Francija, Slovenija in povojno dogajanje

4

Dobro je, ko o temi povojnih pobojev, kolaboracije itd. spregovori nekdo, ki ga ni mogoče uvrstiti med tiste, ki jih nekateri vnaprej želijo diskvalificirati kot advokate domobranstva, kolaboracije, desničarje, klerikalce itd. Dr Jože Trontelj, predsednik SAZU se je na spominskem dnevu v Laškem med drugim vprašal (http://www.rtvslo.si/slovenija/spomin-na-zrtve-totalitarizmov-pobili-so-starse-generacije-ki-je-nikoli-ne-bo/237473 ), ali je res mogoče, da je vseh 14.500 do 19.000 po vojnih pobitih zaslužilo smrtno kazen ali bilo vojnih zločincev.

 Na to sem se spomnil, ko sem v sobotnem “Financial Times” bral recenzijo, http://www.ft.com/cms/s/2/4b995644-abe9-11df-bfa7-00144feabdc0.html , štirih nedavno izšlih knjig o francoskem odporniškem gibanju in kolaboraciji. Eden izmed avtorjev ocenjuje, da je v Franciji, ki je leta 1945 štela 40 milijonov ljudi (današnje območje Slovenije pa tedaj verjetno tam okrog 1.5 milijona) bilo po vojni zaradi kolaboracije sojeno okrog 120.000 osebam (četrtina je bila oproščenih), 1600 jih je bilo usmrčenih, pred tem pa je odporniško gibanje izvensodno usmrtilo okrog 9000 oseb. V skoraj tridesetkrat večji Franciji je bilo torej skupno usmrčenih skoraj dvakrat manj “kolaborantov” kot v Sloveniji. Z drugimi besedami: če bi se Francozi nad resničnimi ali domnevnimi kolaboranti bili znesli tako kot so to storile povojne slovenske oblasti, bi bili morali v Franciji po vojni pobiti pol milijona ljudi. Če za trenutek odmislimo etično in pravno razsežnost tega vprašanja, se lahko vprašamo tudi, ali si je od Francije veliko manjša Slovenija res lahko “privoščila” tak udarec lastni demografiji?

 Primerjava francoskih in slovenskih številk ne potrebuje komentarja, razen morda tega, da isti avtor opozarja, da z izjemo komunističnega odpora (čeprav je obstajal tudi “meščanski”) pravega navdušenja zanj v Franciji vse do konca vojne ni bilo in “odporništvo vsekakor ni bilo glas večine”. Francoski kolaboracionizem naj bi se porodil – tako omenjeni avtorji – iz pacifizma in želje po spravi z Nemčijo, vendar se je tem sentimentom pridružil tudi “anti-semitizem, anti-komunizem, anglofobija, odpor do liberalne demokracije in občudovanje nemške ‘discipline'”.

Od kje slovenski kolaboracionizem – kolikor ga je zares bilo, saj se Rupnikova šibka oblast v Ljubljanski pokrajini še zdaleč ne more primerjati z Vichysko Francijo, domnevamo pa lahko, da je nemški okupator na slovanske slovenske domobrance gledal še veliko bolj zviška kot na vichyjske pripadnike visoke francoske kulture, za katere eden izmed avtorjev pravijo, da nikoli niso mogli zadovoljiti nemških pričakovanj po kolaboraciji? Verjetno so bili prisotni tudi ostali za Francijo našteti argumenti, med katerimi je bil anti-komunizem najmočnejši in bolje utemeljen kot za Francijo, saj francoski komunisti niso razglasili ekskluzivne pravice do odpora, kot so ga slovenski 

Na strani domobranske veteranske organizacije je, da se resno poglobi v to vprašanje in nanj kritično odgovori, predvsem pa, da izkaže spoštovanje tistemu delo NOB-ja, ki je bil resnično odpor proti okupatorju. Toda že številčne primerjave s Francijo kažejo, da je deviantnost slovenskih komunističnih revolucionarjev bila resnično izredna in izjemna ter da povojni poboji niso toliko kazen za dejanske ali domnevne kolaboracioniste, ampak predvsem obračun s političnimi nasprotniki.

4 KOMENTARJI

  1. Pa štorijo lahko tudi obrnemo: v Sloveniji ni bilo de Gaulla, v Sloveniji ni bilo niti politikov, ki bi razumeli, da kompromis z okupatorji ni mogoč … V Franciji je to postalo leta 1942 jasno tudi tistim, ki so prej razmišljali drugače. In nemalo teh je bilo ljudi s politične desnice.
    Navsezadnje je bilo pa komunistov v Sloveniji leta 1941 koliko? Dvesto, trdijo nekateri. In teh so se bali politiki nekdaj mogočne SLS? Monopol nad oboroženim odporom pa je razglasila OF, ne pa KPS, da ne bo pomote. In to nikakor ne po kakšnem ukazu iz Moskve. Navsezadnje je enotnost vseh “protifašističnih” sil zahteval prav, ne boste uganili, Stalin. Od začetka celo podrejanje komandi Draže Mihajlovića.

  2. “Od kje slovenski kolaboracionizem – kolikor ga je zares bilo, saj se Rupnikova šibka oblast v Ljubljanski pokrajini še zdaleč ne more primerjati z Vichysko Francijo, domnevamo pa lahko, da je nemški okupator na slovanske slovenske domobrance gledal še veliko bolj zviška kot na vichyjske pripadnike visoke francoske kulture, za katere eden izmed avtorjev pravijo, da nikoli niso mogli zadovoljiti nemških pričakovanj po kolaboraciji?”

    Če predpostavljamo, da je oblast tretjega rajha pričakovala skorajšnje iztrebljenje Slovencev (pač Slovanov, ki so bili skupaj z Judi in Romi proglašeni za inferiorno raso), potem je sodelovanje dela Slovencev z nacisti še toliko bolj zavrženo dejanje – namreč, da sodeluješ s sovražnikom, za katerega sam dobro veš, da te bo po zmagi enostavno izpljunil in poteptal. In tega so se tudi domobranci, ki so izrekali slavno prisego firerju, dobro zavedali. A so kljub temu vztrajali v kolaboraciji do konca, kljub temu, da jih je celo vlada iz Londona pozivala, naj tega ne počnejo. Ampak niso ubogali, zvesto so služili tretjemu rajhu do bridkega konca. Francozi so bili kljub vsemu v primerjavi s slovanskimi narodi v prednosti, zato jih kolaboracija s sovražnikom ni mogla prizadeti kot Slovence.

    In to je tudi eden glavnih razlogov, zakaj je bilo kaznovanje okupatorjevih sodelavcev upravičeno bolj obsežno pri nas kot pa v Franciji.

  3. Tiranjak že začenja z lažmi. Ne glede na to, kaj je imel Hitler v interesu, nikakor ničesar od tega ni mogel dejansko realizirati.

    Torej je njegov edini argument padel v vodo.

    Za kolaboracijo so krivi komunajzerji.

  4. Za neukega Carlosa pa je treba povedati, da so komunajzerji pobili 1500 zavednih Slovnecev, preden so se ustanovile prve vaške straže. Znotraj partizanov pa ni znano koliko – je pa znano, da je Kardelj ukazal pobiti vse partizane, ki niso ustrezali njegovi ideologiji.

Comments are closed.