Kočevski gozdovi

17
284

kocevski_rog6Med visokimi kočevskimi drevesi, tam, kjer med ostanki pragozda kraljujejo številne divje živali na čelu z medvedom, volkom in risom, se je v letih druge svetovne vojne, usodno pisala zgodovina slovenskega naroda. Od okoli leta 1350 so na tem prostoru živeli Kočevarji, nemški kmetje s svojim dialektom, ki so jih tja naselili Ortenburžani. Ko so se ti leta 1941 večinoma izselili, je na tem prostoru zavladala tišina. Skoraj petsto kvadratnih kilometrov velika kraška planota med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino, je od takrat večinoma nenaseljena.

V letu 1942 je bil v Kočevskem Rogu nekaj časa sedež Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Izvršni odbor Osvobodilne fronte in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet ter tiskarne in tehnike. Na skritem območju Baze 20, ki je svoje prve prebivalce sprejela 17. aprila 1943, so občasno delovali glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, tiskarne, tehnika ter bolniška postaja.

Skoraj ni dvoma, da je ideja za povojni obračun z velikim številom političnih nasprotnikov, ki so bili s prevaro vrnjeni v roke zmagovalcem, nastala prav v Bazi 20. Neštete skrivne poti, ki so jih ubirali partizanski gverilci, so vodile tudi mimo brezen Pod Krenom, mimo Macesnove Gorice in drugod. Globoke kraške jame s skorajda navpičnimi stenami, sredi nenaseljenega območja, ki so ga po vojni še dodatno osamili, so bile kot nalašč za dokončno »čiščenje«, kot se je slikovito izrazil eden od očetov slovenske revolucije. Tako tam vsaj v petih breznih in jamah ležijo žrtve povojnih pobojev, hrvaški domobrani in ustaši, srbski četniki in slovenski domobranci.

Kočevski Rog ima poseben pomen za obe nasprotni strani v državljanskem obračunu. Prva se ga spominja kot središče upora in veliko osvobojeno ozemlje, druga kot enega najbolj tragičnih mest sodobne slovenske zgodovine, kjer je našlo objem smrti še vedno neprešteto število, večinoma mladih mož.

Zanimivo, da se v istih dneh na širšem območju Kočevskega Roga srečujeta obe strani. Partizanska se je tako zbrala v soboto 1. junija na spominskem območju partizanskih bolnišnic in Baze 20. Slavnostni govornik je bil predsednik republike Borut Pahor, ki je v govoru razmišljal o prelomnosti in pomenu slovenskega narodnoosvobodilnega boja za narodovo ohranitev.

Prihodnjo nedeljo 9. junija, pa se bodo pri jami pod Krenom zbrali svojci in ohranjevalci spomina povojni pobitih. Sveto mašo za pobite bo v »naravni katedrali kočevskih dreves«, daroval novomeški škof Andrej Glavan. Na spravno spominsko slovesnost pa tja že vsa leta vabi Nova Slovenska zaveza, ki po maši pripravlja tudi kulturni program. Deveti junij sovpada z dogodki pred 68. leti. To je namreč ravno dan, ko so se likvidacije končale in ni bilo več streljanja ter miniranja. Okrog jame je bilo vse tiho. Trije domobranci so se tisto noč rešili iz brezna v Macesnovi Gorici: Milan Zajec, France Dejak in Franc Kozina. Živih je bilo sicer še okoli deset, vendar pa ostali niso zmogli napora, da bi splezali na površje, kajti nekateri so bili v jami več dni…

Kako razumeti to dvojnost? Na eni strani narodnoosvobodilni boj in razmislek o narodovi ohranitvi, po drugi strani pa toliko žrtev, da lahko govorimo celo o genocidu, precej večjem od tistega v Srebrenici? Kako, da se je lahko v tihoti stoletnih dreves, dogajalo nekaj tako krutega in neusmiljenega? Kako, da ljudje po štiriletni moriji še niso imeli dovolj krvi? Koliko mater je ostalo brez sinov, koliko žena brez mož? Koliko otrok se ni rodilo? Kako prikrajšani smo za te ljudi? Se ob veličini sploh zavedamo tragike teh gozdov?

Predsednik Borut Pahor v Bazi 20 lahko poziva, naj Slovenci stopimo skupaj, a dokler prav tam ne bo spregovoril tudi o bolečini svojcev pobitih, pravega odmeva njegova beseda ne bo imela. Zgodovine pač ni treba popravljati, le vso je treba povedati. Potem se bomo enkrat lahko vsi zbrali v Kočevskem Rogu, nasledniki partizanov in domobrancev. Skupaj. Podali si bomo roke in od junaške Baze 20 odšli tudi do jame pod Krenom, kjer bomo priznali storjene krivice. Takrat bo odpadla lupina, povrhnjica, ki nam brani, da bi lahko živeli bolj složno. Slovenec Slovencu ne bo več volk, ampak pošten sosed.

Foto: Jože Bartolj


17 KOMENTARJI

  1. ''Skoraj ni dvoma, da je ideja za povojni obračun z velikim številom političnih nasprotnikov, ki so bili s prevaro vrnjeni v roke zmagovalcem,'' Določbe Jaltske konference so temelj povojne ureditve sveta in ne ''prevara''. Očitno bi nekateri radi problematizirali jaltsko in potsdamsko ureditev, kar se tolerira edinole v Sloveniji.

    • Tovariša Plevnika vljudno obveščam, da je jaltska ureditev v letih okrog 1990 žalostno izdihnila svojo kosmato dušo. Ob tej zanj sveži novici mu izrekam svoje globoko in iskreno sožalje.

    • To je nespodobno tazmišljanje g. Plevnik. S takimi in podobnimi razmišljanji sami sebi kopljemo jamo. Sprava je nujna stvar, saj trpijo še mn oge generacije in tako družine, odnosi – tudi danes na ta račun. Cela Slovenija kot taka. Resnico je treba povedati na glas z obeh strani.

    • Ta tvoja Jaltska konferenca ni dovoljevala pobijanja političnih nasprotnikov in vojnih ujetnikov.

      To je laž, ki jo širijo naši komunajzerji. Res je, da je Stalin imel tak predlog, ampak ga niso upoštevali.

  2. Del nekega posta na nekem forumu (copy/paste):

    Krvavordeči morilci so po vojni pobili SONARODNJAKE! – pa ne tiste, kot trdite, ki bi bili “problematični, nelojalni, izdajalski, nečisti, neslovenski ali kako drugače sporni”! NE, pobili so pripadnike LASTNEGA naroda – in to tiste, ki so bili moralno daaaaleč nad temi morilci! In ti morilci so to VEDELI! VEDELI so, da pobijajo ZAVEDNE Slovence, nosilce tisočletnih slovenskih vrednot in tradicije. Ti rdeči MORILCI so tisti, ki so bili odpadniki – in tega so se dobro zavedali! Zavedne Slovence so pobili prav zaradi tega! Če bi jih namreč pustili živeti, bi s tem za večno ogrozili svojo oblast – do katere so prišli z NAMERNIM prevratom družbenega sistema, se pravi s pučem, z revolucijo! Morilcem ni PREOSTALO drugega, kot da poštene Slovence pobijejo! Komunajzarski morilci so se DOBRO zavedali, da pobijajo CVET slovenstva, njegov najbolj lojalen in narodno zaveden del, ki se je boril za to, da ohranimo SLOVENSKO tradicijo in slovenske načine. Rdeči morilci so bili tisti, ki so bili IZDAJALCI – saj so nas dobesedno, celoten narod, poslali v roke balkanskemu jugu, s katerim nismo imeli miselno in po načinu življenja prav NIČESAR skupnega.

    TO je bilo tisto pravo izdajstvo 2. svetovne vojne na naših tleh – in čas je, da to nekdo jasno in glasno pove!

    • “Slovenska tradicija” po vaše bržkone pomeni brezpogojno zvestobo RKC, vdano hlapčevanje Avstrijcem (in nemško govorečim nasploh)in skrajno konservativne družbene norme, ne? No, hvala lepa za tako “slovensko” tradicijo! In prepričan sem, da večina slovenskih državljanov razmišlja tako kot jaz.

      • Ali pa je morda slovenska tradicija pobijanje sonarodnjakov, zatiranje vseh drugače mislečih, … Pred letom 1941 ni bila, po letu 1945 pa žal da. In žal ima še vedno veliko občudovalcv.

  3. Gospoda Franca Plevnika iz Slovenske Bistrice bi vprašal, zakaj “določb Jaltske konference” niso upoštevali v Julijski krajini? Koroška in Julijska krajina sta imeli istega vrhovnega vojaškega poveljnika, feldmaršala Harolda Alexandra. Z avstrijske Koroške so vračali, z Julijske krajine ne, čeprav se je tja zatekla večina Mihailovićevih četnikov in nekaj slovenskih domobrancev. Niti enega niso vrnili.
    So pa se partizani umaknili z avstrijske Koroške dva dneva po zadnji predaji slovenskih domobrancev.

  4. Izhajam s Primorske. Po materini strani iz družine, ki se je upirala fašizmu in to drago plačala s požigom hiše, gospodarskega poslopja in zaplembo vsega, kar se je dalo odpeljati. Starega očeta, staro mater in dve najstnici so zasliševali, eno med zasliševanjem tudi obesili, a nato rešili. Sledili so zapori V Trstu in drugod . Stari oče je nato doživel in preživel še Mathausen. Na očetovi strani so tudi doživeli tragedijo. Partizani so zaminirali most in vrgli v zrak blindirano vozilo v katerem je umrl nemški vojak. Je bilo to smiselno in potrebno? Nemci so prišli v vas in se maščevali. Med možmi, ki so jih pobili s puškinimi kopiti, ne ustrelili, je bil tudi stari oče. O tem so mi doma povedali. Istočasno pa tudi kako so partizani celo v svojih vrstah na različne načine utišali tiste, ki so se jim zdeli nevarni. Likvidacije, osama v boju (Janko Premrl – Vojko)… Strašno. Za poboje na Kočevskem sem izvedel šele po Kocbekovi izpovedi 1975. leta. Strašno!

    S spominom na vse to ne morem razumeti g. Plevnika, ki želi v odzivu na Bartoljev članek nekako legalizirati in opravičiti povojne poboje s sklicevanjem Jaltsko konferenco in to leta 2013. Vas ob misli na izvensodno zverinsko pobite res nič ne pretrese, gospod Plevnik. Kot Slovenca me enako boli to, kar so moji pretrpeli zaradi fašizma in nacizma in to kar se je dogajalo na Kočevsem in drugod po vojni v imenu komunizma. Sem za odločen ne vsem trem totalitarizmom.

  5. Najprej bo treba poiskati Ušivo jamo,saj tam leži večina domobrancev,ne pod Krenom,kjer jih praktično ni.Čudno,da se o tem tako malo govori

    • Zdi se mi, da je večina Slovencev bila pobita v jami pod Macesnovo gorico. To je pred nekaj leti dokazal tudi Mitja Ferenc, ko se je lotil arheoloških izkopavanj okoli brezna in našel značilne predmete slovenskih ljudi (domobrancev): svetinjice, rožne vence, kovance.

  6. Sem Primorec. Po materini strani so se upirali fašizmu in še v času pred padcem fašizma izkusili njegovo krutost: domačijo so izropali in požgali, starega očeta in staro mater ter dve dekleti, še najstnici, zasliševali in zaprli. Mamino sestro so med zaslišanjem obesli, a nato le pustili živeti. Za ženske so sledili zapori v Trstu in Zdravščini. Starega očeta so po razpadu Italije prevzeli Nemci in ga odpeljali v Mathausen, kjer so na njem delali poizkuse, a se je le vrnil, čeprav, ga doma niso spoznali. Na očetovi strani podobno. Partizani so vrgli v zrak most (čemu, za kakšno korist?), nemški vojak je pri tem umrl. Vojaki so prišli v vas in se kruto maščevali. Med žrtvami je bil tudi star oče, ki so ga pobili s puškinimi kopiti. Vse to so mi povedali. Povedali pa so tudi, da so partizani pobijali tudi svoje, tiste, ki niso bili po meri partije, a so jih ljudje imeli radi. Včasih tudi zahrbtno, da so npr. svojega ob napadu pustili na cedilu. Že v otroštvu sem slišal za Janka Premrla Vojka, nečaka pisca glasbe za slovensko himno, kar je kasneje v svoji knjigi o njem povedala tudi njegova sestra Radoslava Premrl Pahor. Strašne so te zgodbe, a so se dogajale vsaj v času vojne. Za zverinske povojne poboje sem slišal šele 1975. leta, ko je o njih spregovoril Kocbek.

    Vas ni sram gospod Plevnik, da skušate to zverinstvo po končani vojni opravičevati z Jaltskim dogovorom? Če smo demokrati in je v nas kolikor toliko človečnosti, bomo obsodili vse tri totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem. Menim, da imam kot dedič starih, ki so trpeli zaradi fašizma in nacizma, vso pravico.

    Pa še to bom dodal, bili smo zvesti Cerkvi, gospod Matic. Pri verouku so se moji starši učili tudi slovenskega pisanja in računanja, v cerkvenem pevskem zboru pa se je poleg nabožne ohranjala tudi slovenska narodna pesem. Naj se tega sramujem? Sram bi me bilo posploševanja in etiketziranja, ki ste si ga vi privoščili v svojem odmevu.

  7. Za mene ni bistveno vprašanje, na kateri strani moraš biti, da boš preživel, ali pa bolj poceni odnesel. Mene zanima samo to, ali je varno delati svinjarije in zanje ne biti poklican na odgovornost. Po petintridesetih letih temeljitega razmisleka in iskanja resnice in po poslušanjih mnogo pričevanj o življenju in izkušnjah takšnih in drugačnih ljudi sem vedno znova prihajal do naslednjega spoznanja: Življenje samo je najbolj nenaklonjeno hinavcem, brezvestnežem, goljufom, izdajalcem in da se vse te vrste ljudi najbolj zanesljivo najde med fašisti, nacisti, komunisti, skratka med vsemi tistimi, ki bolj cenijo življenje na veliki nogi in temu dajejo prednost pred krščanskimi in splošno človeškimi vrednotami in so po prepričanju večinoma proti veri in vsemu, kar nanjo spominja izredno sovražno razpoloženi a znajo mnogi iz osebnega koristolovstva vero tudi dokaj uspešno hliniti.

  8. To so stoodstotno ljudje brez vere in v eri škodljivi s svojim negativnim zgledom. Največji njihov problem je v njihovi temeljni zmoti. Hudobija jim je namreč tako popačila srce in razum, da niso več sposobni v srcu sprejeti božje govorice, temveč jo v sebi neprestano negirajo z negovanjem zmote da Boga ni.Medtem, ko vsem očitno izvajajo hudičeva dela, zavestno lažejo, da Boga in hudiča ni. kočevski gozdovi nemo pričajo o resnici, da Bog je – rešitev za vse, ki so zaradi vere Vanj in zvestobe narodu darovali najdragocenejše-lastna življenja. To, kako ostudo je opravičevati pobijanje nedolžnih in nemočnih, ni treba posebej naglašati.
    Komunizem v srcu tako obsoja vsak, ki mu peklenski sistem ni preveč spral možganov.
    Oz. samo pohabljeni možgani lahko simpatizirajo s simboli, ki niso bili le zlorabljeni temveč so uradni simboli fundamentalne ideologije na podlagi katere so bili načrtovani in speljani zločini, ki po zverinskosti prekašajo zločine genocida, ki so bili v zgodovini zagrešeni pred njimi.

  9. Zgornji članek, Jožetu Bartolju lahko samo pritrdim.
    Samo resnica osvobaja. In Roški gozdovi imajo veliko večjo pripovedno moč z grobovi nedolžnih žrtev, kot Baza 20.

  10. Dobro napisano. Še najbolj mi je všeč zadnji odstavek, da bomo skupaj obeležili obe obeležji. To moram obeležvati. to je Sprava. Upam, da si jo bodo novješe geneacije politikov bolj želele in ne bo politika več zlorablajla bratomorstva za manipulacijo ljudi za vladanje.

  11. Ja, kdaj bo revolucionarna in partizanska stran zopet priznala, da je med vojno potekala boljševistična revolucija in ne samo borba proti tujim zavojevalcem, njihovim ideološkim nasprotnikom, to je borba proti fašistom in nacistom, in so revolucionarna dejanja sprožila kontrarevolucijo in so se prizadeti nasprotniki revolucije, komunizma potem uprli in organizirali in se zatekli tudi pod zavetje okupatorja, kar je tragedija, saj bi jih sicer revolucionarji vse pobili, saj so bili osrednja tarča revolucije, kot je nedavno rekel protirevolucionar 90. letni pisatelj Zorko Simšič, lanski Prešernov nagrajenec?

    Do kdaj bo revolucionarna stran zatajevala, da med NOB ni bilo revolucije in da ni bilo revolucionarnih dejanj, tudi likvidacij političnih nasprotnikov, nasprotnikov komunizma, temveč samo borba proti okupatorju? Saj so se mnogi nasprotniki komunizma, ki so ga poznali iz razmer v Sovjetski zvezi, Ukrajini, bolj bali kot okupatorja.
    Zgodovinska stroka zaznava boljševistično revolucijo že od l. 1941 dalje.
    Kaj je bil osrednji cilj NOB?

    Ta je bil izvedba revolucije, kar nazorno kaže takojšnja povojna uvedba enopartijske totalitarne oblasti, -kje so eni vedno drugorazredni državljani-, in kar kaže dolgoletno poimenovanje osrednjega slovenskega trga pred skupščino v Ljubljani, to je, – TRG REVOLUCIJE-, v spomin osvoboditve in osvobodilne fronte, za trg – OF, pa je mesto le ob železniški postaji.

    Kdaj bo revolucionarna stran priznala, da je bila revolucija zaman, zgrešena, saj je se enopartijski sistem moralno in ekonomsko zrušil, njihovi nasledniki pa so le priznali, ko smo menjali ustavo, da brezrazredna družba z »nikogaršnjo družbeno« lastnino in enopartijsko vladavino, ki krši osnovne človekove pravice, vodi v bankrot in prepad ne pa v razvoj.

    Vlado Ambrožič, sin partizanskega generala, in partizanski komandant in polkovnik JLA Franc Sever – Franta, sta to javno nedavno na TV ugotovila.

    Jasno je bilo tedaj tudi rečeno:
    »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite