Kočevski Rog – upanje prihodnosti

22

Ko beseda v družbi nanese na Kočevski Rog, pogovor navadno zamre. Tema o povojnih pobojih je pri nas še vedno tabuizirana. Bodisi, da o tem ne upamo govoriti odprto ali pa se pojavijo standardni ugovori o preštevanju kosti in o tem, kako moramo že enkrat gledati naprej.
Odprto govorjenje o povojni tragediji, ki je po izračunih raziskovalnega projekta „Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej“ Inštituta za novejšo zgodovino, odnesela kar 15 odstotkov vseh žrtev, bi nam omogočilo soočenje z lastno zgodovino. In ta zgodovina ne odslikava vedno lepote krajine v kateri živimo in s katero se radi postavljamo.
Osnovno vprašanje, ki bi si ga v družbi morali zastaviti je, zakaj je temu tako? Mar ne bi soočenje z lastno preteklostjo prineslo družbenega olajšanja? Se ne bi s tem vzpostavili neki novi standardi gledanja na bolečino in zamolčanost dela lastnega naroda?

Narodna pomiritev

Če bi se to zgodilo in bi uspeli drug drugemu pogledati v oči, potem bi se lahko zgodila narodna pomiritev. Namerno nočem uporabiti besede sprava, kajti ta je v zadnjih letih doživela toliko udarcev (morda tudi zato, ker gre za besedo, ki izhaja iz krščanskega besednjaka), da nima več oprijemljivejše teže.
Kakor koli se že čudno sliši, je vprašanje Kočevskega Roga, Teharij, Hude jame in podobnih krajev, ključno za naš problem. V Kočevski Rog, v to naravno katedralo med stoletnimi drevesi, vsako leto romajo predvsem tisti, ki še vedno ne vedo, kje ležijo njihovi pobiti predniki. To jim daje neke vrste oporno točko, kjer lahko svojcem in njihovim prijateljem prižgejo svečo. Tam lahko molijo ob moriščih, kjer še vedno počivajo ostanki pobitih in na tak način vzpostavijo z njimi svojo osebno.
Vendar pa smo v zadnjih letih že ugotovili, da to ni dovolj. Ni dovolj, da tja roma le del naroda. Ni dovolj, da ob grobovih jokajo le duhovni nasledniki pobitih. Za narodno pomiritev je  žal, to  premalo. Če odštejemo prvo roško spravno slovesnost, kjer je zadnji predsednik nekdanje partije in hkrati prvi demokratični predsednik simbolično segel v roke nekdanjemu nadškofu metropolitu, se dolga leta tam, razen obujanja spomina, ni zgodilo nič. Ali je bilo to dejanje iskreno ali ne, je drugotnega pomena. Zgodilo se je in s tem bi se moralo nadaljevati. Obisk takratnega premiera Boruta Pahorja, v Kočevskem Rogu leta 2010, ki je bil tam tudi kot predsednik naslednice stranke v imenu katere so bili ti zločini izvršeni, je bil korak v pravi smeri. Dal je predvsem jasen signal, da je to pot, ki lahko pelje naprej.

Kočevski Rog mesto preloma s starim

Teza, ki jo postavljam na tem mestu je torej, da se morajo na tleh, kjer so v smrt vozili množice političnih nasprotnikov, ki niso bili nikoli obsojeni na nobenem procesu, zbrati tudi potomci in somišljeniki tistih, ki so ta grozodejstva počeli. Če bi ti lahko tam zaslutili vso težo zločina, ki je bil storjen, bi se mar mogli na svoje domove vrniti enaki? Bi lahko v naslednjem hipu vzklikali Josipu Brozu? Bi še lahko nekritično gledali na partizanstvo? Bi ne bilo to nekaj, kar bi dokončno prelomilo s starim?
Ko so se pred tedni novinarji Mladine spotikali nad ekskurzijo mladih članov zgodovinskega krožka gimnazije Želimlje v Hudo jamo, so že vedeli, zakaj je treba nad taka dejanja vreči anatemo. Človek, predvsem mlad človek, se iz takega kraja ne more vrniti enak. Soočiti se mora z lastno minljivostjo in težo storjenega dejanja. Podoživeti mora vlogo žrtve in krvnika. To pa pušča sledi. Na tem mestu se torej ne sprašujemo o kazenski odgovornosti, ampak le skušamo biti bolj ljudje. Predvsem zaradi tega, da bi se iz storjenih dejanj nekaj naučili. Da bi spoznali, kam pripelje ideološka zaslepljenost in maščevanje. Je mladim sploh mogoče izročiti kakšne večje vrednote od teh? Ali ne gre pri tem za temeljne civilizacijske postulate?

Mir z umrlimi in z živimi

Ubiti v Kočevskem Rogu so svojo pomiritev že doživeli, potrebujemo pa jo živi. Osebno sem trdno prepričan, da je duhovni kapital kočevskih žrtev pripomogel k temu, da imamo danes samostojno državo. Če verjamemo v posmrtno življenje in s tem v priprošnjike pri Bogu, smo jih po koncu druge svetovne vojne dobili veliko. Po petdesetih letih se je pogled nanje spremenil in morda je zdaj nastopil čas, da jim spet damo možnost nagovora, da nam pokažejo, kot je zapisal Vaclav Havel, „Moč nemočnih“.

Foto: Centro Aletti

 


22 KOMENTARJI

  1. Teza, da bi morala tudi ”druga stran” romati v Kočevski rog in Hudo jamo vendarle zveni provokativno, roko na srce. A ne bi potem morala tudi ”prva stran” romati na kakšen sveti Urh in Jasenovac, recimo? Ampak tu pridemo do izredno nekrščanske zadeve enakih vatljev.
    Pa glede pojma izvensodnega poboja, kar zveni, da je šlo za nelegalno zadevo. A lahko trdimo, da gre za res nelegalno zadevo, upoštevajoč amnestije OF med vojno, poziv samega kralja, da kolaboranti prestopijo med zaveznike, konec koncev pa določbo Jaltske konference o repatriaciji kolaborantov?

    Hvala za strpne odgovore!

    • Gospa Maja,
      ste imeli v mislih, ko ste omenili “prvo stran”, dejstvo, da je bila velika večina partizanov vernih katoličanov?

      • Zelo zanimiv podatek. Torej so med 2. svetovno vojno eni katoliki sodelovali s fašisti, eni pa s komunisti?

        • Tako je. Večina jih ni vedela za kaj se gre. Mnogo pa jih je bilo socialistov hote ali nehote.
          Čas je že, da katoliška Cerkev prizna, da je bila njena religija leta 1941 šele na drugem mestu. Večina ljudi je prej kot v Boga oz. Jezusa Kristusa verjela v lagodno življenje, ki mu ga bo omogočila “Socialna Država”. Verovati v Državo je socialistična religija.

          Eni so verjeli, da bo zmagala komunistična klika socialistov ( internacionalni socialisti), drugi pa so verjeli v gospodarsko bolje organizirano in bolj napredno nacional-socialistično Nemčijo socialista Hitlerja in socialista ( fašista) Mussolinija.
          Dejansko njunih idej skorajda nihče ni podpiral v Sloveniji. Šlo je le za iskanje načina preživetja. Ali se pustiš ubiti rdečim teoristom, ali pa okupatorjem.

          DEJSTVA za tiste, ki niso ovce
          http://www.zaveza.si/index.php/okupacija-in-revolucija-v-sloveniji-1941-1946

  2. Jasenovac in Urh sta bila obsojena že v času komunizma.

    Nobene potrebe ni, da zdaj to vlečemo spet na dan, samo zato, da se komunajzerji ne bodo počutili slabo.

  3. Kar pa se tiče pobojev. Amnestija je bila prisila od zahoda. Do takrat so hiteli pobijati.

    Na poziv kralja so se odzvali nekateri, pa so jih lepo pobili. Zato je to brezvezen izgovor.

    Razne pravljice o jalti in podobnem – nobenega odloka niso sprejeli, ki bi kršil pravice vojnih ujetnikov. Eanko vrnitev ne daje opravičila za poboje.

  4. Najlepša hvala za vaše poučne pogovore, predvsem gospoda Alfe.

    Tako zaljučujem, da je zadeva Kočevski rog interna tematika Rinmokatoliške Cerkve in se ne tiče slovenskega naroda kot celote, ampak zgolj ene zelo bogate manjšine. Zato menim, da je skrajno nehigienično, da to za njih resda tragično zadevo katoliki poskušajo vsiliti celotnemu narodu. To se mi preprosto ne zdi prav.
    In dejansko, če pogledamo, saj travme (in izbruhe besa) ob omembi Kočevskega roga doživljajo samo katoliki (tako tisti, ki so sodelovali s komunisti, kot tisti, ki so sodelovali s fašisti), drugih Slovencev se to ne tiče.

    • Spostovana gospa Maja, ne vem, kateri generaciji pripadate. A ce je taksno misljenje in poznavanje zgodovine rezultat nase “zgodovinske” vzgoje, potem je to dejstvo vec kot zaskrbljujoce, pravzaprav katastrofalno. Ob tem je na razpolago dovolj literature (dokumentirane), na podlagi katere si clovek sam lahko ustvari sliko o tem, kaj se je resnicno dogajalo. Vas zakljucek, da se taki zlocinski dogodki pravzaprev ne ticejo celotnega slovenskega naroda, je cinizem prve vrste.

      • Vztrajam na stališču, da se ga ne.
        Kaj pa imamo recimo sploh pripadniki mlajše generacije, ki nikoli nismo ”v imenu petih Kristusovih ran” poprijeli za okupatorjevo orožje in dobivali plačo od njega, s tem?
        Kakor je mogoče razbrati iz te debate je med 2. svetovno vojno potekala ”državljanska vojna” med katoliki, ki so sodelovali s komunisti, in katoliki, ki so sodelovali s fašisti. In prvi so se po vojni znesli nad drugimi. Ne vidim razloga, kaj se Kočevski rog tiče nekatolikov? A je tam kakšen nekatoliški spomenik?

        • Tudi jaz sem mlajsa generacija, ki nima s povojnimi poboji nobene direktne povezave. Vendar pa se zanimam za zgodovino svojega naroda in mi ni vseeno, kaj mi kdo “tvezi”. Vasi zakljucki, da je slo za drzavljansko vojno med katoliki, ki so sodelovali s komunisti in katoliki, ki so sodelovali s fasisti, pa so, oprostite, vec kot neumni.

          • Draga Maja,
            iz vaših pripomb lahko razberem le popolno nepoznavanje razmer in zeloooo enostransko pospološevanje – da ne napišem kaj bolj direktnega… Vendar je v zadnjih 20 letih izšlo veliko publikacij, ki zadevo prikazujejo tudi z “druge plati” – in ne le tisto, ki smo jo in jo v veliki meri še vedno poslušajo otroci v šoli. Tako imate na razpolago dela zgodovinarjev, ki se trudijo biti objektivni, zgodovinske romane in številne spomine ljudi, ki so bili neposredno vpleteni v med- in povojno dogajanje.

            Čudno se mi zdi le to, da je med temi spomini izredno(zanemarljivo) malo takih, ki bi jih napisali “naši” (t.j. “osvoboditelji”). Če je bil njihov “osvobodilni boj” tako čist, pravičen in legalen, bi to na dolgo in široko tudi obelodanili v svojih spominih… Tako pa še vedno čakamo na njihove izpovedi. Žal, vse preveč jih odhaja v grob skupaj s svojimi skrivnostmi.

            Državljansko vojno so zanetili komunisti – pa naj to resnico obračamo tako ali drugače. Preden je iz samoobrambe 17. julija 1942 v Št. Joštu nad Vrhniko nastala prva vaška straža, so komunisti pobili preko 1000 nedolžnih pokončnih Slovencev.

            Domnevam, da so vam neznana tudi navodila g. Kardelja (jesen 1942): “… duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.”

            V prvi vrsti je šlo za prevlado komunizma nad vsem ostalim – in pri tem niso izbirali sredstev. Koliko pokončnih kristjanov, ki so se iz prepričanja, da gre za dobro stvar, ali pa prisiljeni pridružili partizanom, so (tako ali drugače) likvidirali zgolj zaradi njihovega krščanskega pogleda, bo verjetno za vedno ostala skrivnost. Prav tako še nisem zasledila kakšne zgodovinsko objektivne razprave oz. dokazov o pogostem kolaboriranju partizanskih enot direktno z okupatorjem (npr. pri raznih napadih na belogardistične postojanke).

            Če se hočete poglobiti v takratni čas in razmere, vam nekaj let ne bo zmanjkalo gradiva, verjemite mi!

        • Maja, te povsem podpiram in se strinjam s tabo. Razkol v slovenskem narodu je posledica destruktivnega delovanja katoliške sekte, od časov t. i. pokristjanjevanja dalje (v bistvu genocidna kombinacija katolizacije in germanizacije). Drugi genocid nad našimi predniki pa je katoliška sekta zagrešila med protireformacijo. Kdaj se bo njeno vodstvo opravičilo našim protestantom?

          • Ja neverjetno, kaksno poznavanje zgodovinskih dejstev! Ko se cloveku zdi, da je vse neumnosti ze slisal, pride pa tole…

        • Maja, jaz sem zelo mlad. In moj fotr je komunist ( kar poznam veliko komunistov, ne poznam nobenega, ki bi se spreobrnil). Se pa že dolgo zanimam za zgodovino in sem morda od vseh tukaj največ partizanskih knjig prebral in bil tudi nekoč nasprotnik tabelih.

          Sedaj pa vidim po raznih odkritih arhivih in pogovorih ( tudi v Mladini se je o tem pisalo pred 10 leti), da je šlo za socialistično revolucijo in da so komunisti pobili cca 2500 civilov do sredine 1942, ko je šele prvi katolik prijel za puško.

          Tudi v Sloveniji smo imeli nekatoliške liberalce, četnike, TIGR, meščane. Veliko ljudi pripravljenih za upor proti okupatorju. Toda KP , ki je na začetku monopolizirala “odpor proti okupatorju” je te ljudi ves čas ovirala, likvidirala in jih ovajala okupatorju.

          V osnovi to sploh ni konflikt proti Cerkvi, ki se ji pripisuje preveliko vlogo. Cerkev zelo izgublja politično in vsakršno moč. Tudi danes se vse pripisuje NEOLIBERALIZMU. Če pa gledamo zgodovinsko dejstva, pa vidimo, da v Evropi vedno bolj prevladuje socializem in populistična socialistična ideologija, ki v času krize bodisi postaja komunistična ali pa nacional-socialistična. V času blagostanja pa je zgolj socialdemokracija.

          Malo za lase privlečeno je, da so za krizo v Sloveniji krivi neoliberalci. Le kateri? Če pa so gospodarsko moč, medijsko in politično moč ( poleg sodne) imeli vseh 20 let trdno v rokah rdeči mafijaši.

          Isto glede Cerkve. 10% Slovencev hodi k nedeljski maši, par tisoč župnikov je še. In ker jih ogromno od njih sedaj poznam, vem, da razmišljajo tako kot večino Slovencev: socialistično. Da bi imela Cerkev tako moč. Če je protikomunistično gibanje zgubilo pred 70 leti, ko je bilo uradno 99% katolikov in samo 1.000 komunistov – potem se ve, da je takrat bila v večini še ena religija in to je socialistična religija, kateri je pripradalo večina katolikov, ki so verjeli, da jih bo “pravična, socialistična, socialna ( dodaj naprej laži) DRŽAVA ODREŠILA”.

  5. V nečem ima Maja malo prav: da bi vsi romali v Rog se kesat je nekako surrealistično.
    Po vojni je šlo za legaliziran linč. Vsi ti pojmi “izvensodni poboji”, pa “protipravni odvzem življenja” pomenijo samo leporečenje in politično korektno izrazoslovje. Linč terja politično obsodbo in sodno obsodbo organizatorjev. In menim, da bi to bilo tisto, kar bi pomirilo tudi svojce pomrlih. Sem pa proti temu, da se temu delajo takšni veličastni spomeniki. Tako temnim dogodkom in njihovim akterjem ne smemo delati uslug s postavljanjem spomenikov.

    • Seveda, Zdravko. Kočevski rog je nekakšno katoliško svetišče ali romarski kraj in nobenega razloga ni, da bi nekatoliki tam izvajali nevem kakšne obrede. To je tako, kot da bi ”druga stran” namigovala, da se morajo katoliki udeležiti teka po žici.

      • Maja, denimo silijo otroke, da se udeležujejo raznih pohodov ob žicah in da na komunistično-partizanskih manifestacijah otroški pevski zbori prepevajo “Šivala je deklica zvezdo”. Si predstavljate, kaj bi bilo, da bi kdo otroke hotel na silo peljati na Rog in bi tam morali peti “Češčena si, Marija”?

  6. “Žrtve WW2″ in ” Žrtve po WW2″ je tipičen nateg z obračanjem besed.

    Če vemo, da sta WW2 začeli socialistična Nemčija in socialistična Sovjetska zveza leta 1939 z napadom na Poljsko in razkosanjem Poljske in sovjeti so INDUSTRIJSKO pobili cca 60.000 oficirjev poljske armade v Katynskem gozdu – potem so v bistvu vse žrtve WW2 dejansko tudi žrtve SOCIALSTIČNE REVOLUCIJE V EVROPI.

    Kar pa gre po napadu Nemčije na SZ, pa je samo boj dveh diktatorjev in dveh socialističnih -zločinskih frakcij – katera bo prevzela OBLAST, moč nad Evropo.

    Žrtve po WW2 pa niso žrtve maščevanja, kajti so proti vsem mednarodnim konvencijam nad vojnimi ujetniki, civili: tu je šlo za nadaljevanje socialistične revolucije nad pametnimi, premožnimi in svobodno razmišljujočimi. Šlo je za čiščenje vseh, ki niso ovce. Ostale so samo ovce.

  7. Zločini cerkve in domobranstva so bili kaznovani. In to prekomerno,saj je monoge doletela kazen, za katero ni bilo sodnega postopka in praktično, kaznjivo dejanje ni bilo dokazano. Zanesljivo lahko trdimo,da je mnogo žrtev bilo kaznovanih, čeravno niso zagrešili nič. Žal je bil med njimi mnogo takih, ki so kazen oslužili s svojim življenjem in zatorej krivice ni možno popraviti.
    Če strnem vse v eno, vsi zločini cerkve in domobranstva so bili kaznovani.
    Če na tejo osnovo potegnemo vzoprednico z zločincem današnjega časa, ki je obsojen in kaaznovan in kazen odsluži, komu je ta še dolžan opravičila.
    Ali Maja od takega zahtevate, da ima okrog vratu obešeno tablo z napisom, Jaz sem zločinec in prosim odpuščanja?
    Pri zločinih cerkve in domobranstva je potrebno omeniti še to, da so bile z državno finančno podporo napisane in natiskane številne knjige, katerih naslovi gredo v tisočem, naklada pa v milijone. večina tega pisanja je zelo pristranska, saj vemo, da so bili pisci zmagovalci, ki so sami sebe in svoja dejanja poveličevali in tudi pretiravali. Zato še dandanes nimamo neke objektivne predstave o krvavih dogodkih med vojno in povojni.
    Da je šlo za grobe zločine pa so za nijovopotrditev storilci poskrbeli sami.
    Vse množočne grobove z nasilno zakrili, prepovedali, da bi jih obiskovali svojci žrtev. na največjih pa so uredili najrazličnejše rezervate,običajno vojaške. Brutalnost najvišjega ranga pa se izkazuje tam, kjer so na množičnih grobiščih uredili deponije odpadnih materijalov.

Comments are closed.