Dobro je, ko o temi povojnih pobojev, kolaboracije itd. spregovori nekdo, ki ga ni mogoče uvrstiti med tiste, ki jih nekateri vnaprej želijo diskvalificirati kot advokate domobranstva, kolaboracije, desničarje, klerikalce itd. Dr Jože Trontelj, predsednik SAZU se je na spominskem dnevu v Laškem med drugim vprašal (http://www.rtvslo.si/slovenija/spomin-na-zrtve-totalitarizmov-pobili-so-starse-generacije-ki-je-nikoli-ne-bo/237473 ), ali je res mogoče, da je vseh 14.500 do 19.000 po vojnih pobitih zaslužilo smrtno kazen ali bilo vojnih zločincev.
Na to sem se spomnil, ko sem v sobotnem “Financial Times” bral recenzijo, http://www.ft.com/cms/s/2/4b995644-abe9-11df-bfa7-00144feabdc0.html , štirih nedavno izšlih knjig o francoskem odporniškem gibanju in kolaboraciji. Eden izmed avtorjev ocenjuje, da je v Franciji, ki je leta 1945 štela 40 milijonov ljudi (današnje območje Slovenije pa tedaj verjetno tam okrog 1.5 milijona) bilo po vojni zaradi kolaboracije sojeno okrog 120.000 osebam (četrtina je bila oproščenih), 1600 jih je bilo usmrčenih, pred tem pa je odporniško gibanje izvensodno usmrtilo okrog 9000 oseb. V skoraj tridesetkrat večji Franciji je bilo torej skupno usmrčenih skoraj dvakrat manj “kolaborantov” kot v Sloveniji. Z drugimi besedami: če bi se Francozi nad resničnimi ali domnevnimi kolaboranti bili znesli tako kot so to storile povojne slovenske oblasti, bi bili morali v Franciji po vojni pobiti pol milijona ljudi. Če za trenutek odmislimo etično in pravno razsežnost tega vprašanja, se lahko vprašamo tudi, ali si je od Francije veliko manjša Slovenija res lahko “privoščila” tak udarec lastni demografiji?
Primerjava francoskih in slovenskih številk ne potrebuje komentarja, razen morda tega, da isti avtor opozarja, da z izjemo komunističnega odpora (čeprav je obstajal tudi “meščanski”) pravega navdušenja zanj v Franciji vse do konca vojne ni bilo in “odporništvo vsekakor ni bilo glas večine”. Francoski kolaboracionizem naj bi se porodil – tako omenjeni avtorji – iz pacifizma in želje po spravi z Nemčijo, vendar se je tem sentimentom pridružil tudi “anti-semitizem, anti-komunizem, anglofobija, odpor do liberalne demokracije in občudovanje nemške ‘discipline'”.
Od kje slovenski kolaboracionizem – kolikor ga je zares bilo, saj se Rupnikova šibka oblast v Ljubljanski pokrajini še zdaleč ne more primerjati z Vichysko Francijo, domnevamo pa lahko, da je nemški okupator na slovanske slovenske domobrance gledal še veliko bolj zviška kot na vichyjske pripadnike visoke francoske kulture, za katere eden izmed avtorjev pravijo, da nikoli niso mogli zadovoljiti nemških pričakovanj po kolaboraciji? Verjetno so bili prisotni tudi ostali za Francijo našteti argumenti, med katerimi je bil anti-komunizem najmočnejši in bolje utemeljen kot za Francijo, saj francoski komunisti niso razglasili ekskluzivne pravice do odpora, kot so ga slovenski
Na strani domobranske veteranske organizacije je, da se resno poglobi v to vprašanje in nanj kritično odgovori, predvsem pa, da izkaže spoštovanje tistemu delo NOB-ja, ki je bil resnično odpor proti okupatorju. Toda že številčne primerjave s Francijo kažejo, da je deviantnost slovenskih komunističnih revolucionarjev bila resnično izredna in izjemna ter da povojni poboji niso toliko kazen za dejanske ali domnevne kolaboracioniste, ampak predvsem obračun s političnimi nasprotniki.
