Ko beseda v družbi nanese na Kočevski Rog, pogovor navadno zamre. Tema o povojnih pobojih je pri nas še vedno tabuizirana. Bodisi, da o tem ne upamo govoriti odprto ali pa se pojavijo standardni ugovori o preštevanju kosti in o tem, kako moramo že enkrat gledati naprej.
Odprto govorjenje o povojni tragediji, ki je po izračunih raziskovalnega projekta „Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej“ Inštituta za novejšo zgodovino, odnesela kar 15 odstotkov vseh žrtev, bi nam omogočilo soočenje z lastno zgodovino. In ta zgodovina ne odslikava vedno lepote krajine v kateri živimo in s katero se radi postavljamo.
Osnovno vprašanje, ki bi si ga v družbi morali zastaviti je, zakaj je temu tako? Mar ne bi soočenje z lastno preteklostjo prineslo družbenega olajšanja? Se ne bi s tem vzpostavili neki novi standardi gledanja na bolečino in zamolčanost dela lastnega naroda?
Narodna pomiritev
Če bi se to zgodilo in bi uspeli drug drugemu pogledati v oči, potem bi se lahko zgodila narodna pomiritev. Namerno nočem uporabiti besede sprava, kajti ta je v zadnjih letih doživela toliko udarcev (morda tudi zato, ker gre za besedo, ki izhaja iz krščanskega besednjaka), da nima več oprijemljivejše teže.
Kakor koli se že čudno sliši, je vprašanje Kočevskega Roga, Teharij, Hude jame in podobnih krajev, ključno za naš problem. V Kočevski Rog, v to naravno katedralo med stoletnimi drevesi, vsako leto romajo predvsem tisti, ki še vedno ne vedo, kje ležijo njihovi pobiti predniki. To jim daje neke vrste oporno točko, kjer lahko svojcem in njihovim prijateljem prižgejo svečo. Tam lahko molijo ob moriščih, kjer še vedno počivajo ostanki pobitih in na tak način vzpostavijo z njimi svojo osebno.
Vendar pa smo v zadnjih letih že ugotovili, da to ni dovolj. Ni dovolj, da tja roma le del naroda. Ni dovolj, da ob grobovih jokajo le duhovni nasledniki pobitih. Za narodno pomiritev je žal, to premalo. Če odštejemo prvo roško spravno slovesnost, kjer je zadnji predsednik nekdanje partije in hkrati prvi demokratični predsednik simbolično segel v roke nekdanjemu nadškofu metropolitu, se dolga leta tam, razen obujanja spomina, ni zgodilo nič. Ali je bilo to dejanje iskreno ali ne, je drugotnega pomena. Zgodilo se je in s tem bi se moralo nadaljevati. Obisk takratnega premiera Boruta Pahorja, v Kočevskem Rogu leta 2010, ki je bil tam tudi kot predsednik naslednice stranke v imenu katere so bili ti zločini izvršeni, je bil korak v pravi smeri. Dal je predvsem jasen signal, da je to pot, ki lahko pelje naprej.
Kočevski Rog mesto preloma s starim
Teza, ki jo postavljam na tem mestu je torej, da se morajo na tleh, kjer so v smrt vozili množice političnih nasprotnikov, ki niso bili nikoli obsojeni na nobenem procesu, zbrati tudi potomci in somišljeniki tistih, ki so ta grozodejstva počeli. Če bi ti lahko tam zaslutili vso težo zločina, ki je bil storjen, bi se mar mogli na svoje domove vrniti enaki? Bi lahko v naslednjem hipu vzklikali Josipu Brozu? Bi še lahko nekritično gledali na partizanstvo? Bi ne bilo to nekaj, kar bi dokončno prelomilo s starim?
Ko so se pred tedni novinarji Mladine spotikali nad ekskurzijo mladih članov zgodovinskega krožka gimnazije Želimlje v Hudo jamo, so že vedeli, zakaj je treba nad taka dejanja vreči anatemo. Človek, predvsem mlad človek, se iz takega kraja ne more vrniti enak. Soočiti se mora z lastno minljivostjo in težo storjenega dejanja. Podoživeti mora vlogo žrtve in krvnika. To pa pušča sledi. Na tem mestu se torej ne sprašujemo o kazenski odgovornosti, ampak le skušamo biti bolj ljudje. Predvsem zaradi tega, da bi se iz storjenih dejanj nekaj naučili. Da bi spoznali, kam pripelje ideološka zaslepljenost in maščevanje. Je mladim sploh mogoče izročiti kakšne večje vrednote od teh? Ali ne gre pri tem za temeljne civilizacijske postulate?
Mir z umrlimi in z živimi
Ubiti v Kočevskem Rogu so svojo pomiritev že doživeli, potrebujemo pa jo živi. Osebno sem trdno prepričan, da je duhovni kapital kočevskih žrtev pripomogel k temu, da imamo danes samostojno državo. Če verjamemo v posmrtno življenje in s tem v priprošnjike pri Bogu, smo jih po koncu druge svetovne vojne dobili veliko. Po petdesetih letih se je pogled nanje spremenil in morda je zdaj nastopil čas, da jim spet damo možnost nagovora, da nam pokažejo, kot je zapisal Vaclav Havel, „Moč nemočnih“.
Foto: Centro Aletti
