te ljudi nekaj žre, da ne morejo iti mimo prepovedanih besed, da ne morejo pustiti na miru teh ljudi in ustanov. Že samo dejstvo, da obstajajo, da se priglasijo k besedi, jih spravi v bes. Demoni, ki jih je sprostil nekaznovani teror, neovirano pustošijo po naši individualni in kolektivni zavesti. Tako bo ostalo, dokler jih ne bomo poimenovali s pravim imenom in jih pokopali. Demoni tega ne želijo, zato besnijo. Kdor besni, onemogoča tovrstno razčiščenje in pomiritev. Kjer zmagovalci besnijo, tam vojni ne sledi mir.

Bes. Koliko močnejše razloge za zamero, jezo in sovraštvo imajo begunci, ki so se z enim samim kovčkom znašli v tuji državi; potomci pobitih; žrtve političnih procesov in izvensodnih čistk; stotisoči Slovencev, ki so jih zmagovalci državljanske vojne sistematično zatirali kot kmete, meščane, katoličane, podjetnike in njihovi otroci, ki so bili diskriminirani pri izobraževanju, karieri… Ti bi zares imeli razlog, da so jezni in besni. Ko sem tovrstne ljudi v svojih tridesetih letih začel spoznavati (prej o teh rečeh nisem imel pojma), me je najbolj začudilo dejstvo, da so vedri in mirni. Med njimi se najde kdo, ki ga je vojno in revolucionarno sovraštvo trajno poškodovalo. Velika večina se ne strinja s komunizmom v njegovih številnih pojavnih oblikah, tudi tranzicijski. Tudi razjeziti se znajo, čeprav ni veliko takih. Sovraštva pa pri njih nisem zasledil. Kot katoličan sem ponosen nanje, ker so znali s Kristusom sprejeti bolečino in krivice. Takih so nebesa. Še bolj pa je pomembno (oziroma teološko edino pravilno): oni imajo že zdaj veliko od življenja. Veliko več kot tisti, ki sovražijo in besnijo.

Laž

Laž je tako trda beseda, da jo je potrebno pojasniti. Ne gre zgolj za to, da bi človek namerno govoril nekaj, kar ve, da ni res. Tega je veliko pri tistih revolucionarjih, ki namerno potvarjajo zgodovino ali namerno odklanjajo sodelovanje z zgodovinarji in kriminalisti, ki zbirajo podatke o zločinih. Obstaja še druga oblika laži, ki je v tem, da človek načrtno in sistematično noče vedeti za resnico. Mnogi se zahtevni nalogi izognejo s tem, da privzamejo pilatovsko držo: Kaj pa je resnica? Vsak ima svojo. Dobite jo zastonj, če ste pripravljeni dve minuti poslušati pijanca, nekaj evrov boste zanjo odšteli v bližnji knjigarni.

Govorim o tisti resnici, ki temelji na dejstvih. Interpretacij je najmanj toliko, kolikor je ljudi. Dejstvo pa je samo eno. Ko govorimo o državljanski vojni in o sedanji slovenski travmi v zvezi z njo, je dejstev milijon in zelo nedvoumna so. Usmrtitev civilista ali vojnega ujetnika brez poštenega sojenja je v civilizirani državi zločin, ki ga je potrebno preganjati in storilca ustrezno kaznovati. Mučenje civilista ali vojnega ujetnika je zločin, ki ga je potrebno kaznovati. V Sloveniji je na desettisoče zločinsko pobitih, o katerih vemo praviloma le to, da so jih umorili komunistični revolucionarji. Večino so pred tem mučili oziroma so bili ubiti na nečloveški način. To vemo, obstajajo priče, nekaj storilcev je še živih… To so dejstva. Nemčija, Francija, balkanske države, Izrael, Ruanda, Kambodža, Čile in še bi lahko naštevali namenjajo nemajhne denarje za to, da bi zločince našli in jih ustrezno kaznovali. Ustrezna kazen je lahko tudi pomilostitev – ne more pa to biti molk.

Domoljubni “izdajalci naroda”

Ogromno je dejstev, na osnovi katerih si je mogoče ustvariti dokaj resnično podobo o preteklosti. Ljudje, ki besnijo proti domobranstvu in proti Cerkvi, jih nočejo videti. Ne sprejmejo dejstva, da krivda poražencev ni bila v tem, da bi delali proti Slovencem in Sloveniji. Njihov zločin je bil, da so ovirali komunistične revolucionarje pri prevzemu oblasti. To je vse črno na belem, v dokumentih medvojnih revolucionarjev. Kdor njim ne verjame, naj prešteje, koliko slovenskih civilistov je v letih 1941-45 pobila revolucionarna in koliko protikomunistična stran. Šteje naj naprej in bo videl, da so revolucionarji pobili veliko več Slovencev kot okupatorjev. So Slovence osvobajali tako, da so jih pobili? Konec koncev – vsakdo, ki si vzame nekaj minut za srečanje s potomci političnih emigrantov, bo ugotovil, da sta njihovo domoljubje in praviloma tudi njihova slovenščina precej nad povprečjem tistega, kar človek doživi v Ljubljani. Res čudni izdajalci naroda!

Z mirom proti besu

Znanka mi je pred časom dala moder nasvet: ne odpiraj te tematike. Nič dobrega ne more priti iz tega. Strinjam se: s človekom, ki besni in ki se ne zmeni za dejstva, se ne da pogovarjati. Bolje je molčati. Ampak problem je v tem, da ne morem biti ves čas tiho. Ljudi, ki besnijo, namreč moti že dejstvo, da sem. V trenutku, ko se oglasim, bodo padli po meni. Če pa začnem govoriti in delati tako, kot je tem ljudem po volji, potem to nisem več jaz.

Kaj mi preostane? Da mirno in vedro živim in molim za tiste, ki jih razjeda bes. Če se bom ukvarjal z njimi, me bo njihov bes okužil. Oni so konec koncev največji reveži. Njihove žrtve so našle mir, tako tiste pobite kot one, ki so ušle smrti. Bog daj, da bi tudi tisti, ki jih je zastrupil bes prednikov, našli svoj mir. Bog ne daj, da bi s svojim besom zastrupili Slovenijo.

Prepričan sem, da bi naša država lahko veliko pripomogla k razstrupitvi, če bi demone poimenovala in jih pokopala. Univerze in tisti, ki krojijo naš šolski sistem, bi lahko veliko storili za mir, če bi zmogli pogledati dejstvom v oči. Enako velja za medije. Nič drugega kot to: poimenovati dejstva. Upam, da bo do tega čimprej prišlo. Demone je potrebno pokopati. Če tega niso storili naši starši, moramo to mi storiti, drugače jih bodo podedovali naši otroci. Dokler so pod preprogo ali posteljo, nas bodo preganjali. To je zakonitost življenja.

34 KOMENTARJI

  1. Ker nimam časa, da bi se podrobno ukvarjal s člankom, ki je zgolj še eden v seriji izmed bednih ter večinoma neuspešnih poskusov (poleg tega, da je tudi metodološko zgrešen in logično nekonsistenten)opravičevanja kolaboracije.

    Tokrat se bom omejil zgolj na en stavek:

    “Ne sprejmejo dejstva, da krivda poražencev ni bila v tem, da bi delali proti Slovencem in Sloveniji. Njihov zločin je bil, da so ovirali komunistične revolucionarje pri prevzemu oblasti. ”

    S tem stavkom bi se morda strinjal če bi avtor uporabil besedo med drugim. Ker vseeno je dejstvo, da so to kolobarantski domoljubi pomagali silam, ki so izgnali slovenske duhovnike in učitelje, deportirali in pobili številne Slovence ter jih navsezadnje prisilno mobilizirali in odpeljali na vzhodno fronto kot kanonen futer. In to zgolj zato, da nekdo drug ne bi prišel na oblast.

    Za dvig kvalitete tega portala je edina varianta resna recenzija člankov s strani neodvisnih ekspertov. Takšni pamfleti žal ne vodijo h kvalitetnemu desnemu alternativnemu mediju.

    Da je nekdo bil ubit s strani “komunistične oblasti” ga pa še napravi domoljuba ali opraviči kolaboracije z okupatorjem. Vsi, ki so pobegnili v Argentino, pa tudi niso bili brez krivde (primer ravnatelja Bajuka – njegov sorodnik pa je postal celo predsednik vlade ter finančni minister – živimo res v izrazito netolerantni in komunistično okuženi družbi).

  2. Pohvale za članek. Vseeno se mi zdi, da ste tudi vi izpustili koren razvojenosti.

    V zadnjem času veliko poslušamo o razdvojenosti, skreganosti in podobnih rečeh, ločitvi duhov. Na kratko bom predstavil koren razdvojenosti in ga utemeljil na primeru osamosvojitve.

    Filip Terčelj “O smislu življenja”
    Quote:
    Večina ljudi na svetu živi kar tja v en dan in se presneto malo briga, zakaj in čemu so na svetu. Dvomim celo, da bi ti vsak, kogar srečaš, mogel dati sploh kakšen odgovor na to vprašanje. Vendar vse stremljenje, delovanje in hotenje ljudi kaže, da ima vsak človek s svojim življenjem neki namen. Res je, da tega ne more vselej izraziti z besedami, a v vsem njegovem ravnanju se kaže več ali manj jasna smer njegove življenjske poti. Eni se v življenju ravnajo po svoji sebičnosti, sledijo le svojemu pohlepu in želji po uživanju – drugi pa uravnavajo svoje življenje po volji božji, po najvišjem vzoru, ki je Kristus.
    Vir: Marijan Brecelj: Filip Terčelj: graditelji slovenskega doma-1. Koper: Ognjišče, 1992, 110.

    V procesu osamosvajanja so se cilji obeh skupin ljudi združili. Samostojna Slovenija je enim predstavljala možnost zadovoljevanja pohlepa in večjega uživanja. Nenasitne sanje so se izneverile in zato danes spet vedno večja podpora prejšnjemu režimu. Zato, ker mislijo, da bi jim prejšnji sistem omogočal več gmotnih dobrin in uživanja. Razblinjanje sanj seveda ni vzrok, da te ljudje ne bi imeli dovolj. Je samo plod večne nezadovoljnosti, ki rodi večnega nezadovoljneža, nergača – revolucionarja.

  3. rx170 –
    Ne razumem, kaj zelite povedati. Govorim o krivdi domobrancev in protikomunistov v oceh komunisticnih revolucionarjev. Komunisti so sami sodelovali z nacisti, dokler jih Hitler ni krepko brcnil. Dobro je poznano,kako tezko je Stalin sprejel dejstvo, da ga je Hitler napadel. Sele po tistem so komunisti po svetu in v Sloveniji ugotovili, da so nacisti njihovi sovrazniki. Ampak njihov cilj je bil vedno isti: komunisticna revolucija in prevzem oblasti. To ne trdim jaz, to so govorili in pisali revolucionarji. Kdorkoli je malo povohal njihovo pisanje, dobro ve, da je bila narodnostna identiteta podrejena ideoloski.

    Vase izjave glede krivde izgnancev pa sploh ne razumem. Ali trdite, da bi morali tisti ljudje, ki so v strahu pred komunisticnim terorjem zapustili Slovenijo, ostati doma in se na milost in nemilost prepustiti komunistom? Ali se zavedate, kaj s tem trdite?

  4. Nadaljujem, kjer je končal Rx. Le kdo pa povezuje in enači Cerkev in domobranstvo? V največji meri to počenja Cerkev sama. Pa ji tega ne bi bilo treba. Primorski duhovniki proti fašizmu, izgnani štajerski duhovniki, tisti, ki so jih (oh, katoliški) ustaši pobili v Jasenovcu. Ampak ne, edini cerkveni zunajekonomski cilj je rehabilitacija zavržene skupine ultradesničarskih prišepetovalcev škofa Rožmana, kaplanov bombašev in župnikov pistolerosov.

    In res je, dasiravno ni mogoče opravičevati masovnih pobojev krivih in nekrivih, to še ne rehabilitira ideologije, ki so se ji ubiti udinjali. Huda jama ne rehabilitira hrvaškega ustaštva in blagoslova, ki so mu ga tedaj in v devetdesetih letih namenjali (nekateri, ne vsi) člani katoliške hierarhije.
    “Izdaja naroda” me ne zanima, rade volje priznam, da so bili domobranci nacionalisti, čeprav povsem slepi za prihodnost Hitlerjeve in Himmlerjeve Evrope, v kateri zanje ne bi bilo prostora. Niti za krščanstvo. Toliko slabše za tiste, ki so želeli kolaborirati s takšno ideologijo. A kdor seje veter, žanje vihar. Tako pravi sveto pismo. Odprite še Apokalipso, pa poglejte, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so prisegli Zveri. Na bežigrajskem stadionu.

    In glej no, mar ni bila večina partizanov … vernikov? Mar ni pleterski prior podpiral partizanov? Mar ni bilo partizanskih duhovnikov? Mar ni še danes vernikov, ki so dobesedno zgroženi nad poskusi demonizacije njihovih sorodnikov ter rehabilitacije tistih, ki so jih pobijali? Mar ni bila vernica preprosta kmečka žena, ki jo je dekan iz neke dolenjske cerkve nagnal med samo mašo, ker je bilo njeno sorodstvo v partizanih, ne dolgo zatem pa so jo zaklali in iznakazili hrabri domobranci? Ob takšnih sestavkih se ti ljudje verjetno počutijo, kot bi jim pljunili v obraz. Kdo torej enači Cerkev z domobranstvom?

    Sicer pa povprašajte argentinsko-slovenske prijatelje – potomce tistih, ki so se rešili tako, da so prodali vaško revščino, ki jim je sledila na Koroško -, kaj se je dogajalo v časih vojaške diktature 1976-83, ki je (glej no, glej) brez težav pobijala tudi duhovnike, hkrati pa trdila, da brani “krščansko in zahodno civilizacijo”. Namig: koga vse so “izginili”, ker so ga ovadili sonarodnjaki … Ni besa? Prebiram prispevke vrlega ameriškega rojaka Praha v “Demokraciji” … paranoidno besnenje, ki vidi komuniste za vsakim vogalom, od “romarskih očetov” pa do Baracka Obame.

  5. Sicer je pa prispevek, ne zamerite, le “cuzamenfasung” tistega, kar nam že dvajset let napletajo Justin Stanovnik in sodrugi.

  6. “Komunisti so sami sodelovali z nacisti, dokler jih Hitler ni krepko brcnil. Dobro je poznano,kako tezko je Stalin sprejel dejstvo, da ga je Hitler napadel. Sele po tistem so komunisti po svetu in v Sloveniji ugotovili, da so nacisti njihovi sovrazniki. ”

    To seveda ne drži povsem. Potrebno se je spomniti nekaterih dogajanj pred 1939 (npr. britanskih poskusov sklenitve pomorskega sporazuma z Nemčijo, potem zavezniške britansko francoske kolaboracije v Münchnu in tudi dejstva, komu bi lahko bilo v interesu, da Hitler obračuna s SZ). Kar se tiče obnašanja komunistov pri nas pa si je pametno pogledati sklepe politbiroja o oboreženem odporu iz aprila 1941.

    “Vase izjave glede krivde izgnancev pa sploh ne razumem. Ali trdite, da bi morali tisti ljudje, ki so v strahu pred komunisticnim terorjem zapustili Slovenijo, ostati doma in se na milost in nemilost prepustiti komunistom? Ali se zavedate, kaj s tem trdite?”

    Napisal sem, da vsi NISO bili brez krivde, mar ne?

  7. Carlos –

    Primeri, ki jih nastevate, so zelo hudi. Ali so se te reci zares zgodile? Slisi se kot propaganda. Saj veste, kam merim. Konec koncev je tudi bana Natlacena ubil “duhovnik”, mar ne?

    Vi imate zelo jasno izhodisce, da je Cerkev kriva. Ali je to stalisce utemeljeno na preverljivih dejstvih ali gre predvsem za ideolosko odlocitev, pogled na svet? Moje stalisce glede boljsevisticnih revolucionarjev je utemeljeno na studiju dejstev.

    Pa se najbolj pomembno: prosim, ne vpletajte partizanov v tale pogovor. Pisal sem o komunisticnih revolucionarjih in njihovih simpatizerjih. Za vecino partizamov velja podobno kot za domobrance. Proti svoji volji so postali kolaboratorji z zlocinskim sistemom. Tragika partizanov je hujsa od tragike domobrancev, ker je rdeca zvezda naredila neprimerljivo vec skode kot nacizem in fasizem skupaj. Prestejte pobite civiliste in unicene drzave. Ne morem verjeti, da resen clovek v letu 2010 lahko zagovarja boljsevisticni komunizem!

  8. Dragi in spoštovani, vse se lahko sliši kot propaganda. Ampak tudi zanikovalci holokavsta trdijo, da so plinske celice le propaganda. In so zatorej res propaganda?
    Za naštete stvari obstaja na žalost vse preveč dokazov. Naj omenim še kaplana N. B., znanega prišepetovalca (žal povsem nesposobnemu) škofu, tistega, ki je odpeljal omenjeno eminenco na Koroško – možakar je organiziral atentate, pa ne na “komuniste”, ampak na domnevne zaveznike iz liberalno-unitarističnega tabora (enega od primerov dobro poznam). Kar se tiče NDH, sem o poniglavem vedenju (predvsem hercegovskih) frančiškanov že nekaj napisal pod postavko o Medjugorju. Dandanes se skuša izvleči zagrebškega Stepinca, češ da je “moral” sodelovati z ustaškim režimom. Potem bi tudi “moral” sodelovati s Titovim režimom, pa se je drugemu postavil po robu, prvemu pa silno medlo (to je, menda mu “ni bilo všeč”, kaj režim počne).
    Kar se tiče Cerkve in njene krivde, sem zgoraj napisal: “Le kdo pa povezuje in enači Cerkev in domobranstvo? V največji meri to počenja Cerkev sama. Pa ji tega ne bi bilo treba.” Torej, menim, da bi ji tega ne bilo treba. Sem napisal, da je Cerkev kriva? Napisal sem ravno nasprotno, napisal sem, da Cerkev sama sebe tlači v … da ne rečem kaj. Cerkveni dostojanstveniki v Franciji (vsaj velika večina njih) ne skušajo rehabilitirati Vichyja. In seveda, jim ni treba, čeprav se tudi del francoske hierarhije med vojno nikakor ni častno vedel. Prav zaradi tega pa ne razumem ihte, s katero slovenski in hrvaški cerkveni veljaki trobijo v revizionistični rog, ne razumem, zakaj se večina duhovščine, ki se oglaša v javnosti, identificira z domobranstvom. Navsezadnje imajo od tega samo škodo. Razen če ne gre za občutek krivde.
    Kaj naj rečem, tudi jaz marsičesa ne razumem. Kako lahko nekdo leta 2010 zagovarja avtoritarni, antidemokratični in antisemitski desničarski katolicizem iz druge polovice 30. in prve polovice 40. let? Žalibog, tu pa je *moje* stališče utemeljeno na študiju dejstev.

  9. Carlos –

    glede enacenja Cerkve in domobranstva naj obvelja nadskofova beseda. Duhovniki in katolicani so se angazirali na obeh straneh. Skof Rozman je posredoval pri Italijanih za vse Slovence, tudi ce so bili clani Komunisticne partije. Njega pa niso oboji enako obravnavali. Tudi niso bili komunisti in domobranci enako prijazni do katolicanov. Taka so pac dejstva.

    Vam se je ocitno zdelo potrebno, da v debato o revoluciji v Sloveniji vrzete politicne izbire in grehe duhovnikov in skofov od leta 0 naprej in to ne le v Sloveniji, ampak po vsem svetu. Prav. To ni ravno primer umirjene in trezne debate. Moja izhodiscna teza je bila, da nekateri ljudje v Sloveniji izgubijo nadzor nad sabo v trenutku, ko kdo omeni domobranstvo, Cerkev, drzavljansko vojno in revolucijo. Pa se to sem rekel, da drzavljansko vojno na besedni ravni nadaljujejo simpatizerji zmagovalcev, ne porazencev.

    Tako se, za razliko od nastetih in drugih drzav, ukvarjamo z grehi in lepotnimi napakami katolicanov od stvarjenja sveta do danes, namesto, namesto da bi obsodili zlocine: izvensodne sistematicne poboje civilistov in vojnih ujetnikov ter sistematicno kratenje temeljnih clovekovih pravic v obdobju komunisticne diktature. Katoliska vera me uci, da je samo Jezus brez greha, zato mi ni tezko priznati, da so duhovniki in skofje naredili napake, in se opraviciti zanje. Ce so naredili kaznivo dejanje, zasluzijo kazen. Neposteno in skodljivo pa je, da se vsak poskus pogovora o resnosti zlocinov in primerni kazni zanje obrne v obracunavanje s katolicani, duhovniki in skofi.

  10. “Tako se, za razliko od nastetih in drugih drzav, ukvarjamo z grehi in lepotnimi napakami katolicanov od stvarjenja sveta do danes, namesto, namesto da bi obsodili zlocine: izvensodne sistematicne poboje civilistov in vojnih ujetnikov ter sistematicno kratenje temeljnih clovekovih pravic v obdobju komunisticne diktature.”

    Pa smo odkrili toplo vodo. Kolikor vem, so povojne likvidacije kolaborantov razne strukture že zdavnaj obsodile, vključujoč Zvezo borcev. NEPOŠTENO IN ŠKODLJIVO pa je, da se ta dejstva zlorabljajo za opravičevanje ravnanj okupatorja in kolaborantov (na kar vedno prej ali slej pridemo).

  11. Gledam in gledam, pa zaman, da bi v svojem pisanju našel kakšno referenco na leto 0 (ki ga navsezadnje sploh ni). Če prav vidim, sem pisal o drugi svetovni vojni in letih, ki so do nje in dogodkov med njo pripeljala. Z “naštetimi državami” ste pričeli Vi, spoštovani, kar je sicer prav, ker stvari nikoli ne potekajo izolirano in le v eni sami banana republiki, pa četudi je to “raj pod Triglavom”. Ampak potem bodimo konsistentni. In če prav vidim, sem naštel primere duhovnikov in škofov, ki so se vedli drugače kot tisti, katere se danes poskuša rehabilitirati.

    In seveda se ne strinjam, da državljansko vojno nadaljujejo (zgolj?) simpatizerji zmagovalcev. O, seveda se da na spletnih forumih in v raznih pismih bralcev zaslediti neumnosti, pa ideje o tem, kako bi jih bilo “treba še več pobiti”. Pa je teh manj, mnogo in neskončno manj, kot pa je desničarskih primitivizmov, da teorij zarote sploh ne omenjamo. Kar se mene tiče, tudi ne zahtevam, naj se Cerkev “opraviči”, pravzaprav ne zahtevam nič. Navsezadnje se je opravičil in medvojno delovanje obsodil že škof Vovk, še preden so ga v Novem mestu zažgali, ko je bil tam šef UDBE … oh, le kdo? Toda, takoj ko je nedavno bila objavljena omenjena škofova izjava, je z desnice nemudoma poletela ploha gnojnice, češ da gre za ponaredek, kajti ni mogoče, da bi škof Vovk tako razmišljal. Pa razumi, kdor more.

    In tako kot je rekel Rx: povojne poboje so pravzaprav obsodili že vsi. Celo do te mere so šli, da so z njimi (napačno in izven konteksta) izenačili revolucijo, da se je Zveza borcev (oziroma društvo, ki je njen naslednik) odpovedala ideji revolucije sami in pristala le na cenenem nacionalizmu.

  12. Nekje sem prebral, da RKC ni bila “stranka v postopku”, ko je šlo za okupacijo in državljansko vojno s kolaboracijo. Ne vem, mislim, da je Drobnič to izustil, nisem pa prepričan. Je pa zanimivo: RKC in njeni ideologi ves čas nekaj piskajo o nekakšnih ostankih komunizma, RKC pa s kolaboracijo in domobranstvom kobajagi nima nič? Pa saj je šlo za njen skupni projekt – škof Rožman in Rösener sta se sestajala vsem na očeh in prijateljsko kramljala (še slike to dokazujejo), domobranci pa so kot policijska enota okupatorskih sil skrbeli predvsem za uresničevanje ciljev tretjega rajha, ki so mu seveda prisegli prostovoljno. Ne me j***, g. Peter Lah, ampak kdor takšno svinjarijo zagovarja, tako kot vi to počnete, je pa res ali psihičen bolnik ali pa skrajno pokvarjen osebek. Zagovarjati tako zavrženo dejanje (pa čeprav samo posredno z raznimi retoričnimi zvijačami, tako kot vi ves čas počnete).

  13. Tisto o “stranki v postopku” je izrekel kar sam nadškof Stres. Prav, sem že rekel, da ji tega ni treba početi. Toda, paradoks je v tem, da takšno pozicijo nenehno zavzema, in to vse od začetka devetdesetih let dalje. In stric Lah mi še vedno ni povedal, zakaj to Cerkev počne. Slovenska in hrvaška, pazite, drugje tega ne boste slišali.

  14. Ce so povojne poboje obsodili vsi, zakaj potem Drzavni zbor ni zmogel sprejeti resolucije o obsodbi totalitarnih rezimov? Zakaj kriminalisti ugotavljajo, da vodstvo Zveze borcev ne zeli sodelovati v preiskavah? Ce so delali prav, cesa se bojijo? Ce obzalujejo napake, potem naj to tudi pokazejo.

    Kadar clovek opozori na dejstvo, da imamo vec sto grobisc, kjer so zakopani ljudje, ki so bili pobiti v nasprotju z osnovnimi civilizacijskimi in pravnimi normami, kaksen odgovor dobi? Namesto, da bi se oglasili ljudje z zahtevo, da se za grobisca poskrbi v skladu s civilizacijskimi normami in zeljami svojcev ali prijateljev, da se primeri strokovno preucijo in storilci ustrezno kaznujejo, se vsujejo obtozbe o revansizmu ali pa visoka teoreticna razmisljanja o tem, kako so zrtve pravzaprav same krive za svojo usodo. Krive zato, ker niso brez greha in popolne.

    Po tej logiki noben morilec v Sloveniji ne more biti obsojen in kaznovan, ker njegove zrtve niso popolne in so ga zagotovo, vede ali pa tudi ne, sprovocirale, da jih je ubil in pred tem morda se zverinsko mucil.

  15. Nič bolj smešnega ni, če skupina (pre)dobro plačanih in rejenih manipulantov, ki grejejo parlamentarne sedeže, sprejema nekakšne moralistične izjave. Če pa naj bi šlo za zgodovinske ugotovitve, naj to počnejo priučeni ključavničarji, električarji, ljudje, ki imajo težave s formulacijo enega samega kompleksnejšega stavka?
    Glede raziskovanja grobišč je pa tako: zdi se, da ni nikomur v interesu, da bi se stvar sploh kdaj končala. Če bi se, bi prostora za manipulacijo ne bilo več. In potem bi tudi ne mogli več poslušati neumnosti, da je bilo po vojni pobitih 400.000 (nadškof Kramberger) ali celo milijon ljudi (Žarko Petan). Sicer so pa številke okvirno znane, in to že od konca osemdesetih let dalje.

  16. “Ce so povojne poboje obsodili vsi, zakaj potem Drzavni zbor ni zmogel sprejeti resolucije o obsodbi totalitarnih rezimov?”

    Mene bolj moti, da državni zbor navedene resolucije zaradi njene nepopolnosti in neprimernosti ni zavrnil. O tem kdaj drugič.

    “Zakaj kriminalisti ugotavljajo, da vodstvo Zveze borcev ne zeli sodelovati v preiskavah? Ce so delali prav, cesa se bojijo? Ce obzalujejo napake, potem naj to tudi pokazejo.”

    Kateri kriminilasti pa to ugotavljajo? Domnevam pa, da trenutno vodstvo ZB nima relevantnih informacij za razjasnitev okoliščin povojnih likvidacij kolaborantov.

    “Kadar clovek opozori na dejstvo, da imamo vec sto grobisc, kjer so zakopani ljudje, ki so bili pobiti v nasprotju z osnovnimi civilizacijskimi in pravnimi normami, kaksen odgovor dobi? Namesto, da bi se oglasili ljudje z zahtevo, da se za grobisca poskrbi v skladu s civilizacijskimi normami in zeljami svojcev ali prijateljev, da se primeri strokovno preucijo in storilci ustrezno kaznujejo, se vsujejo obtozbe o revansizmu ali pa visoka teoreticna razmisljanja o tem, kako so zrtve pravzaprav same krive za svojo usodo. Krive zato, ker niso brez greha in popolne.”

    Toliko “grobišč” imamo predvsem zato, ker so preko Slovenije pomikale vse mogoče kolaborantske enote, ne samo slovenske. Primeri pa se strokovno preučujejo že 19 let, pa še nobenega rezultata nismo videli. Nesposobnost? Morda pa tistim, ki to preučujejo ni v interesu, da se zadeva kadarkoli zaključi. Zgolj špekuliram. Nihče pa me ne bo prepričal, da spreobrnjeni komunisti raziskujejo povojne likvidacije zaradi iskrene želje po spravi slovenskega naroda.

  17. Carlos, rx170 –

    megla in se vec megle… zlata sta vredna 🙂

    Na koncu bomo ugotovili, da gre za veliko zaroto zrtev in njihovih prijateljev, ki ne zelijo, da bi resnica in pravica prisli na dan. Morda bomo ugotovili celo to, da so sami sebe ustrelili v glavo, pa ne samo enkrat.

    V clanku sem napisal, da sta bes in laz ovira pri spravi in civiliziranemu sozitju. Stvar je zelo preprosta. Zlocine je potrebno obravnavati po standardih Evropskega sodisca za clovekove pravice: preiskava, ugotovitev dejstev, kaznovanje krivcev.

    Carlos, rx170: za ali proti? Sta se pripravljena javno zavzeti za to, da bo slovenska drzava to storila?

  18. Ponovno mi podtikate stvari, ki jih nisem nikjer zapisal ali rekel. In ne natolcujte, ker se to preprosto ne spodobi.
    Jaz nisem javna osebnost, da bi se zavzemal za karkoli. Od mene tudi ni odvisna nobena preiskava, ne morem ji niti pomagati niti je ovirati, če bi hotel ali ne. S tem naj se ukvarjajo pristojne institucije. Kar se tiče sprave, sem pa že zapisal, da je sam osebno ne potrebujem. Nimam se s kom spravljati, z domobranstvom kot ideologijo, ki se je udinjala nacizmu, se pa tudi nočem. Če pa se želijo med seboj ponovno pobijati ali pa spravljati starci na vozičkih in z berglami, pa tudi nimam nič proti. Sicer bo pa tako kmalu zemlja vse vun vzela …
    Kar pa se tiče “civiliziranega sožitja”, Vam pa predlagam ogled spletnih forumov, napravite relevanten vzorec in preštejte, kdo v svojih primitivizmih tam prevladuje – od zmerjanja z “rdečimi svinjami” do patetičnih groženj s fizičnim nasiljem. Pravzaprav me ta raven neciviliziranosti precej bolj skrbi kot pa nekakšna sprava med ljudmi, ki jih bo kmalu zmanjkalo.

  19. Pa bom vseeno podal en predlog. Ker glede povojnih pobojev primanjkuje dokumentov, ki bi razkrivali dejanski potek dogodkov in tudi odgovornost – nekateri trdijo, da se nahajajo skrivnosti v arhivih v Beogradu, drugi, da v Moskvi -, si velja pobližje pogledati nek drug dogodek, kjer je bila žrtev nedvomno nedolžna in ničesar kriva. Gre za zažig/poskus umora škofa Vovka januarja 1952 v Novem mestu. Je šlo zgolj za poskus zastrašitve, ki je ušel iz rok, za spontano akcijo pregretih glav ali pa ga je poskušala umoriti tedanja oblast? Gotovo pa je marsikaj o tem vedel šef novomeške OZNE. “OZNA sve dozna,” se je tedaj reklo. Pa veste morda, kdo je bil ta stric? 😉

  20. “V clanku sem napisal, da sta bes in laz ovira pri spravi in civiliziranemu sozitju. Stvar je zelo preprosta. Zlocine je potrebno obravnavati po standardih Evropskega sodisca za clovekove pravice: preiskava, ugotovitev dejstev, kaznovanje krivcev.
    Carlos, rx170: za ali proti? Sta se pripravljena javno zavzeti za to, da bo slovenska drzava to storila?”

    Saj slovenska država to počne, mar ne? Akcija sprava? Dr. Mitja Ferenc npr. (Dežmana žal ne morem jemati resno).
    Glede na klavrne rezultate teh početij pa je po moji oceni možno troje:
    – ni materialnih ali kakih drugih dokazov, ki bi kakorkoli pojasnili (imamo torej samo trupla, večinoma niti ne vemo katere enote so kje bile pokončane) tok dogajanja
    – tisti, ki to raziskujejo so nesposobni
    – tisti, ki to raziskujejo, jim je v interesu še naprej raziskovati (nekateri “zgodovinarji” celo na tem gradijo raziskovalno kariero)

  21. Nekaj od tega bo že res. Pozablja se tudi, da so na Inštitutu za novejšo zgodovino že dolgo let nazaj pričeli s projektom evidentiranja vseh slovenskih žrtev druge svetovne vojne … in glej čudo, Janševa vlada jim je odvzela finančna sredstva! Le zakaj, le čemu?

  22. Ko je že omenjen Inštitut za novejšo zgodovino in njihovo štetje žrtev, ki je zelo učinkovito utišalo ideološko poveličevanje števila žrtev ene in poniževanje števila druge strani, kaj če bi omenjeni Inštitut začel obravnavati na podoben način še zločine ene in druge strani?

    Če bi bili vsi zločini evidentirani in ovrednoteni na podoben način, bi gotovo dosegli podoben učinek in bi bilo tudi besnega obmetavanja po forumih malo manj. To bi bila gotovo bolj učinkovita in predvsem bolj pravična pot do sprave, kot pa se jo gre ti. Študijski center za narodno spravo, ki raziskuje zločine samo ene strani, seveda ne svoje! Res ne vem, kako ne bi koga pograbil bes ob taki zlorabi besede sprava!

  23. Najhuje je to, da je študijski center za narodno spravo kobajagi (para)državna inštitucija, ki se financira z denarjem davkoplačevalcev, ustanovil pa ga je prejšnji pravosodni minister Šturm tik pred koncem mandata (kar pove vse). Zaposleni pa so izključno preverjeno desni kadri. Do ustanovitve omenjenega centra pa je prišlo v bistvu potem, ko Janševa vlada ni mogla več ohraniti nadzora nad Inštitutom za novejšo zgodovino. Na začetku ji je sicer uspelo, da se je znebila ideološko neprimerne zgodovinarke Jasne Fischer na funkciji direktorice in nato nastavila bolj politično primerno Jerco Vodušek Starič. Vendar je Staričeva tudi sama zapustila to mesto, ko je videla, da je vrag vzel šalo in da jo skuša Janševa ablast uporabiti kot marioneto pri pisanju “nove zgodovine” po okusu belogardistične strani. Kar je bilo seveda podobno kot v gospodarstvu, kjer je “veliki demokrat” Ivan Janez Janša nastavljal svoje kadre, le-ti pa so potem potopili veliko prej uspešnih podjetij. Da seveda ne omenil famozne prodaje Mercatorjevih delnic kot koncesijo za politični prevzem časopisa Delo, o čemer pa veliki demokrat kobajagi ne ve nič. In če se vrnemo k zgodovini: tudi Muzej novejše zgodovine je ena izmed institucij, ki jo je Janševa ablast uzurpirala in nastavila na njeno vodilno mesto svojega človeka (Dežmana). Mi je povedal tudi eden mlajših zgodovinarjev osebno, da je bilo v času Ropove vlade dosti manj pritiskov na zgodovinarje kot potem, ko je prišel Janša na oblast. Pa sam sploh ni kakšen “levak”.
    Kakorkoli že, glede na zapisano samo enkrat lahko ugibate, katera politična opcija je v Sloveniji realna naslednica komunizma.

  24. Carlos pravi –

    “Jaz nisem javna osebnost, da bi se zavzemal za karkoli. Od mene tudi ni odvisna nobena preiskava, ne morem ji niti pomagati niti je ovirati, če bi hotel ali ne. S tem naj se ukvarjajo pristojne institucije.”

    Vsaka dejavnost drzave je odvisna od vas. Ne izkljucno od vas, ampak tudi od vas. Ce recete, da se s tem ne boste ukvarjali, ste politikom in kriminalistom dali vedeti, da naj tega ne delajo. Tako apoliticnost najlazje si privoscijo tisti, ki se s stanjem strinjajo in/ali se jim dobro godi.

    Kako se zgodovina ponavlja. Po drugi svetovni vojni si v Avstriji, Nemciji, Italiji stalno poslusal: jaz se za javne stvari nisem zanimal, preprosto sem delal za svoje prezivetje, nic nisem videl, v politiko se nisem spuscal, samo ukaze sem izpolnjeval…

  25. “Vsaka dejavnost drzave je odvisna od vas. Ne izkljucno od vas, ampak tudi od vas. Ce recete, da se s tem ne boste ukvarjali, ste politikom in kriminalistom dali vedeti, da naj tega ne delajo. Tako apoliticnost najlazje si privoscijo tisti, ki se s stanjem strinjajo in/ali se jim dobro godi.”

    Zanimiva logika. Torej jaz se tudi s preiskovanjem pedofilije v cerkvi ne ukvarjam in s tem sporočam policiji, da naj tega ne preiskuje?
    Vendar v navedenem primeru v 20 letih kot že rečeno nimamo nobenega rezultata – razen grobišč domenvnih kolaborantov in neiskreno hinanavskega moraliziranja, ki se ob tem sprošča. To pomeni, da velja eden izmed treh razlogov, ki sem jih navedel zgoraj.

    “Kako se zgodovina ponavlja. Po drugi svetovni vojni si v Avstriji, Nemciji, Italiji stalno poslusal: jaz se za javne stvari nisem zanimal, preprosto sem delal za svoje prezivetje, nic nisem videl, v politiko se nisem spuscal, samo ukaze sem izpolnjeval…”
    S to primerjavo imaš kar nekaj metodoloških težav. Prvič, zdaj smo 65 po zmagi v drugi svetovni vojni in tvoj očitek precej težko apliciramo na sedanjo generacijo.
    Drugič, v vsaki vojni nekdo daje ukaze nekdo pa jih izpoljnjuje. Nekdo je ukazal arealno bombardiranje mest, piloti pa so jh izvedli. Nekdo je ukazal uparabo a-bombe, nekdo pa je pač pilotiral tisto letalo. Pa danes ne vidim, da bi Američani zaradi tega doživljali kakšne težke travme (pa se boš verjetno strinjal, da gre po vseh kriterijih za vojni zločin).
    Tretjič, vseeno obstaja vsaj neka minimalna razlika med kolaborantskimi enotami in Judi (domnevam, da si na to namigoval).

  26. rx170 –

    Pravite: “Torej jaz se tudi s preiskovanjem pedofilije v cerkvi ne ukvarjam in s tem sporočam policiji, da naj tega ne preiskuje?”

    Točno tako. Če veste za kaznivo dejanje in ga ne preprečite ali prijavite, ste sodelavec. Človeku ste omogočili, da nadaljuje z zločinom. Žrtvi niste pomagali. Če živite v državi, kjer človek skoraj ne more na sprehod, ne da bi stopil na kosti umorjenih, in nič ne storite za to, da bi se obsodilo (in kaznovalo) zločince, potem gradite družbo, ki ne obosodi in kaznuje umora, ki ne spoštuje življenja vsakega človeka.

  27. In ko ste dolgo let živeli v Ameriki, ste se, stric Lah, kdaj pridružili očetu Royu Bourgeoisu in starim redovnicam, ko so protestirali pred nekdanjo School of Americas, danes Inštitutom za varnostno sodelovanje zahodne poloble, to šolo latinskoameriških morilcev, ki nikdar ni zaostajala za slavno akademijo Džeržinskega? Niste? Ste že sploh slišali zanjo? El Salvador, 1989, šest vaših redovnih sobratov. Rings a bell? Ding dong.

  28. Nekatere sogovornike sem vprašal, ali obsojajo likvidacije civilistov in ujetnikov. Dobil sem naslednji odgovor (parafriziram):

    – Tiho bodi in nase poglej, kakšni ste katoličani in Cerkev

    – Izvensodne likvidacije so sicer zločin, ampak ne tak, da bi ga bilo potrebno obsoditi, preganjati ali kaznovati, saj so bili domobranci izdajalci in so potemtakem zaslužili, da jih pobijejo (Tisti tisoči, ki niso bili domobranci in so jih revolucionarji preventivno ali pa kar tako pobili, pa itak niso pomembni.)

    Če nekdo reče, da je x zločin, vendar ga ne obsodi in nič ne stori za to, da bi bili storilci identificirani in kaznovani, potem pač ne misli resno.

    Bes in laž. Naj vsak način braniti revolucijo. Dejstva in zahodne civilizacijske norme so nerelevantne. Žal.

  29. Tudi parafraze Vam gredo slabo od rok. Takole so pleteničili tožilci na stalinističnih procesih. In v izogib argumentaciji pričnete ponavljati ene in iste trditve. Bes in laž, dragi moj? Napačna projekcija.

  30. Sicer pa tole spominja na dialog žene in moža: “A si jezen?” “Ne, nisem.” “A res nisi jezen?” “Ne.” “Pa gotovo nisi jezen.” “Sem že rekel, da ne.” -> … ad nauseam … ->
    naslednji dan v črni kroniko beremo: “Mož …”
    Ampak n’č bat. Jaz se držim Shakespearovih besed: “Bolje biti dobro obešen kot slabo poročen.”

  31. “Točno tako. Če veste za kaznivo dejanje in ga ne preprečite ali prijavite, ste sodelavec. Človeku ste omogočili, da nadaljuje z zločinom. Žrtvi niste pomagali. Če živite v državi, kjer človek skoraj ne more na sprehod, ne da bi stopil na kosti umorjenih, in nič ne storite za to, da bi se obsodilo (in kaznovalo) zločince, potem gradite družbo, ki ne obosodi in kaznuje umora, ki ne spoštuje življenja vsakega človeka.”

    Peter, ne zamerite ampak zdi se, da v pomanjkanju argumentov ponavljate ene in iste stvari.
    Malce vi to poenostavljate in posledično dajete povsem napačne zaključke. Namreč, kaznivo je, če nekdo pozna storilce pobojev pa jih ne naznani. Je pa to dejstvo v pravni držđavi prav tako potrebno dokazati. Torej, če bi hotel kdo mene kazensko ovaditi, da sem vedel, da je ormoški župnik zlorabljal tiste fantke in punčke, bi mi morali to seveda dokazati. Povsem enako velja za morebitne storilcev povojnih pobojev.Seveda pa, če vedo in mi ne vemo, da vedo in jim tega ne moremo dokazati sami pa ne želijo povedati ali jim nismo sposobni v okviru zakona dokazati ali pridobiti od njih informacij, potem bodo pač to domevno vedenje odnesli v grob.

    “Bes in laž. Naj vsak način braniti revolucijo. Dejstva in zahodne civilizacijske norme so nerelevantne. Žal.”

    Kje pa smo rekli karkoli o revoluciji? Jaz je prav gotovo nisem omenjal. Menjav tez se pa ponavadi poslužimo kadar nimamo argumentov, mar ne.

  32. Sem odgovoril drugje:

    Če je človeku ali organizaciji pomembno, da se vzpostavi stanje pravičnosti, potem bo nekaj storil za to. Če mu ni do tega, bo molčal, se izogibal, zavlačeval, se izgovarjal, izgubljal spomin… Tako se da izogniti formalni obsodbi, madež kolaboracije z zločinom pa ostane.

    Gre za človekovo etično izbiro. Ne verjamem, da je človeka mogoče prisiliti, da bi bil etičen.

  33. Članek zelo dobro opisuje stanje v Sloveniji, komentarji dežurnih levakov pa to le potrjujejo.

    Kako jim gre v nos vse, kar kakor koli kritično piše o komunizmu.

    2. svetovna vojna ne opravičuje nobenega zločina izven vojne, pa kljub temu so jih komunajzerji pobili 90% izven vojne, največ kar v koncentracijskih taboriščih.

    Pa še eno dejstvo je, ki postavi na laž vse komunajzerje.

    Med 2. svetovno vojno so poleg komunajzerjev kolaborirali tudi muslimani (enote handžar in skenderbeg), Makedonci itd… Pa se nikomur ni skrivil niti las. Pobijali so le tiste, ki so bili proti komunizmu.

  34. Obvestilo

    V skladu z uredniškimi standardi je Časnik izbrisal nekatere komentarje, ki napadajo ali žalijo druge osebe.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite