Koga je (ni) povozil avtobus?

31
177

V enem od komentarjev na pričujočem portalu sem prebral, da je o Grozdetu že vse povedano. Tako verjetno ne bo nič novega, če opozorim na temeljno tragiko omenjenega mladeniča, ki je, kot je med vrsticami nakazal ljubljanski metropolit Stres, v tem, da ga ni povozil avtobus. Zaradi na videz tako prozaične okoliščine njegovo povzdignjenje na oltar, za katerega po merilih svoje Cerkve nedvomno izpolnjuje vse pogoje, ni zgolj še ena v vrsti zlasti pod pokojnim Janezom Pavlom II. že kar industrijskih beatifikacij.

Ščepec političnega poguma

Je – kakor koli obračamo – politična odločitev. Če bo zdaj na kateri koli strani kdo vstal in glasno protestiral, češ da kaj takega ni mogoče, naj ga takoj potolažim. Že pred beatifikacijo blaženega Grozdeta je bilo tovrstnih odločitev domala od prvih stoletij krščanstva do danes kar precej. Ljudem je vsaj na zadnji stopnici na oltar velikokrat pomagal politični premislek.

Morda sicer premalokrat je bilo zraven celo za ščepec političnega poguma. In Cerkev na Slovenskem, ki je v zadnjih petnajstih letih pogosto rada živela v prijetni iluziji, da je politično izjemno pogumna, čeravno je bila v največji meri samo glasna, ga je skupaj z organi vesoljne Cerkve tokrat pokazala. Uradno je razglasila, da je po njenih standardih v nebesih nekdo, ki je umrl na začetku leta 1943, a za njegovo smrt ni bil kriv avtobus. V svojem pogumu je šla celo dlje: po svojem vodilnem zastopniku je izjavila, da za javnost niti ne bo ohranjala (lažne) slike, da je bil kak (takšen ali drugačen) avtobus zares posredi.

Ko bi bili dežela avtobusnih nesreč …

Tu pa je kajpak dregnila v osir. Ne glede na to, da sedaj večina nekatoliških kritikov beatifikacije zagotavlja svojo popolno indiferentnost, kar se tiče svetnikov, ki jih časti njim tuja Katoliška cerkev, je nedvomno nekatoliški predsednik slovenske države pred ne tako davnimi leti rajnega papeža ob njegovem drugem obisku menda posvaril pred beatifikacijo Grozdeta in škofa Vovka. Zakaj? Oba sta bila žrtvi bolj ali manj neupravičenega nasilja. Seveda bi bilo hudo že, ko bi prvega usmrtil, drugega pa ranil avtobus in bi bil za nesreči kriv šofer. A tako je zadeva še bistveno manj prijetna. Kjer je nasilje in kjer je – v Grozdetovem primeru – umor, je po sami logiki stvari nekdo, ki ga je zagrešil.

No, pa se hitro znajdemo ob precejšnjem paradoksu. Čeprav v Sloveniji sorazmerno malo ljudi terja (kazensko) odgovornost krivcev za medvojno in povojno nasilje in čeprav si upam reči, da smo po volji za kakršno koli pravno preganjanje tovrstnih zločinov čisto na evropskem repu, nihče zaradi svoje dejavnosti ni izgubil privilegijev iz minulih časov. Pri nas nikoli niso v osdpredju žrtve, ampak skoraj vedno storilci. Seveda, obe medvojni strani navdušeno častita svoje žrtve. A imata velike težave, ko bi bilo treba javno priznati tragičnost in nesmiselnost žrtev na drugi strani.

Odgovornost monopolistov

Kljub dejstvu, da je tak vzorec obnašanja razporejen po vseh slovenskih logih, odgovornost strani za premike ni enaka. Ne zato, ker poražena protipartizanska stran ne bi zagrešila brutalnih zločinov nad nedolžnimi ali ne bi bila odgovorna za prenekatero osebno tragedijo in dolgotrajno hudo travmo, še danes razvidno iz bolestnega sovraštva mnogih (predvsem) do “bele garde”, ki pač ne more biti samo sad agresivne režimske propagande.  Vse navedene stvari bi morali jemati resno in žalostno je, da te volje pogosto ni. Povojna kalvarija ne more pokriti vsega medvojnega gorja. Vendar je glavnina bremena kljub povedanemu na zmagoviti strani. Ona je imela (pre)dolgih pet desetletij popoln monopol nad pripovedovanjem zgodb o polpreteklosti in hkrati nosi največjo krivdo za to, da se v Sloveniji še dvajset let po tem, ko so dovoljene druge zgodbe, veliko bolj kot žrtvam posvečamo njihovim rabljem. Kar je narobe svet in popolnoma drugače kot v Nemčiji, ki je verjetno kot edina družba na institucionalni ravni uspela razčistiti s svojo preteklostjo, saj je bil to na neki način pogoj za njeno vstajenje in obstanek. Ravno v teh dneh doživljamo sicer absurdnost takšnega odnosa do minulosti, ko je zaradi neposrečeno uporabljene besedne zveze iz nacističnih časov med prenosom tekme nemških in avstralskih žogobrcarjev na nogah vsa država.

Pri nas pa pravzaprav na obeh straneh vlada panični strah, da bi se zaradi priznanja žrtev drugega, zamajala podmena o  lastni brezmadežnosti in čistosti, ki je seveda nadvse konkretna, ker gre nazadnje velikokrat za brezmadežnost in čistost lastnih dedov in očetov. Torej nad mrtvimi z drugega brega najraje zamahnemo z roko. Rečemo, da so si – če so bili ubiti – smrt gotovo zaslužili. Ker so bili pripadniki komunistične partije. Ali ker so bili preprosto “kolaboranti” te ali one vrste. Tudi ob razpravah o Grozdetu znova vidimo, kolikšno čudežno moč veliko ljudi na Slovenskem še vedno pripisuje čarobni besedi ‘kolaboracija’. Kot da se da z njo prekriti vsako grozodejstvo. In če bi mislili, da tak odnos ne prizadeva “naših” žrtev, žrtev na “pravi” strani, bi se motili. Tako na partizanski kot protipartizanski strani opažam fenomen, da se svojim umrlim ne priklanjata toliko kot individualnim človeškim osebam iz mesa in krvi, pač pa veliko bolj kot brezobličnim vojakom neke monolitne ideje. Kakor da bi bilo oboje strah njihovih človeških obrazov, njihovih dvomov in nepopolnosti, pa tudi individualne podobe trpljenja.

Grozde kot nov list

Seveda niti blaženi Grozde ni imun pred nevarnostjo, da bi ga namesto kot dvajsetletnega fanta, ki je imel pred seboj še vse življenje, predstavljali kot šablonskega bojevnika za papirnato idejo. Ravno tako nisem prepričan, ali je res prav on tisti lik iz slovenske katoliške preteklosti, ki lahko kaj pove mlademu Slovencu ali Slovenki, kot nas v teh dneh prepričujejo cerkveni predstavniki. Vendar je njegovo povzdignjenje na oltar, edino priznanje, ki ga more s svojo biografijo v tej čudni deželi trenutno doseči, priložnost, da obrnemo nov list v odnosu do medvojnih in povojnih žrtev. Ko jih zaradi tega, da ne bi prizadeli njihovih mučiteljev, ne bomo več omalovaževali, ne oziraje se na to, ali so “naše” ali “njihove”.  Še veliko političnega poguma bo potrebno.

Foto: Aleš Čerin

 

31 KOMENTARJI

  1. Nemci so razčistili s svojimi socialisti ( nacional-socialisti).
    Mi pa s svojimi nismo, temveč jih še vedno častimo.
    A si zamišljamo, da bi danes v Nemčiji samo 10% ljudi govorilo, kako je bilo pod socialistom Hitlerjem veliko bolje živeti kot danes?

    Ali kdo iz cerkvene strani ( ki ima očitno tudi arhivske podatke in dokumente) lahko javno zavrne obtožbe enega partizanskega generala ( Lado Kocjan?) ki je zadnjič na TV govoril, da je Grozde pač bil kurir in so pri njem našli partizani obremenilne dokaze, da je delal za Italijane in Vaške straže?

    Zaenkrat bolj verjamem temu, da je bil Grozde nedolžna žrtev, neoborožen in brez kakršnih obremenilnih dokumentov. Ker vem, da je osnovno delovanje komunistov zapisano v treh pravilih kako priti do oblasti ( oz. danes: KAKO JO KONZERVIRATI):
    1) ubijaj
    2) kradi, ropaj, višaj davke, višaj trošarine
    3) laži, manipuliraj, zavajaj, obrekuj, fašisitčno ( z rajo primitivcev) se spravi na žrtev

  2. Težava tako imenovane protipartizanske strani (če le ta še dandanes obstaja – vsekakor pa jo pravilneje imenovati kolaborantska oziroma protizavezniška stran)je da je očitno sodelovala z okupatorjem in da je z njim vztrajala še celo po 9. maju in to kljub temu, da so bili iz Londona poslani številni pozivi, da naj domobranci in podobne enote prestopijo na partizansko stran.

    Zato tako imenovana protipartizanska in partizanska (ali zavezniška) stran enostavno ne moreta biti enakovredni.

  3. Aleš, živjo!
    Dve vprašanji bi imel:
    1) o tem, da je protipartizanska stran počela kaka grozodejstva prvič slišim iz strani uravnoteženega avtorja. Bi lahko navedel kakega resnega avtorja, ki te tvoje trditve podpira?
    2) V kakšno smer gredo tvoji dvomi glede Grozdeta kot zgleda za sedanjo mladino?

  4. Nekdanji minister londonske kraljeve vlade, duhovnik in ugledni diplomat Dr. Izidor Cankar je svojega prijatelja škofa Rožmana svaril pred tistim, kar je počenjal in kar so počenjali domobranci – a brez uspeha. Rožmanu je posredoval zelo jasno opozorilno pismo: »…Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega ali boš ti jasno videl stvari… Po koncu vojne so bodo nekateri razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo?…«

    Kar se tiče zločinov kolaborantske (protipartizanski je bil tudi okupator) strani jih je kar precej. Začenši s Svetim Urhom, Črno roko, itd…

    Sedaj verjetno sledi navedba o domnevnih zločinih VOSa itd. Vendar, ko se vse to pokrajša, bo ostalo kdo se je proti okupatorju boril in kdo je z njim sodeloval.

    Zato protipartizanska stran ne more biti obravnavana drugače kot protislovenska in kolaorantska in ne more biti nikoli enakopravna partizanski strani.

  5. rx170 se je končno razkrinkal kot provokator in se sploh ne drži tem o katerih se govori. Samo flanca stare boljševiške laži.

    Upam, da bodo v bodoče taki komentarji cenzurirani!

  6. Straža, zakaj meniš da je drugačno stališče, za katerega so bili navedeni tudi argumenti, provokacija?

  7. Gospod Kerže, kaj vas prav razumem, vi trdite, da protipartizanska stran ni počela grozodejstvev nad drugo stranjo?

  8. Gospod Kerže, tole boste pa morali bolj natančno obrazložiti. Ker mislim, da nas večina ob branju vaših izjav kar ne more verjeti lastnim očem. Zato vas v bran vaše verodostojnosti pozivam, da to storite čimprej!

  9. Komunistična zvestoba je bila vedno na strani proletariata in ne naroda. Njihova ideja o slovenskem narodu je ideja o proletarskem ljudstvu in to proletarsko plebejsko mentaliteto so vsiljevali ponosnim Slovencem, oz. jo še vedno vsiljujejo na vsakem koraku.

    Torej boj komunistov nikoli in nikdar ni bil naroden ampak ljudski. Narod je za njih proletarska množica, ljudstvo. Kako bi si drugače razlagali da smo imeli JLA in ne JNA, FLRJ in ne FNRJ,…ljudstvo ni narod.

  10. Ne, ne gospod Janko & Co. Te izjave boste pa morali vi pojasniti, kajti v pravu velja domneva nedolžnosti (in dubio pro reo). Dokler nekomu ne dokažemo zločina velja za nedolžnega. Izvolite torej navesti verodostojne vire o grozodejstvih protikomunistične strani ( z imenom in priimkom avtorja, naslovom, letom izdaje in stranjo). Kar izvolite.

  11. Dr.Tamara Grisser-Pečar: Razdvojeni narod, 313.stran: “Črna roka” – in drug teror proti rdečim:

    “.. je prišlo do različnih odzivov na opisano nasilje in izpade VOS in partizanov, med njimi tudi do nizkotnih dejanj, kot so mučenja in umori…Vendar moramo takoj opozoriti, da nasilje na protikomunistični strani številčno še zdaleč ne dosega nasilja narodnoosvobodilnih sil. Tu nečloveška dejanja (za razliko od komunistične strani) predvsem niso bila načrtovana in dovoljena od zgoraj – z izjemo slovenske policije…”

    Torej, boste skrajneži kot ste vi g.Kerže po zgoraj napisanem še kar trdili, da protipartizanska stran ni delala zločinov? Če tako, potem je jasno, kdo ima zelo veliko, če ne največ zaslug, da v našem narodu ne pride do sprave.

    Kaj se ne bi raje ravnali po zgornjem članku g.Mavra, ki pa je napisan v duhu sprave in ki je po mojem poznavanju problematike ustrezno uravnotežen in kot tak vsekakor pravi korak na poti do sprava. Upam, da bo tovrstnih člankov ter avtorjev še več in bodo prevladovali v našem Časniku, spletnem magazinu z mero!

  12. Resnica o črni roki:
    ZAPISNIK S POSVETOVANJA PRIMORSKEGA PARTIJSKEGA AKTIVA OD 20. DO 22. NOVEMBRA 1944
    Tov. Rudi : V Grgar, Čepovan-Cerkno se nahajajo tri sovražne mreže. Črna roka, bega in letaki ne prihajajo iz Gorice, ampak piše isti stroj letake črne roke, kakor naša poročila.

    Isti stroj je pisal letake SNAPRE, letake črne roke je na partizanski stroj lahko pisal samo nekdo izmed partizanskih komunistov, ki so akcije SNAPRE ali pa umore, ki so jih sami povzročili pripisali črni roki.

    Resnica o spravi:

    “Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.”

    Misliti, da bo prišlo do sprave v državi iz katere želijo narediti neko nemoralno gnojnico je neumnost. Odreči se tradiciji zaradi neke skoraj-enotnosti je še večja neumnost.

    Rim 12,2
    “In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno. “

  13. Sploh pa je neumno misliti, da je narod razdvojen od 2.s.v. Razdvojen je bil že mnogo prej, ko so se odpadli Slovenci začeli klanjati malikom liberalizma, komunizma in ostalih neumnih modernističnih ideologij zahoda. Problem domobranci-partizani(ki problem sploh ni, ker je komunizem anti-slovenski) je stvar nekaj slovenskih dežel. Predvsem Kranjske, Goriške.
    Nacionalizacija tega Kranjskega problema je samo dokaz centralizma. V ostalih deželah, kjer tega ni bilo, npr. Istra, Prekmurje so komunisti ta spor enostavno umetno ustvarili s tem, ko so začeli napadati Cerkev. Kako bodo komunistične riti uspele drugače razlagati likvidacije svetih duhovnikov kot sta Halas ali Terčelj, preganjanje duhovnikov Slovencev v Istri in podobne reči?
    Ne morejo! Zato nacionalizirajo Kranjsko stvar!

    Revolucionarni tabor ni pripadal slovenstvu ampak tradiciji anti-slovenstva in je njegovo slicevanje nanj le zavajanje.

  14. Straža, za prepir sta vedno potrebna dva, v tej starodavni resnici je bistvo naše razdvojenosti. Torej, ni kriv samo in izključno en, kriva sta oba, je pa res, da krivda ni enako velika. Tu pa se strinjam, da so od boljševizma zaslepljeni komunisti krivi bistveno bolj. Oni so začeli s terorjem, izvajali so ga z boljševistično krutostjo in brezkompromisnostjo nad drugače mislečimi, oni so sprožili vrtiljak grozodejstev in zločinov, v katero je potegnilo tudi drugo stran.

  15. Janko. Se strinjam.

    Glede razdvojenosti ter sprave je pa zgodba čisto drugačna. Razdvojenost ni prepir ampak stanje, ko ljudje živijo v različnih svetovih. V dveh Slovenijah. Le, da če smo natančni lahko govorimo pravi Sloveniji in proti-Sloveniji v kateri živi domnevna elita, ki je protielita, ker je elita bila likvidirana, odstranjena iz javnega življenja ali izseljena ob revoluciji. Danes Slovenija nima elite. ProtiSlovenija ni produkt 2.s.v. ampak je obstajala vsekozi. Nemčurji, prostozidarji, panslovani, socialisti, liberalci,…vsem je bilo skupno le sovraštvo do tradicionalne Slovenije. V današnji protiSloveniji je čutiti močan anti-slovenski duh. Tukaj pa izvira ločitev duhov. Ločitev med tistimi, ki slovenski duh imajo in tistimi ki ga nimajo.

    Duhovnik Filip Terčelj je napisal nekoč “O smislu življenja”
    Citiram:
    Večina ljudi na svetu živi kar tja v en dan in se presneto malo briga, zakaj in čemu so na svetu. Dvomim celo, da bi ti vsak, kogar srečaš, mogel dati sploh kakšen odgovor na to vprašanje. Vendar vse stremljenje, delovanje in hotenje ljudi kaže, da ima vsak človek s svojim življenjem neki namen. Res je, da tega ne more vselej izraziti z besedami, a v vsem njegovem ravnanju se kaže več ali manj jasna smer njegove življenjske poti. Eni se v življenju ravnajo po svoji sebičnosti, sledijo le svojemu pohlepu in želji po uživanju – drugi pa uravnavajo svoje življenje po volji božji, po najvišjem vzoru, ki je Kristus.
    Vir: Marijan Brecelj: Filip Terčelj: graditelji slovenskega doma-1. Koper: Ognjišče, 1992, 110.

    V procesu osamosvajanja so se cilji obeh skupin ljudi združili. Samostojna Slovenija je enim predstavljala možnost zadovoljevanja pohlepa in večjega uživanja. Nenasitne sanje so se izneverile in zato danes spet vedno večja podpora prejšnjemu režimu. Zato, ker mislijo, da bi jim prejšnji sistem omogočal več gmotnih dobrin in uživanja. Razblinjanje sanj seveda ni vzrok, da te ljudje ne bi imeli dovolj. Je samo plod večne nezadovoljnosti, ki rodi večnega nezadovoljneža, nergača-revolucionarja.

  16. Gospod Janko, najprej hvala za oznako skrajneža. Če je skrajnež nekdo, ki se poslužuje podatkov in ne ohlapnih diskreditacij potem sem pač skrajnež. A s tem ste se tudi sami (dis)kvalificirali. Oznaka dr. Pečarjeve, ki jo uporabljate zgoraj je namreč zelo ohlapna. Ni jasno kdo je kje in kaj počel. Mi lahko to pojasnite Vi. Zopet z ustrezno dokumentacijo, seveda. Če pa mislite, da početju tedanje slovenske policije pod vodstvom dr. Hacina (kar dr. Pečarjeva precej strogo ocenjuje v isti knjigi) lahko prilepite oznako grozodejstvo naj Vas takoj opomnim, da bi ga morali po isti logiki pripisati delovanju ameriške vojske na taborišču v Guantanamu. Ko se boriš zoper terorizem, je uporaba določenih skrajnih metod za dosego informacij pač nujna. Označevati to kot grozodejstvo se mi zdi zelo vprašljivo. Ne vem pa, da bi kdo zaradi posledic uporabe teh metod pod Hacinom umrl. Kar zadeva črno roko pa so težave v tem, da ni jasno kaj je res čnra roka počela, kaj ji je bilo le pripisano, niti ni jasno kdo jo je tvoril, predvsem pa je neustrezno pripisovati njeno delovanje uradni protikomunistični strani, saj je ta organizacija delovala zelo po svoje.

  17. O Sv. Urhu mi pa prosim ne tvezite neumnosti, saj je pa tisto res občeznani komunistični konstrukt.

  18. Gospod Kerže, boste pač omenjeno poglavje iz dr.Grisarjeve knjige za podrobnosti sami prebrali. Omenjeni citat sem navedel z razlogom. Vsi desni zgodovinarji od dr.Grande naprej pa celo do dr.Justina Stanovnika , ki je bil sicer pred leti znam po svojih skrajnih stališčih, se namreč strinjajo v tem, da je tudi “naša” stran zagrešila zločine, a takoj s pripombo v omenjemem citatu. Kar je nedvomno en korak naprej v spravi.

    Če pa nekdo še vedno trdi, da je bilo število zločinov njegove strani nič, nula, nada, zero, no, kako se naj njegovo stališče imenuje drugače kot skrajno? Če pa ne kaže noben volje po priznanju zmote in spremembi stališča, kako ga naj imenujem drugače kot skrajneža?

  19. Lojze Grozde – Zvest križanemu

    Piše: Jože Bartolj

    Objavljeno 22. 06. 2010, ob 14:32

    “Primer Lojzeta Grozdeta je zdaj očitno dovolj razčiščen, kaže pa nam, da je bil Grozde zvest sebi in katoliškim idealom do konca.”

    Pred nekaj tedni smo se še prepirali o tem ali bomo verjeli generalu Ladu Kocjanu in ZZB, ki je kategorično odklanjala kakršnokoli nepravilno raboto v zvezi z mučenjem in likvidacijo Lojzeta Grozdeta. To so s táko gotovostjo lahko počeli zato, ker je bil arhiv Tomšičeve brigade zgledno pospravljen takih nečednosti, kot so npr mučenja ali izvensodne »justifikacije«.

    http://radio.ognjisce.si/sl/107/komentarji/1819/

  20. Midva nisva govorila o kakih neskladnostih z zakonom, ki jih imenujemo zločin, pač pa o grozodejstvih: s tem se običajno označujejo strahoviti zločini, zločini zoper človečnost. Teh pač na naši strani ni bilo: nič, nula, nada, zero, no itd. Na oni strani pa jih imate kolikor hočete. Ono poglavje sem si pa sam zelo temeljito prebral in o tej temi že napisal par člankov v Tretjem dnevu, pa celo debato sva imela o tej temi z dr. T. Hribarjem v Delu. Če vas zanima vam pošljem reference.
    Sicer pa (mislim, da gospod ali gospa rx itd.) ponavlja, da komunistična stran ni bila kriminalna že zato, ker je bila na strani zaveznikov. No, na strani zaveznikov je bila tudi siciljska mafija, ki je pomagala pri tozadevnem izkrcanju, pa je kljub temu bila mafijska, kriminalna par excellence. Tita bi v bistvu bilo treba tretirati na dokaj podoben način: kot nekakšenga bossa balkanske mafije, ki pa je pobijala bistveno več od sicilijanske.

  21. Tito kot nekakšen balkanski Don Calogero Vizzini… toin-ti, toin-ti, toin-ti, toin…
    A ni dobra?
    No, iskerno povedano bi raje imel pri nas mafio kot pa partijo. Vsaj bi bilo manj mrtvih in bi vsi skupaj hodili k maši.

  22. Tako je Ivo. Ni važno, da so zločinci, glavno, da so hodili v cerkev.

    Takšna “logika” je pravzaprav zakrivila kolaboracijo.

    Gospod rx pa se nikjer ni opredeljeval do zločinskosti /nezločinskosti zavezniške partizanske strani (upoštevajoč te kriterije lahko te klasifikacije veljajo za čisto vse zaveznike – navsezadnje je uporaba WMD proti civilnim ciljem tudi zločin) ampak se je predvsem opredeljeval o protipartizanski (= protislovenski = protizavezniški = kolaborantski) strani.

  23. Jože Bartolj pa je v navedenem komentarju [1] tudi lepo osvetlil izvor pretiravanj o grozovitosti Grozdetovega mučenja, o čemer smo debatirali pred kratkim [2]. Upam, da se bodo s tem tovrstna pretiravanja končala. Iz komentarja:

    “Dodatno so primer Grozde zapletle še Črne bukve. Te so v Grozdetovem primeru navedle, da so „1. januarja 1943 komunisti pri Mirni prijeli pesnika Lojzeta Grozdeta. Iztaknili so mu oči, polomili kosti in vsega razmesarili. Mučenje je trajalo dve uri, potem je Grozde bil ubit.“ Trditev o polomljenih kosteh ne drži, saj je ekshumacija leta 1999 pokazala, da Grozde razen na lobanji ob strelni rani ni imel zlomljenih kosti. To seveda ne pomeni, da Grozdeta niso mučili, saj o tem pričajo posamezniki, ki navajajo da je bil ves okrvavljen.”

    [1] http://radio.ognjisce.si/sl/107/komentarji/1819/
    [2] https://www.casnik.si/index.php/2010/06/08/lojze-grozde-prvi-slovenski-mucenec

  24. G.Kerže, zanimivo, kako vi zločin zvedete le na “neskladnost z zakonom”. Zločin ni samo pravno vprašanje, je pač zločin in predvsem, zločin je zločin, ne glede na to, kdo ga stori, naši ali vaši. Grozodejstvo pa je zločin, opravljen na posebej grozen način (SSKJ: grozodejstvo (knjiž.): grozno dejanje, zločin). Mučenje, pobijanje s krampom, macolo, trpinčenje pred umorom, to vsekakor šteje večina ljudi med grozodejstva, se s tem strinjava?

  25. Janko, poleg pretiravanja Črnih bukev imamo še najmanj 3 različice dogodkov s strani boljševikov. Pretiravanj o mučenju v novejši dobi ni. So samo z dokumenti in pričevanji pod zaprisego podprta dejstva.

  26. Gospod Janko, in tole (pobijanje s krampom, macolo etc., kar navajate) je po vašem počela uradna protikomunistična stran? No, prav tu me zanima če imate kake podatke, kajti jaz tovrstnih podatkov nisem zaznal. Vam bom hvaležen, če mi jih navedete.
    Gospod rx, pa pač ne razume humorja. In razlike v kvantiteti mrtvih tudi ne, ki jo navajam (ob obisku sv. maše) kot empirično razliko med partijo in mafijo.

  27. Ivo, kaj še rabite? Janko vas je sesul z virom iz vaših vrst, saj je TGP kolaboraciji naklonjena zgodovinarka. Sklicevanje na humor potem, ko je pokazano na logične luknje v vaših argumentih, pa seveda tudi nekaj pove, mar ne?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite