Koga naj volim?

Stranke se "parkirajo" v parlamentPravijo, da smo na polovici mandata Cerarjeve vlade. Čas je torej, da volivec naredi neke vrste obračun z vladajočimi in se ozre na ponudbo političnih strank in ljudi, da bi sestavil neke vrste predizbor.

Ker delim z vami, spoštovani bralci, svoja osebna razmišljanja in poglede na našo stvarnost je prav, da vsaj v grobem začrtam merila, ki mi pomagajo pri mojih političnih izbirah. Med moja merila na prvo mesto postavljam vero. Biti katoličan, razmišljati kot katoličan, živeti kot katoličan se pri meni ne ustavi pri zakristijskih vratih, temveč želim, da prepaja vse moje življenje. Prav vera me obvezuje, da ljubim resnico. Zato je ena od najpomembnejših stvari presojanje političnega življenja v njegovem odnosu do resnice. Če so obljube strank neresnične in nemogoče, kakor je bila npr. DeSUS-ova po 1.000 € pokojnine, postane zame stranka neprimerna za prejem mojega glasu.

Katoliška vera spodbuja upanje z gojenjem spomina. Spominjamo se Kristusove smrti in vstajenja in zato upamo, da bomo podobnega deležni tudi sami. Mehanizem se potem ponavlja v vsakdanjem življenju. Tudi zaradi tega je spomin ena od silno pomembnih koordinat za odločanje o politiki. Če spomin ni resničen, potem je izkrivljen tudi pogled na sedanjost. Najbolj usodno v naši zgodovini je bila zloraba okupacije s strani KPS, da je začela in izvedla svojo krvavo revolucijo. S krvjo nedolžnih izkopani jarki, delitev in nepokopane žrtve, nepopravljene krivice in na isti osnovi narejene nove, zaznamujejo naš prostor. Odnos do te resničnosti, ki ne more postati naša preteklost, ker so kosti v bistvu naša sedanjost, postane zato merilo naših političnih izbir. Množica, ki ima še danes koristi od revolucije, tisti, ki so tedaj uzurpirali oblast in na njej ostajajo do zdaj, tisti, ki zanikajo sonarodnjaku pravico do različnosti, izkrivljeni pojmi, ne morejo biti moja izbira. Kakor mora biti pogled na stvarnost realen, mora biti spomin resničen in ne mitološki ali pa pravljičarski, ki ga skozi leta spreminjajo in na novo izumljajo.

Pomembna premica izbire je tudi odnos do premoženja, do naloge države in drugih praktičnih zemeljskih stvari. Kakor me moti večinsko socialistično mišljenje, ki državi (ki jo seveda vodijo »naši«) daje odločujočo vlogo v vsakem trenutku življenja tako, da smo postali dežela malih in velikih monopolov in se dušimo v zatohlosti istega socializma, ki smo ga z osamosvojitvijo zapustili, tako mi ne diši liberalizem, ki državo uniči zato, da bogati in mogočni delajo kar hočejo.

Med najpomembnejše zablode našega prostora štejem utvaro o svobodi medijev. Sovraštvo in laži, ki jih bruhajo večinski mediji proti vsemu, kar ni »establišment« post-revolucionarnih kapitalistov: proti Cerkvi, proti življenju, proti zdravi pameti, proti domobrancem, proti slovenski pomladi in posledično vzdrževanjem državno socialističnega miselnega vzorca, partizanske mitologije in enoumja (npr. zaletavanje totalitarcev v katolištvo šolstvo), povzroča v meni odpor a tudi zavest, da sem okužen od vsega tega, ker ti mediji tako prevladujejo, da jim nihče ne more ubežati. In vem, da to stalno bombardiranje pušča sledi v mojih izbirah in načinu mišljenja. Če ne drugega, potreba po obrambi utrdi nekatere postavke, ki bi sicer lahko bile »mehke« ali pa celo nepomembne. Ljudje smo pač socialna bitja in drug na drugega vplivamo na mnoge načine.

Da oris premic s katerimi si izrišem svoje politične koordinate po katerih potem volim ne bi bil predolg, zapuščam zdaj ozadje in usmerjam svoj pogled na ponudbo strank, ki jo imam v Sloveniji.

Najprej vladajoči

SMC: stranka, ki je nastala okoli podobe, ki so jo sistematično in dolgo ustvarjali Cerarju in mu s primerno reklamo omogočili prvo mesto med parlamentarnimi strankami naj bi zasedla politično sredino. Po dveh letih obstoja je popolnoma uresničila svoj namen, če le-tega merimo skozi oči »stricev iz ozadja«. To je zadnja maska, ki so si jo izmislili, da so spet pritegnili tisto večino volilnega telesa, ki naseda propagandi »naveličanosti z zgodovinskimi temami«, ki hoče »pogledati v prihodnost« in misli, da je politika »pokvarjena«. Ta večina mladih in razočaranih, v resnici pa predvsem politično neizobraženih volivcev, popolnoma ustreza idealu volivca, ki ga potrebuje slaba demokracija. Že količina le-teh pri nas je zastrašujoča.

SMC se je v samo 2 letih razodela kot stranka ne-etičnosti s številnimi korupcijskim škandali in splošno nesposobnostjo članov ali pa skrajno aroganco, kakor pri predsedniku parlamenta. Poleg tega pa je ta stranka vse prej kot sredinska. Torej ta stranka odpade.

ZL: tik pred volitvami so kakor iz nič ustvarili še novo stranko, ki je hitro zasedla skrajni levi post-kontinuitetni položaj. Njihov populizem žali vsakega, ki hoče uporabiti zdravo pamet. Njihova stalna podpora oblasti pa je preveč prozorna, da bi jo lahko imenovali opozicijska. Na prvi pogled se je zdelo, da so vsaj dobri retoriki. Pri meni bolj sodijo v kategorijo »nevarni klovni«, ki pa – žal – še ne bodo izginili iz politične arene. Vendar bodo vsakih štiri leta toliko bolj stari in se bo toliko bolj jasno pokazala njihova dejanska praznina in navezanost na denar. Torej tudi ta stranka odpade.

SD: zanimiv fenomen. Pod Pahorjem (obupnim predsednikom vlade) se mi je zdelo, da bi lahko postala prava socialdemokratična stranka v kateri bi nekoč nekdaj morda lahko postal predsednik tudi kak katoličan. Ta stranka je tako ali drugače dedinja KPS in kot taka koristi vse premoženje, ki si ga je ona zločinska partija nagrabila. Njihov šef je dejansko gostilniški penzionist, ki noče in noče v zgodovino in še vedno dela škodo Sloveniji. Oni mali človek in še vedno delujoča UDBA ter prepredenost vsega državnega, nevladnega in ekonomskega telesa z njenimi metastazami in reinkarnacijami, povzroča Sloveniji tisti zastoj, ki ga ni več mogoče skriti, ko se npr. primerjamo z nekoč daleč za nami stoječo Slovaško. Morda boste  rekli, da blodim. Morda, ampak blodnje so moje in imam utemeljene oporne točke, ki dovoljujejo tudi tako razmišljanje. Zato te stranke ne morem voliti. Škoda le, da leta 1990 nismo imeli moči, da bi – tako kot Čehi – za pet let prepovedali politično delovanje vsem, ki kdaj imeli partijsko knjižico. Potem bi bila igra vsaj kolikor toliko enakopravna.

Če pa pomislim na škodo, ki jo skozi to stranko delajo LGTB + feministični lobi in na sistematično uničevanje družine s strani ministrice Kopač Mrakove, potem pa je toliko bolj jasno, da te stranke ne morem voliti.

DeSUS: Karlova stranka. Stranka upokojencev. Njihov program: nobenih sprememb, pa čeprav državo vrag vzame. In državo vrag jemlje a ni nobenih sprememb. DeSUS in sindikati komunistične centrale, ki jih ne zanimajo delavci, temveč privilegiji dedičev revolucije, onemogočajo vsako spremembo v planskem gospodarstvu in monopolu etatizma. Nisem penzionist. Spadam med tiste, ki dostojne penzije ne bomo imeli. Spadam med rajo. DeSUS se za nas izkaže kot cokla prihodnosti že tukaj v sedanjosti. Ker zagovarjajo partizanščino in zločinsko revolucijo v negibnosti sedanjosti, zame ne pride v poštev.

ZAAB: Politično mrtva stranka, ki je prišla v parlament na valu pri nas privzgojene in negovane antipatije do RKC. Uspelo ji je prvič. Pri naslednjih volitvah bo poskusila še enkrat s to karto. Antipatijo do Cerkve v politiki doživljam kot nenehno draženje ljudi, ki ne koristi nikomur. Te stranke ne morem voliti.

Potem opozicija

SDS: Še enkrat bom poudaril, da nisem volivec te stranke. Nikoli ji nisem dal glasu in ni gotovo, da ga bo kdaj dobila. Ta stranka je npr. zarila nož v hrbet Peterletovi vladi. Pogosto terja sicer podporo manjših pomladnih strank za svoje kandidate a težko oz. redko ali celo nikoli pa ta podpora ni obojestranska. Predstavlja največjo nevarnost levičarskemu establišmentu. Lahko bi rekli, da predstavlja »necerkveni« del slovenske pomladi. Ta hip je ujetnica lastnega predsednika, ki kakor ranjen lev dela piarovsko napako za piarovsko napako, kar potem njemu sovražni mediji pridno izkoriščajo. Postal je simbol »vsega zla«, čeprav je bil najboljši predsednik vlade doslej, čeprav se mu imamo zahvaliti za našo zmago nad okupatorsko JLA, čeprav se mu moramo zahvaliti za odlično vodenje predsedovanja EU… nič od tega mu nasprotniki ne bodo priznali, ampak ga vlečejo od sodišča do sodišča in s podporo pravosodja, te zadnje trdnjave starega režima, mu parajo živce in načenjajo njegove moči. Vsi trpimo zaradi tega, ker se potem slišijo glasovi o izključevanju in nesodelovanju tudi med pomladniki, pa še SDS mora radikalizirati svoja stališča.

Ta stranka bi lahko postala moja izbira, če si NSi ne bo zaslužila mojega glasu.

NSi:  Da, spoštovani bralci, na vseh dosedanjih volitvah sem volil SKD oz. kasneje NSi, ki jo imam za njeno pravo naslednico. Torej sem do te stranke bolj kritičen in ji po svoje bolj sledim kakor ostalim. Razvoj v stranki pa mi v zadnjih letih, odkar je stranko prevzel »Toninov krog«, ni všeč. Govorimo o krogu mladih ljudi. Govorimo o »Toninovem krogu« in ne o »Ljudmilinem krogu«. Ni mi všeč, da je izginil iz stranke »ustanovni krog« in ni mi všeč, da se je v marsičem oddaljila od stališč, ki jih zagovarjam kot potrebne in nujne glede revolucije in njenih zločinov. Prav tako mi ni všeč spravaška smer, ki sloni na ideologiji »vsi so krivi« in potem »mostograditeljstvo«, ki pa se sprevrže v glasovanje za privilegije revolucionarjev. Ko pa slišim o pritiskih, ki jih centrala izvaja nad različnimi občinskimi odbori in da gredo le-ti v smer »poenotenja«, da ne bi moglo priti do »presenečenj« pri vrhovih, potem postajam skeptičen do stranke, ki sem jo volil. Včasih iz prepričanja, včasih kot najmanjše zlo. Da, celo 2008 sem ji dal svoj glas, čeprav sem na predvečer volitev zvedel, da bo izpadla iz parlamenta. Za njeno vrnitev vanj, sem tudi kaj naredil, ampak zdaj bi si včasih želel, da bi spet odšla… a to bi bilo zelo slabo, ker potem bi ostala SDS sama od pomladnih strank in še vsaj ene generacije ne bi prišlo do možnosti sprememb v Sloveniji. V tej zatohlosti socialistične kontinuitete pa je težko živeti. Ne materialno, to še pride, temveč duhovno, intelektualno, človeško.

Torej si želim, da bi NSi našla pot k svojim koreninam in temeljnim izhodiščem, ki jih – vsaj po mojem doživljanju – korak za korakom zapušča in postaja čedalje bolj podobna establišmentu z izgovorom modernizacije. A jaz doživljam vse to kot prazno puhlico, kot masko brez vsebine. Želja, da pridejo na oblast in da bi bili oblast, je pokopala SKD (pa tudi nesposoben predsednik) … ali pa bo uspel načrt mladega kroga, da zamenja stare volivce, za mlajše?

Bomo videli. Ta hip pa mojega glasu nimajo.

Ostaneta le še SLS in Primčevo gibanje:

SLS je zame politično mrtva. Upal sem, da se bo Marjan Podobnik vrnil na vrh stranke. Menil sem, da je zdaj dozorel, se človeško umiril in s tem kapitalom poskusil znova in stranko popeljal v parlament. Mislim, da bi bil sposoben to doseči. Ali je to potezo sedanje vodstvo predvidelo in ga po hitrem in smešnem političnem procesu odstranilo iz stranke? Strel v koleno, ki koristi kontinuiteti! Vedeli smo, da je ta stranka prepredena z rdečimi trojanskimi konji a prištevali smo jo k Pomladi. Zato ni nikoli bila moja izbira.

Primčevo gibanje: vstopa v politiko z načelnostjo, ki je v Sloveniji sposobna pritegniti največ nekaj odstotkov glasov. Recimo, da je njen naraven bazen tipičen, podeželski nedeljnik. Ker ne bo imelo medijske podpore SMC-ja ali ZL, je vprašanje ali bo sploh lahko preskočilo parlamentarni prag. Še bolj vprašljivo pa je ali bo sposobno preoblikovanja v pravo stranko kjer potekajo boji za stolčke, za vpliv, za denar, za moč… Zato ostajam do tega gibanja skeptičen in ji ne nameravam dati svojega glasu.

Na koncu prihajam do sklepa, da ta hip ne vem koga bi volil. Vem pa, da bi se moral zgoditi temeljiti politični premik proč od sedanjih oblastnikov, proč od establišmenta, ki ne le da dela samo to, da ostane na oblasti in zlorablja državo, da preživlja množico privilegiranih parazitov, ampak dela škodo narodu kot takemu, ker mu je malo mar za slovenstvo, za ljudi, za resnico in pravico. Zato Slovenija nazaduje. Ker narobe volimo. A koga naj volimo?

To so moje dileme. Morda vam pomagajo pri vaši osebni izbiri.