Kočevski proces

Po kapitulaciji Italijanov na Mali šmaren, 08. 09.1943 je slovenska partizanska vojska upravičeno slavila, čeprav Italijani niso kapitulirali zaradi vojaškega poraza v spopadih s partizani. Tako kot v prvi svetovni vojni je velika rimska imperatorska armada tudi v drugi svetovni vojni »stisnila rep med noge« in vojaki so mirno, oficirji niso bili niti razoroženi, v gosjem redu odkorakali domov. V večjih mestih in naseljih so tako partizani pridobili velike količine hrane, najrazličnejše opreme in pred vsem orožja, kar je vse v večini primerov ležalo kar po cestah in trgih, dokler ga niso odpeljali v hoste. Ukrepati je bilo potrebno hitro, kajti Nemci so že pripravljali veliko ofenzivo v sestavi redne vojske Wermacht, ki je najprej čistila prostor z bombardiranjem mest, dan ali dva kasneje pa so Nemci s tanki prodirali po Sloveniji in prevzemali prazna italijanska oporišča. Priznati je treba, da Italijanske vojake ni posebej odlikovala hrabrost, bili pa so odlični topničarji (mina je leta 1943 ubila črnogorskega komandanta Šaranovića na Selah – Šumberku, topničarji so porušili tudi grad Turjak, itd.).

Po zmagi v Grčaricah nad jugoslovansko vojsko – četniki in na Turjaku nad belogardisti, so partizani v Kočevje pripeljali okoli 1200 vojakov, kar je bilo za tiste čase dokaj zahteven logistično – organizacijski problem. Povrhu vsega tega je še bližajoča nemška ofenziva v oktobru resno ogrožala kratkotrajno svobodo. Zato so 01. – 03. 10. 1943 najprej sklicali Kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda, ki je bil v tamkajšnjem Sokolskem domu, danes v Šeškovem domu, pod geslom:«Narod si bo pisal sodbo sam!« iz Cankarjevih Hlapcev. Na zboru se je zbralo 572 neposredno izvoljenih in 78 delegiranih predstavnikov OF. Na kočevskem zboru so izvolili 120 – članski Slovenski narodnoosvobodilni odbor, kot najvišji organ oblasti v Sloveniji, nekakšen parlament, deset člansko predsedstvo SNOO in 42-člansko delegacijo za novembrsko II. zasedanje AVNOJ-a v Jajcu. Zbor je sprejel sklep o priključitvi slovenske Primorske Sloveniji in se zavzel za nadaljevanje boja proti okupatorju in domačim izdajalcem tudi po kapitulaciji Italije.

Na Kočevskem zboru odposlancev, ki je utemeljil slovensko državnost, se je vrh NOB in OF v tajnosti in v najožjem krogu odločil, kaj bodo storili z okoli 1200 zajetimi belogardisti in četniki. O tem so razpravljali na zloglasnem Kočevskem procesu, ki je trajal od 09. do 12. oktobra 1943 leta in je še dandanes več ali manj prikrit, pa čeprav se ga je udeležil tudi predstavnik angleške vojaške misije pri Glavnem štabu NOB, Kanadčan William Jones, katerega so že meseca junija 1943 zavezniki odložili na Krbavskem polju. Izredno vojaško sodišče, ki je zasedalo izključno samo ponoči, je vodil predsednik dr. Anton Kržišnik, sodnik upravnega sodišča iz Celja. Z njim je bila »samostojnost, pravičnost in neodvisnost« vojaškega sodišča absolutno zagotovljena! Kaj je pravzaprav bil tako imenovani kočevski proces? Gre za edinstven javni proces med drugo svetovno vojno sredi Evrope proti 21 ujetim vodjem proti-partizanskega gibanja. Izredno vojaško sodišče je takrat 16 obtožencev obsodilo na smrt z ustrelitvijo, štiri obtožence pa je obsodilo na prisilno delo!? Kje, kdaj, kaj in kako so ti obsojenci izvršili prisilno delo, ne ve nihče! Enega obsojenca pa so izločili iz postopka. Kako demokratično in pravično!

Obtoženim na smrt so dovolili napisati prošnjo za pomilostitev (farsa), ki so jo morali nasloviti na Izvršni odbor OF, ki sta ga vodila kot predsednik Josip Vidmar in kot sekretar Boris Kidrič. Ta dva revolucionarja sta prošnje na smrt obsojenih za pomilostitev, gladko zavrnila. Takratni kočevski kaplan Ludvik Bartelj, zamolčani slovenski filozof, ki se je rodil leta 1913 v Mirni Peči pri Novem mestu, je bil edini, ki so mu partizani dovolili komunicirati z obsojenci. V Kočevju je po lastni izjavi preživel samo zato, ker se ni ukvarjal s politiko. Kot filozof Meinongove predmetne filozofije je bil Vebrov učenec. O tej filozofiji je napisal kar nekaj knjig, večinoma v samozaložbi. Kaplan Bartelj je torej vsem obsojencem na smrt, smel podeliti poslednje zakramente, to je sveto spoved in sveto obhajilo. Med obsojenci je bil tudi vojni kurat Anton Šinkar. Bartelj je bil po vojni premeščen v župnijo Dole nad Litijo, kjer je leta 2006 star 93 let umrl. Tudi eksekucijo so partizani izvedli ponoči. Z italijansko blindo (oklepno vozilo) so obsojence prepeljali do vasi Mozelj in jih za vasjo Mozelj postrelili in pometali v preje izkopane velike jame. Zanimivo je, da je te jame pomagal kopati tudi bivši partizan Gubčeve brigade in VOS-ovec Franc Špelič, katerega je v 70 letih prejšnjega stoletja v katoliškega duhovnika posvetil takratni slovenski priljubljeni metropolit in nadškof dr. Alojzij Šuštar.

Ta proces je edinstven še zaradi pomembne značilnosti in načel revolucionarnega prava: ujetnike so v imenu ljudstva sodili, tožili in jih branili eni in isti ljudje – partizani!

Foto: Vodnar8

Obnova kočevskega procesa

Piše: Ive A. Stanič

Komunistična partija Slovenije je oktobra 1943 slavnostno oznanila: »Kočevski proces je mejnik na razvojni poti našega pravnega reda.« Partizanski sodniki in predstavniki takratne oblasti so še dodali: »Kočevski proces služi za vzor najnaprednejšemu sodstvu kjerkoli na svetu. Pravna osnova procesa je revolucionarno pravo, ki so ga ustvarile potrebe po zaščiti pridobitev NOB.« Zanimiva je ugotovitev člana partizanskega sodišča v Kočevju dr. Teodorja Tominška: »Pravnike bo verjetno motilo dejstvo, da nobena naša sodba ne citira niti enega pravnega predpisa, na podlagi katerega je naše sodišče izreklo sodbo. Ugotovili smo, da taka formalno-pravna utemeljitev ni potrebna. Gre namreč za tako zavržena in podla dejanja, za katera je jasno, da storilec zasluži najstrožjo kazen. V tem je posebna veličina naše NOB, ljudske revolucije ter kočevskega procesa. Njegovi rezultati niso pomembni le za naše osvobodilno gibanje, marveč za vso mednarodno javnost, za vse napredno človeštvo.« (Tu je potrebno povedati, da je slovenska partija na kočevskem procesu s pomočjo komunistično-sodne doktrine uradno obsodila na smrt 16 političnih nasprotnikov, okrog 600 pa jih je brez sodbe pobila v okolici Kočevja – od Mozlja do Ribnice.)

Danes, ko poteka 68 let od teatralnega procesa v Kočevju, je mogoče kočevsko sodbo in pokole v Mozlju bolj natančno razčleniti. Danes je pač dovoljeno povedati, da komunistična vlada takrat še ni obstajala; KPS se je takrat šele borila za oblast. Torej ni imela sodne oblasti in sodne pravice nad voditelji »belogardizma«. Partizansko vojaško sodišče v Kočevju je imelo kvečjemu pravico soditi partizanskem borcem. Šele novembra 1943 so se komunisti v Jajcu oklicali za edino veljavno vlado v Jugoslaviji. Sodeč po tem dejstvu je bil sodni proces v Kočevju brez pravne in zakonske podlage. Bil ni nič drugega kot žepna izdaja številnih poznejših moskovskih procesov – in seveda tudi naših.

Prav tako smemo danes pojasniti, da partizanski sodniki niso niti z eno samo besedo omenili revolucije. Omenjeni proces pa je bil organiziran prav zato, da se pred domačo in svetovno javnostjo prikrije revolucijo.

Na dan prihaja drugačno, bolj objektivno vedenje o kočevskem procesu, prihaja resnica brez lažnih političnih konstruktov. Danes natančno vemo, da je bila Komunistična partija Slovenije hkrati tožilec, branilec in sodnik; da na procesu niso morili posameznikov, ampak celotno politično opozicijo. Komunistična oblast ni pobijala narodnih izdajalcev, ampak protirevolucionarje. Takratni sistem je temeljil na krvi, zato je bil zločinski, kajti v boju za oblast, je za komuniste umor legitimno sredstvo. Sistem je zločin dopuščal, še več, spodbujal ga je. Zločin je bil v sistem vgrajen.

Čeprav je slovenska partija zahtevala postaviti poleg zgradbe, kjer se je odvijal »edinstven sodni proces v Evropi«, veličasten spomenik v čast slovenski in jugoslovanski justici in revoluciji, se to ni zgodilo. Na že precej utrujeni kočevski kinodvorani danes ni niti sledu o kakšni spominski plošči ali drugačni označbi. Upokojeni komunistični veljaki in njihovi potomci dobro vedo, zakaj o kočevskem procesu ni dobro govoriti. O partizanskih zločinih se pač ne razpravlja!

Predpisi, po katerih so partizanski sodniki sodili njihovim političnim nasprotnikom, so neustavni. Pričakovati je, da bodo svojci žrtev največje politično-sodne farse pri nas strnili svoje vrste in skupaj sprožili pobudo za presojo ustavnosti kočevskega procesa oziroma za obnovo postopka.

Vir: Politikis