Quo vadis, Ustavno sodišče?

2
Andrej M. Poznič

Pred nekaj dnevi je v javnost privršala novica, da je Ustavno sodišče potrdilo veljavnost sodbe revolucionarnega sodišča v Kočevju. Leta 1943, ko so bili partizani pravzaprav le teroristi, saj jih ni priznaval nihče, in v tistem kratkem času, ko je Italija propadla in tistega dela Slovenije, od koder so odšli Italijani, še ni zavzela Nemčija, je naš narod doživljal enega od vrhuncev partizanskega terorja. V tisti žalostni čas spadajo tudi t. i. kočevski sodni procesi, ki so bolj podobni teatru kakor sojenju in ne izpolnjujejo nobenega od pogojev, ki jih mora izpolnjevati kakršno koli sodišče, da si zasluži to ime.
Zdaj pa US pravi, da so bili tisti procesi skladni z našim sedanjim pravnim redom.

Kočevski procesi so neskladni z ustavo Republike Slovenije

Kočevski proces-sojenje 21 voditeljem vaških straž in četnikov v Kočevju od 9 do 11. oktobra 1943 (Wikimedia)

Nikakor. Partizani, še manj pa KPS, niso bili pristojni, da bi se imeli za oblast. So bili tolpa, podobna ISIS-u, ki je na ustih imela visoke in plemenite ideale, v resnici pa so pobijali, kradli in posiljevali tiste, ki jih niso marali. Še najmanj skrbi so imeli z njimi fašisti in nacisti. Vedno pa je trpel zaradi njih navaden, pošten, miroljuben, katoliški in demokratično čuteč Slovenec. Toliko časa so jih dobesedno pobijali (tudi mučili), da so se zatekli k okupatorju po pomoč, da so lahko ustavili tistega, ki mu je sredi vojne povzročal nepopisno škodo in gorje: komunističnega partizana.

V naslednjih dveh letih so zaradi tega narodnega in spontanega odpora partizani izgubili veliko moči, na koncu pa so se z vso silo na ruskih tankih vrnili in vzpostavili rdeči totalitarizem, ki je bil po svoji naravi hujši kakor vsak od zunaj prineseni fašizem ali nacizem. In tudi največ škode nam je povzročil, do današnjih dni pa noče umreti niti se mu ponosni dediči nočejo odpovedati.

Partizani torej niso bili niti vojska niti oblast, posebno ne leta 1943. Njihovo sodišče (menda je bilo to vojaško sodišče) pa je sodilo zaradi »narodnega izdajstva«, kar v njihovem žargonu pomeni, da so ubijali zato, ker se nisi strinjal z njimi, z njihovimi metodami (ne pozabimo, da so največ partizanov pobili komunisti), z njihovo ideologijo. Predvsem pa si bil proti revoluciji, ki so jo s krvjo najboljših mož in fantov pisali v našo zgodovino.

Levosučno Ustavno sodišče meni, da je pobijati drugače misleče legalno

Zdaj pa levosučno Ustavno sodišče pravi, da je bilo to legalno? Zdaj z eno odločbo pravijo, da je pobijati drugače misleče, nacionalizirati njihovo premoženje, prevračati zakoniti red v skladu z našo ustavo?

Kaj se mora motati po glavah učenih pravnikov, da so sposobni napisati takšno besedilo, ki uničuje ugled njih samih, vsakega ustavnega sodnika, ki ni bil proti, ter posledično celotnega Ustavnega sodišča in povzroča revolucijo v našem pravnem sistemu.

Zakaj? Ker naš sedanji pravni sistem in naša ustava temeljita na plebiscitarni volji ljudstva, da hočemo živeti v samostojni, demokratični in pluralni, svobodni Sloveniji.

Plebiscit je bil pred 31 leti in je pomenil, da se odpovedujemo vsem revolucionarnim pridobitvam, na katerih je slonela SFRJ. Od nje smo prevzeli vse tiste zakone, ki smo jih potrebovali, da se življenje ni porušilo, saj je naš plebiscit nekaj povsem drugega kakor krvava revolucija, ki so jo komunisti začeli, ko je Nemčija napadla SZ, junija 1941. Vendar je duh naše ustave popolnoma drugačen kakor tisti, ki so ga partizani imeli v Kočevju leta 1943 in ga imajo njihovi ponosni nasledniki še danes. Ustavno sodišče pa bi moralo biti varuh ne le črke, ampak tudi duha ustave. Plebiscit pomeni prelom z revolucionarno logiko, z vsem, kar je komunističnega in jugoslovanskega, pa tudi z zasedanji v Jajcu in podobnimi miti.

Zvestoba komunistični ideologiji sodnikom zameglila logično presojo

Ustavno sodišče je zadevo o financiranju zasebnih šol reševalo tri leta in pol in spremenilo prej že sprejeto lastno zavezujočo odločitev. V tej zadevi zbode zlasti časovnica objave odločitve ustavnega sodišča.

S to odločbo je Ustavno sodišče opustilo varovanje demokratičnega in pluralnega duha in vnaša komunistični, totalitarni duh v našo ustavo in posledično ustavno ureditev. Zato je ta odločba po svojem značaju protiustavna, je pa tudi protipravna. Žal pa po naravi stvari velja in v izviru zastruplja celoten pravni red.

Kdor ima kočevske sodbe za pravno vzdržne, je slab pravnik. In to je najhujši očitek, ki ga lahko imamo navadni ljudje, ki ne moremo soodločati o tem, kdo je lahko in kdo ni ustavni sodnik, do ustavnih sodnikov. Očitek je, da so slabi pravniki, ker jim je ideologija, zvestoba nasledstvu KPS, zameglila logično presojo in varovanje duha naše ustave. Kajti sodbe morajo biti ne le po pravu (to je skladne s črko zakona), ampak tudi logične same v sebi. In ni logično, da bi danes tiste sodbe veljale kot pravnomočne ali poštene ali pravične.

Zato je odločitev, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče v zadevi, ki jo je predstavila Vida Svetek, škandal, ki jemlje ugled sodišču samemu, že tako uničen ugled pravosodnega sistema pa potiska še za stopnjo bolj v negativno polje. Seveda bodo ponosni dediči komunistov veseli in bodo slavili, vendar je to veselje pogojeno s tem, da imajo ti ljudje še zdaj nešteto privilegijev in vpliva prav zaradi takega in potem še bolj krvavega partizanskega početja, ker jim to prihaja od starih staršev, ki so komunizem prinesli iz gozda in naredili Sloveniji toliko gorja. Zato tudi oni ne obsojajo komunizma, saj je bil zanje osebno najboljši možen sistem.

Partizanskih zločinov ne moremo upravičevati za nazaj, čeprav so zmagali

Stane Kersnik Jelovčan (levo) in Niko Kavčič, voditelja VOS na Gorenjskem, Davča, januarja 1945

Pravni sistem se vedno napaja iz čuta pravičnosti, ki ga goji vsako ljudstvo. Pravičnost pa se lahko nasloni samo na moralne zapovedi, ki imajo svoj izvir v območju vere. Zato so moralni sistemi vedno vezani na religije, ker je Bog izvir dobrega, ker je Bog vedno dober. Kar je Bogu blizu, je dobro, kar je proti njemu, je slabo. To je osnova. Ljudje pa si moralne norme hitro razlagamo skozi očala lastne koristi, pri čemer se takoj začneta proces kršitve (greh) moralnih zapovedi in družbena prisila, ki zahteva, da se zakoni spoštujejo. Moralni zakoni so namreč splošni in osebni, vežejo v vesti, a puščajo tako odprto polje, da zakonodajalec napiše praktične, pozitivne zakone za različna področja.

Ustavni sodniki so poteptali tudi prvine prava in logike, ki zapovedujejo, da se za nazaj ne delajo stvari veljavne. Partizanskih zločinov ne moremo upravičevati za nazaj, čeprav so zmagali. Zločini ostajajo in jih je treba obsoditi. Prav tako ne moremo trditi, da so bili partizani kakršna koli oblast do sporazuma Šubašić-Tito, ki pa ga je slednji povsem izigral (zato so si sicer pridobili legalnost, nikoli pa niso bili nositelji legitimnosti) in zato zdaj Ustavno sodišče ne bi smelo trditi, da so bila tista sodišča sploh sodišča, in še manj, da so skladna z našim pravnim redom. Tista sodišča moramo obsoditi kot farso, kot teater, kot zločin, kakor vsak drug zločin partizanov.

Pravice ne iščimo pri ljudeh, ampak le pri Bogu

Škoda je zdaj narejena. Zdaj ostaja upanje, da bo Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo drugače, potem pa bo šele Ustavno sodišče osramočeno. Vendar ne smemo polagati preveč upanja v to sodišče, ki je tudi že okuženo z močno levičarsko/komunistično ideologijo in so njihove interpretacije prava čedalje bolj podrejene tej ideologiji. Še ne vse, vendar napredujejo.

Pravičnosti ne iščimo pri ljudeh in njihovih sodiščih, iščemo jo pri Bogu. Vendar se zaradi resnice in poštenosti borimo tudi za to, da bi bila naša človeška sodišča čim boljša, čim bolj poštena in strokovna. Naše sedanje Ustavno sodišče pa še ni bilo tako slabo niti še ni imelo tako slabih sodnikov. Zdaj vidimo, kakšne so posledice poslankinih besed: »Imenovali bomo naše ustavne sodnike.« Ko tudi tu postane najbolj važno in potrebno, biti »naš«, in ko blokirajo imenovanje strokovno vrhunskih in človeško poštenih kandidatov samo zato, ker niso njihovi, potem dobiš tako Ustavno sodišče, ki s svojimi odločitvami postane sramota za pravo in za duha naše ustave.

2 KOMENTARJI

  1. Hvala za vašo analizo spornih odločitev. Res pomilujem vsakogar, ki se je prisiljen zatekati k našemu krivosodju.

  2. Ustavno sodišče se je postavilo na stališče, da so človekove pravice nepomembne, ko gre za uresničitev revolucionarnih komunističnih ciljev.

    Podobno je teptal človekove pravice Stalin, danes pa vidimo, da tudi Putin.

Comments are closed.