Kocbekova revija Dejanje

10

V prvi polovici januarja (15. 01.) leta 1938 je slovenski pesnik, esejist, novelist in politik Edvard Kocbek začel izdajati novo slovensko revijo Dejanje. Revija je bila mesečnik za gospodarstvo, kulturo in politiko, v formatu A5 na 30 do 40 straneh in je izhajala samo tri leta. Za urejanje in izdajanje je odgovarjal Miro Jeršič, njen idejni vodja pa je bil dejanski ustanovitelj, personalistično usmerjeni Edvard Kocbek. Revija je nastala kot antipod revije Dom in svet, kjer je leta 1937 Edvard Kocbek v članku »Premišljevanje o Španiji« kritiziral špansko Cerkev in njihove škofe, ki so v državljanski vojni podprli Francove falangiste.

Svoj prvi komentar v novi reviji je naslovil »Slovenski človek«. Odkrito je opozarjal na stisko časov, kjer je pri Slovencih odkrival zakrnel čut za življenjski prostor in duhovno povezanost tudi na ta svet in na odsotnost medsebojne povezanosti (Dejanje 1938, št. 1, str. št. 1, L – I.). Pri tem je še posebej podčrtal zgodovinski pomen človekovega življenja, ki od slehernega Slovenca zahteva aktivno družbeno poslanstvo, še posebej kot razpon med človekovim osebnim zadržanjem in resničnostjo. V Dejanju je videl priložnost za druženje vseh tistih ljudi, ki jih povezuje vera v pristno dostojanstvo človečnosti. Zavzemal se je za osebo, ki je svetišče človekove resničnosti, skratka za personalizem v največji možni meri.

V uvodu je še zapisal, da je nova revija Dejanje namenjena tistemu delu slovenskega izobraženstva in ljudstva, ki je ostal že dalj časa brez svoje revije, pa jo morda potrebujejo. Nova aktualna revija naj bi bila torej namenjena vsem Slovencem, ki priznavajo načela osebne kulture, demokracije, socialne pravičnosti in samoodločbe narodov!

Kocbek kot fantast, ni bil za takratni svet, je pa s svojim razmišljanjem vzbudil pozornost pri komunistih, ki so njegovo pošteno, hkrati pa tudi naivno življenjsko in politično držo kmalu izkoristili in grdo zlorabili. Ker ni znal ali pa mogel postati »kimovček in dvorni norček partije«, so ga kmalu po vojni popolnoma marginalizirali.

Foto: Wikipedia

10 KOMENTARJI

    • Lepo spričevalo za Kocbeka in kocbekovčino, ki je nas Slovence pahnila vsaj za deset let nazaj, saj smo bili že leta 1941 v Evropi in bolj razviti kot na avstrijskem Koroškem in v severni Italiji!

      • In v čem je Kocbek kriv, da smo za deset let nazadovali? Zato, ker je sodeloval pri uporu proti okupatorju? Bi moral biti torej na strani kolaborantov, da bi bili napredni?

        Če povežem s sedanjo situacijo: za razliko od Viranta (in Žerjava) Kocbek niti za trenutek ni pomišljal o svojem vstopu v protifašistično koalicijo. Vedel je, da je prva skrb rešiti narod in se upreti okupatorju. Če pa bi gledal zgolj na lastne koristi (tako kot sedanji prvaki desnih strank), bi verjetno sedel kje ob strani in se bunil, da ne gre v OF, ker se programsko ne ujema s komunisti.

    • Kocbek je sodeloval s komunisti in bogato so mu poplačali (!), no njegov brat se je vsaj lahko vselil v hišo likvidiranega bana Natlačena.

    • KRŠČANSKI DEMOKRAT; Kocbek je bil tvoje baže.

      Naiven kolaborant komunizma.

      Ko ga je srečala pamet, je bilo že prepozno.

      • Na tako “hude obtožbe” pač moram odgovoriti. V stari komunistični maniri me sicer obtožujete “na počez”, odgovorila pa vam bom konkretno, glede na obravnavano temo.

        1. Lahko preverljivo in dokazljivo dejstvo je, da je povojna komunistična oblast Kocbeka preganjala, in na to se je nanašalo moja ironična navedba z “bogatim poplačilom”. Osebno mislm, da je to, kar so komunisti naredili Kocbeku sicer grdo, a ne odstopa od njihove običajne prakse, in jasno kaže na to, kaj se zgodi s tistimi, ki nasedejo komunistom in njihovim današnjim naslednikom. Kocebekova “odprtost za sodelovanje” se je slabo kočala zanj in za mnoge druge. Nekaj podatkov o tem:

        http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042345573

        Kocbek je bil pod nadzorom partijske policije 40 let. O njem so ovaduhi, med katerimi so se številni izdajali za njegove prijatelje, denimo pisatelj Jože Javoršek, redno poročali, medtem ko je bila domača hiša prepletena s prisluškovalnimi napravami.

        Prijateljstvo s Kocbekom je drago plačal publicist Viktor Blažič. Ta je Kocbeku svetoval pri formulaciji nekaterih odgovorov v pogovoru s Pahorjem. Emigracija je Kocbeku namreč očitala, da je sodeloval v povojnih pobojih, Blažič pa je pisatelju položil na srce, naj se na to ne ozira, temveč naj spregovori kot kristjan, naj se spove, kot bi se pred Bogom.

        Ker si oblast po objavi intervjuja ni upala zapreti Kocbeka, je za rešetke spravila Blažiča. Podobno usodo je doživel tudi Franc Miklavčič, ki je leta 1976 aretiran zaradi članka, v katerem je zahteval obravnavo prikrivanih povojnih pobojev domobrancev.

        Blažič, gost srečanja, je dejal, da mu razlage, zakaj so ga zaprli, njegovi ječarji niso dali nikoli. Pisatelju Mateju Boru pa naj bi pristaš trde uradne linije Zveze komunistov Jugoslavije France Popit dejal, da je Blažič v zaporu pristal, “ker je hujskal Kocbeka”.

        Kocbekov sin Matjaž, slikar in pesnik, je dogodek, posvečen očetu, čutil kot “emocionalno regresijo”. Dejal je, da mu še zdaj ni jasno, zakaj je bil njegov oče, zelo mil človek, tako zelo preganjan. Družina Kocbek je živela kakšnih 100 metrov od Cankarjevega doma, kjer je potekala predstavitev knjige. Doma smo bili bolj ozvočeni kot mi danes, je dejal Matjaž Kocbek.

        http://delo.si/kultura/knjizevni-listi/edvard-kocbek-ndash-trideset-jeseni-pozneje.html

        Igor Omerza, 
avtor knjige Edvard Kocbek: 
osebni dosje št. 584

        Pričevalec Edvard Kocbek se mi prikazuje kot tragični junak iz antične dramatike. Kot občudovalec komunistične revolucionarne odločnosti in organiziranosti si je naivno predstavljal, da bo, z njihovo pomočjo in v ugodnih vojnih časih za politični in socialni prevrat, preobrnil slovenski svet (morda celo širše) in ustvaril novega človeka (ni čisto jasno, kaj si je pod tem predstavljal). Tudi 
v času vere v to – bolj kot ne – utopijo je podpiral uporabo nasilja za dosego tega srečnega konca slovenske zgodovine, pod pogojem, da imajo revolucionarni voditelji jasno vizijo ter utemeljene razloge in da uporabo nasilnih sredstev odtehta pravilno postavljen vzvišeni cilj.

        Toda po koncu vojne (dejansko že med njo) je vrh komunistične partije v Jugoslaviji gradil in zgradil ne socialno pravično in demokratično družbo, ampak peklensko diktaturo. Povrh vsega je ta odurni režim začel preganjati tiste svoje bojne tovariše (tako komuniste kot nekomuniste), ki niso pristajali na »glajhšaltanje« (Kocbekov izraz). In v tem pregonu je bil Kocbek, v obdobju socialistične diktature v Sloveniji, najbolj (od tajne politične policije in njenih ovaduhov) spremljan in zasledovan posameznik. Ob njegovi smrtni postelji na Bokalcih, leta 1981, je stala udbovska ovaduhinja (kodno ime Zala) in vdovo Zvonko je k pokojniku spremljala udbov-ska sodelavka (kodno ime Zala). No, za današnji (in prihodnji čas), ki je še tako močno obremenjen 
z vojnim in povojnim dogajanjem 
v Sloveniji ter prežet z razmišljanjem o novi revoluciji, se mi zdi izjemno pomembno in poučno, da je Edvard Kocbek iz te svoje kalvarije (v zadnjih letih življenja) potegnil, prvič, razlikovanje »med osvobodilno vojno in med partijsko revolucijo, ki ji sledita zakoniti gospodarski kaos in politično-duhovni ekskluzivizem« in, drugič, trditev, »da ni veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovno-zgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka«. To zadnje naj si k srcu vzamejo predvsem tisti, ki danes mislijo, da veliki cilj lahko posveča in opravičuje kakršno koli sredstvo.

        2.
        Kocebekov brat Jože, ki je bil učitelj in je na Poljanah tudi učil, je živel v vili bana Natlačena po vojni kakšnih 20 let. To mi je povedala ena od sosed, ki še danes živi v Ulici Talcev na Poljanah in ni razloga, da ji ne bi verjela.

        S čim torej pa vi argumentirate svojo trditev da »ponavadi ponavljam laži in diskvalifikacije«?

      • Kar očitaš ILENY, je tako, kot bi očital meni.

        Priporoči se Gospodarju življenja, da ti vlije moči in premisleka za spreobrnitev.

        Za prvo silo pa zamenjaj nick, ker se dosedanji ne poda tvojim ideološkim stališčem.

Comments are closed.