”Kocbek se je znašel med glavnimi akterji slovenske zgodovinske katastrofe in je soodgovoren za posledice boljševističnega početja. Vseskozi je verjel in hotel verjeti v sintezo krščanstva in komunizma.”
Pogovor z dr. Mirkom Bogomirjem Mikličem, avtorjem najnovejše knjige o Kocbeku.
V sredo, 6. decembra 2017, je bila v Slovenskem svetovnem kongresu v Ljubljani predstavljena knjiga dr. Mirka Bogomira Mikliča Sredi krute sile nežno trajam. Idejno-politična dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani. Izšla je pri Mohorjevi založbi Celovec.
Zakaj ste se odločili svojo študijsko in raziskovalno pozornost posvetiti osebnosti Edvarda Kocbeka?
Edvard Kocbek me je pritegnil že v gimnaziji, ko sem bral novele Strah in pogum ter Sodobni misleci. Knjigo sem takrat tudi kupil in mi še vedno bogati knjižno polico. Kocbek je dodobra zaznamoval medvojno in povojno slovensko zgodovino. Zgodovina, politika in vse, kar je povezano z njima, sta me vedno zanimali. Še posebno me vznemirjajo Prešernove preroške vrstice v Uvodu v Krst pri Savici »Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka!
»O zgodovina slepi nemir človeštva, nenehno spopadanje dobrega in zlega…«, so Kocbekove besede v pesmi Zgodovina. Zgodovina ni le preteklost, temveč tudi sedanji pogled na pretekle dogodke in njena usmerjenost v prihodnost. S tem dobimo tudi vpogled v etično delovanje v preteklosti.
Kocbek je bil večni upornik. Upiral se je vsem ustanovam. Vseskozi se je upiral Cerkvi, se v času NOB od nje odvrnil. Pripadnost Cerkvi je v nekem smislu očitno zamenjal za pripadnost OF, čeprav je prišel iz dežja pod kap. Njegovo delovanje lahko označujemo kot uporništvo, ki pa izraža tudi njegovo nestabilnost, strah in dvom o politični stvarnosti življenja. Kocbeka bi tako lahko primerjali z likom Cankarjevega Martina Kačurja. »Tepel« je po desnici in pozneje po levici. Šel je v boj skupaj z ljudmi drugačnih nazorov, izgubil pomen vere in se nazadnje izgubil v labirintu komunizma, ta pa ga je »izpljunil« kot nekaj prežvečenega, nekoristnega in motečega. Zdi se, da ni bil ravno »praktični« človek, bil je idealist, sanjač. Boril se je zoper okvire in padal v nove, kar je povzročalo njegove etične travme. Bil je vizionar in idealist, menil je, da ni na nikogaršnji strani, a je zaradi težkih in zapletenih medvojnih in revolucionarnih razmer padal v nove okvire, ki so narekovali katarzo, ki jo nakazuje njegovo književno delo. S svojimi izvrstnimi književnimi deli, ki so pričevalci njegovega življenja in delovanja od rojstva do njegove smrti, nam razkriva vse svoje etično‑politične dileme med strahom in pogumom, med pravico in krivico, med pripadnostjo OF in Cerkvi ter komunizmom in slovenskim narodom.
Kocbek je vseskozi, posebej pa v zadnjih nekaj letih, deležen velike pozornosti različnih avtorjev. V mislih imam zadnji dve odmevni knjigi Igorja Omerze in Andreja Inkreta. Iz katerega zornega kota ste se vi lotili Kocbeka?
Kocbek je in še vznemirja javnost, tako levo kot desno. Bil je vsestransko nadarjen, morda najbolj bister človek v dvajsetem stoletju, ki je vojno in revolucijo izkoristil za svoje najbolj osebne sanje, tudi sanje po socialni pravičnosti. Vemo, da so se s socialno parolo uveljavili na oblasti tako Mussolini kot Hitler in Stalin. Hotel je združiti nezdružljivo, končnost in presežnost, bil heretik v pravem pomenu besede, dvojno nevaren. Zato je zanimiv za vse ideološke “profile”, za rdeče in črne, prikladen tudi za dnevno politiko. Kocbeka se je med prvimi lotil Lojze Bratina v doktorski disertaciji Elementi krščanske antropologije v spisih E. Kocbeka (1974), kjer ga zanima Kocbekov pristop k antropološkemu vprašanju. Nadalje ga je raziskoval Janko Prunk v delu Pot krščanskih socialistov v osvobodilno fronto slovenskega naroda (1977), kjer opisuje Kocbeka z zgodovinskega vidika, dokaj nepristransko, junaško dejanje v tistih “svinčenih časih”, kot jih je imenoval Viktor Blažič. Val razprav in polemik se je začel s slovensko pomladjo s Kocbekovim zbornikom leta 1987, kjer o njem ni razpravljala samo stroka, ampak tudi politična ambicija (Spomenka Hribar, Dimitrij Rupel, Andrej Capuder…). Omerza opisuje Kocbeka kot žrtev, Inkret pa zgolj biografsko. Moj zorni kot je kritična analiza njegovega političnega delovanja, vzrok in posledice za slovenski narod, še posebej za skozi povojno zgodovino deklasirane slovenske kristjane. Kaj je botrovalo Kocbekovim usodnim odločitvam, da se je odločal tako kot se je, dostikrat proti svoji volji, kot je sam večkrat zapisal v svojem dnevniku.
Do katerih ključnih spoznanj ste prišli o Kocbeku – politiku?
Do različnih, a naj omenim samo nekatere. Kocbek se je znašel med glavnimi akterji slovenske zgodovinske katastrofe in je soodgovoren za posledice boljševističnega početja. Vseskozi je verjel in hotel verjeti v sintezo krščanstva in komunizma. Po eni strani je zgled krščanske drže odprtosti in dialoškosti do drugače mislečih, a hkrati tudi zelo zaprt (zadrt) do kristjanov, ki so imeli v odnosu do komunizma drugačno stališče kot on. Njegovo dvoumno razmerje do Cerkve je škodovalo tako njemu kot vsej Cerkvi oziroma kristjanom. Njegova negativna izkušnja potrjuje tezo, da je sodelovanje kristjanov s komunisti vprašljivo, zapleteno ter na dolgi rok nemogoče.
Se čuti še danes v sodobni slovenski politiki Kocbekova politična zapuščina?
Še kako. Ponavljajo se iste zgodbe. Komunisti potrebujejo za demokratičen izgled desne in dinamične krščanske stranke ter “sokole”. Začelo se je z SLS, Janševimi demokrati, Peterletovimi krščanskimi demokrati in še bi lahko naštevali do današnje Nove Slovenije. Vedno znova jim uspeva pritegniti na svojo stran tako posameznike (Pucko) kot celotne stranke. So mojstri političnih prevar, Kocbekovi dediči pa pogosto naivne žrtve njihovih politik.
Katere vidike Kocbekovega dela, ustvarjanja in osebnosti bi bilo po vašem mnenju v prihodnosti še vredno oz. potrebno osvetliti?
Kocbek je bil vsestranski ustvarjalec, ki je dal neko luč v umetnosti, ki bi si lahko prislužil Nobelovo nagrado, ki bi nedvomno moral biti član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, človek, ki je kljub povojni propagandi in represivni gonji oblasti proti Cerkvi in religiji nasploh ostal »javen kristjan«, obenem pa veren in zvest partizanstvu. Zato bo še predmet raziskovanja na vseh področjih njegovega delovanja, npr. literarnih zgodovinarjev, predvsem pa bodo politični analitiki dodatno raziskovali njegove odločitve, ki so usodno vplivala na trpljenje slovenskega naroda in še posebej slovenskih kristjanov pod komunistično diktaturo.
Hvala za pogovor, knjigi želimo uspešno pot med bralce.
