Kolaboracija statusa quo

1
33

Nadaljevanje kampanje pred referendumom o arbitraži je pomagalo, da smo si v javnosti o reševanju mejnega vprašanja in sploh o odnosih s Hrvaško nalili nekaj več čistega vina. Že v prvem tednu kampanje se je pokazalo, da je izredno pomembno vprašanje “statusa quo” – četudi ga zagovorniki in nasprotniki uporabljajo različno.

Na vladni spletni strani je v posebnem poglavju o arbitražnem sporazumu v razdelku Alternative arbitraži dobesedno zapisano: “Dejstvo je, da je Hrvaška pristala na za Slovenijo tako ugoden arbitražni sporazum samo zaradi želje po članstvu v EU. Neuveljavitev arbitražnega sporazuma pomeni, da Hrvaška ne bo imela nobenega motiva za nadaljevanje dvostranskih pogovorov, saj je ohranitev statusa quo v prid Hrvaški.”

Logično vprašanje, ki se ponuja – a si ga nihče od zagovornikov sporazuma ne upa zastaviti je – kako so mogle zaporedne slovenske vlade dopustiti, da je prišlo do takšnega statusa quo in zakaj sedanja vlade nastalega položaja ne vrne v prvotno obliko.

Kolaboracija

A razmišljanje vlade na isti strani gre v drugi smeri celo še dlje:  “Sedanji status quo Sloveniji ni naklonjen, saj skuša Hrvaška po 25. 6. 1991 na več delih meje preko enostranskih dejanj uveljaviti novo stanje na terenu in si posledično enostransko prisvajati slovensko ozemlje. Še več, tudi slovenski organi dejansko ne izvajajo oblasti v celotnem Piranskem zalivu in do točke T5 in tudi na drugih območjih, ki so bila pod jurisdikcijo Slovenije na dan 25. 6. 1991.  Poleg tega, na primer v Sloveniji od leta 1994 velja 6. a člen Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij, ki določa, da se določbe tega zakona na območjih zaselkov Bužini, Škodelini in Škrilje ne uporabljajo do določitve meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Status quo pomeni tudi, da je Janševa vlada septembra 2006 pristala na skupno obnovo protipoplavnih nasipov na levem bregu Mure, kljub temu da jih je več desetletij pred tem Slovenija sama vzdrževala in tudi zgradila. Za Slovenijo je škodljiv tudi protokol o policijskem prehajanju meje, ki daje Hrvaški jurisdikcijo na levem, slovenskem bregu Mure. “

V tem smislu ima predsednik vlade Pahor prav, ko – v odgovor na zares pretežke besede dr. Tineta Hribarja – pravi, da “slabše kolaboracije ne more biti, kot da pustimo stvari take, kot so”. Toda resnična “kolaboracija” (če že uporabimo ta nesrečni, pri nas tako stigmatizirani in eno-pomenski pojem) se ni zgodila s podpisom arbitražnega sporazuma, niti se seveda ne bi zgodila s padcem arbitražnega sporazuma, ampak se je dogajala s pristajanjem na hrvaške prejudice in celo prilagajanjem le tem.

Povedano drugače: Hrvaška je več let s sistematičnimi incidenti spremenila status quo na meji, slovenski organi (zgoraj omenjen zakon o občinah, policija s policijskim protokolom) pa so se – namesto, da bi se temu hrvaškemu početju učinkovito uprli – pravzaprav prilagodili  zaradi ljubega miru, celo z zakonodajo in mednarodnimi sporazumi. Žal, so pri tem očitno imeli tudi dovolj podpore javnosti, ki bi se – kakor je dejal dr. Miro Cerar – leta in leta pravdali s sosedom glede postavitve ograje, v mejnem sporu med Hrvaško in Slovenijo pa jim je samo za to »da se nehamo kregati«, za ljubi mir.

Zato ne preseneča, da med argumenti za arbitražni sporazum (Desetkrat za sporazum) vlada na drugem mestu navaja “mir in sožitje ob meji”, na tretjem, da bo s tem doseženo stanje na dan osamosvojitve, šele na petem mestu pa neposredni izhod na odprto morje, kar je vendarle temeljni nacionalni interes in bistvo mejnega spora s Hrvaško. Predsednik vlade Pahor podobno poudarja pomen slovensko-hrvaškega prijateljstva za mir v Jugo-vzhodni Evropi, četudi sta bili prav Slovenija in Hrvaška v preteklosti republiki, ki sta si bili vsemu navkljub najbližji in nikoli v vojni.

Katastrofa, neugodje ali manjše zlo?

Premier Pahor je izrecno posvaril pred “katastrofo”, če bo sporazum zavrnjen. Predsednik Türk, ki je sicer prav tako zagovornik arbitražnega sporazuma je bil (na tiskovni konferenci, na kateri je menjaval klobuke državnika in univerzitetnega predavatelja) glede tega zmernejši: posledice morebitne zavrnitve sporazuma za mednarodni ugled Slovenije je ocenil za “neprijetne”, vendar posvaril pred “sejanjem strahu v katerikoli smeri” . Ali to pomeni, da predsednik Republike vendarle gleda širše in morda tudi že naprej, v čas po referendumu, medtem ko je predsednik vlade zastavil za sporazum ves svoj ugled?

Mirnejša od predsednika vlade je celo Vesna Pusić, predsednica Nacionalnega odbora za vstop Hrvaške v Evropsko unijo, ko za Jutranji list pravi: “Sporazum ni pretirana sreča, ampak je manjše zlo. Sporazum ločuje mejni spor od pogajanj [za vstop v EU], toda če ne bo sprejet na slovenskem referendumu, to pomeni, da bomo morali ponovno sesti za mizo in najti alternativni način reševanja meje, da pa to ostane ločeno od pogajanj [za vstop v EU]. Seveda vedno obstaja možnost, da se v tem primeru Slovenija ne drži dogovora in da bi nam mogla spet blokirati pogajanja.” Kako je možno, da naš referendum oz. evropska usoda Hrvaške bolj kot Hrvate skrbi predsednika slovenske vlade?

Arbitražni sporazum – po mnenju njegovih zagovornikov – “omogoča vzpostavitev stanja na dan osamosvojitve”. Notranja ministrica Katarina Kresal, sama pravnica, je – tako STA – dejala, da nas arbitražni sporazum “vrača v 25.6.1991, kar smo v 20 letih počasi izgubljali in daje nam stik z odprtim morjem.”  Toda zagovorniki sporazuma bi nam morali potemtakem – s pomočjo zlasti policije, upravnih služb, geodetov, ribičev, ladjarjev idr. – povedati natančno, kakšno je bilo stanje na dan osamosvojitve, torej stanje, katerega spreminjanje z incidenti s strani Hrvaške naši organi v preteklosti ne bi smeli dopustiti. Še več, zagovorniki so tu neprecizni – v lastno škodo. Arbitražni sporazum v 3. členu zelo jasno pove, da bo določil mejo, ne stanja na dan 25. junij 1991, četudi bo ta datum v skladu s 5. členom Sporazuma “odločilni”. Takratno stanje bi bili namreč morali vzpostaviti naši organi že prej sami. (Dejstvo, da se državi razhajata glede tega, kakšno je bilo stanje na dan 25.6.1991 ne sme biti ovira, da Slovenija vztraja pri svoji verziji – kajti očitno pri svoji verziji na terenu in ne samo na papirju vztraja Hrvaška, ki je ustvarila nov status quo.) Poleg tega je tudi Slovenija po najbolj ugodnem razpletu mejnega spora – že iz praktičnih in pogajalskih razlogov – na meji nemogočega, da bi dobila celoten Piranski zaliv, četudi ga je res v preteklosti v celoti nadzirala.

Kdo neki je v časovni stiski?

Vrnimo se za trenutek k gornji izjavi gospe Pusićeve, ki je pravzaprav zelo jasno razkrila resnično vrednost arbitražnega sporazuma za Hrvaško: sporazum ločuje problematiko rešitve mejnega vprašanja od vstopanja Hrvaške v EU. Povedano jasneje: Hrvaška je v zameno za majhno tveganje, da bo v severnem Jadranu imela nekaj manj teritorialnega morja, kot sama meni, da ga ima oz. ji pripada, pristala na sporazum, s katerim je od Slovenije dobila zavezo, da ne bo več uporabila svojega najmočnejšega vzvoda (ne: “orožja”, saj gre za usklajevanje interesov, ne za vojno!) – zadržkov v pogajanjih za članstvo. Slovenska stran je z nespretnim izvajanjem “blokade” (na vladni strani celo sami uporabljajo ta izraz!) v hrvaških pristopnih pogajanjih z EU jeseni 2008 in spomladi 2009 sebe potisnila v neugoden položaj in pod pritisk ter pod tem pritiskom še sama začela verjeti, da je Slovenija tista, ki je v časovni stiski pred bližnjim zaključkom hrvaških pristopnih pogajanj. (Da ne govorimo o še manj dostojanstveni časovni stiski: strahu, da si ne pokvarimo bližnjih počitnic na Hrvaškem… Hrvaško turistično gospodarstvo bi moralo biti tisto, ki bi na lastno vlado pritiskalo, da se s svojim odnosom do Slovenije ne zameri svojim številčnim in zvestim slovenskim strankam!)

Arbitražni sporazum kot ga imamo pred seboj, bi lahko po svoji vsebini bil morda celo sprejemljiv, če ne bi imela Hrvaška “premoči” v dejanskem stanju na terenu in bi bila Hrvaška tista, ki bi se ji z njim mudilo. Problematičen je, ker se z njim v teh okoliščinah – po mnenju vlade – mudi Sloveniji. Njegova zavrnitev ne bo enostavna reč – s tem se lahko s predsednikom Republike strinjamo, toda šahovsko uro bo pognala hrvaški strani, torej tisti, ki bi se ji resnično moralo muditi. V naslednji potezi bi morala Hrvaška ponuditi vsaj vrnitev na status quo.

1 komentar

  1. “Toda resnična “kolaboracija” (če že uporabimo ta nesrečni, pri nas tako stigmatizirani in eno-pomenski pojem) se ni zgodila s podpisom arbitražnega sporazuma, niti se seveda ne bi zgodila s padcem arbitražnega sporazuma, ampak se je dogajala s pristajanjem na hrvaške prejudice in celo prilagajanjem le tem.”

    Ja, topogledno se z avtorjem kar strinjam. Ker kar nekaj nasprotnikov sporazuma prihaja iz vrst oblastnikov leta 1991, ko bi se naj zgodila “okupacija” slovenskega ozemlja,in žal v očeh razmišljujočega človeka težke besede o kolaboraciji, prodaji slovenskega ozemlja in ostali večinoma populistično demagoški argumenti tovariša Janše in ostalih (s tem, da se največji “Slovenci” iz SNS še niti niso oglasili) zvenijo milo rečeno smešno.

    No zdaj pa si malce poglejmo članek.

    “Povedano drugače: Hrvaška je več let s sistematičnimi incidenti spremenila status quo na meji, slovenski organi (zgoraj omenjen zakon o občinah, policija s policijskim protokolom) pa so se – namesto, da bi se temu hrvaškemu početju učinkovito uprli – pravzaprav prilagodili zaradi ljubega miru, celo z zakonodajo in mednarodnimi sporazumi. Žal so pri tem očitno imeli tudi dovolj podpore javnosti, ki bi se – kakor je dejal dr. Miro Cerar – leta in leta pravdali s sosedom glede postavitve ograje, v mejnem sporu med Hrvaško in Slovenijo pa jim je samo za to »da se nehamo kregati«, za ljubi mir.”

    Zgodba se je začela leta 1991 mar ne? In kolikor sem sam seznanjen slovenska policija zaradi dogovora izogibanja incidetom (nagradno vprašanje: kje je bil sklenjen?) ne gre preko sredinske črte. Torej “de facto” danes velja sredinska črta in o kakšnem stiku ne more biti govora. Hkrati s tem, pa Hrvatje niso nikoli bili pripravljeni govoriti o stiku, o katerem sedaj sporazum govori, da ga določi arbitraža.

    “Poleg tega je tudi v za Slovenijo najbolj ugodnem razpletu mejnega spora – že iz praktičnih in pogajalskih razlogov – na meji nemogočega, da bi Slovenija dobila celoten Piranski zaliv, četudi ga je res v preteklosti v celoti nadzirala.”

    Bojim se, da je to v vsakem primeru nemogoče, ne glede na usodo tega sporazuma. Tudi mednarodno pravno so to sanje. Vsaj brez uporabe sredstev za spremembo stanja na terenu, kar pa bo brez vojaške sile nemogoče doseči.

    “Hrvaško turistično gospodarstvo bi moralo biti tisto, ki bi na lastno vlado pritiskalo, da se s svojim odnosom do Slovenije ne zameri svojim številčnim in zvestim slovenskim strankam!)”

    Ta zgodba je dvosmerna, mar ne?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite