Številni zapleti koalicijske groteske Marjana Šarca

0
902

Gledališka predstava Marjana Šarca, ki ga je za v. d. mandatarja predlagala globoka država in ne predsednik RS, poteka s številnimi zapleti, zdaj v zaodrju, zdaj pred javnostjo. Premalo se zavedamo, da utegne biti ta »gledališki projekt« usoden za našo prihodnost, za komaj polnoletno Republiko Slovenijo.

Delovni naslov predstave bi lahko bil »Stari obrazi za novimi maskami« ali pa »Marsovci na Gregorčičevi«. Umetniki – pogajalci poznajo okus publike, se pravi okus slovenskih volivcev in se prilagajajo željam ter pričakovanjem gledalcev, ki se zgrinjajo v Špas teater. Pravzaprav se jim sploh ni treba prilagajati; na odru živijo svoja pristna intrigantska življenja.

Tako imenovana koalicijska pogodba leve sredine (besedna zveza je nesmiselna tako kot mrzel krop) se iz dneva v dan spreminja po željah posvečenih, ki so pripuščeni k temu ritualu. Naj bo dovoljeno na spisek želja tudi meni, zunanjemu nepomembnemu opazovalcu, dodati nekaj točk: migranti, hrvaško- slovenska meja, reforma slovenske vojske, ustavna obtožba predsednika RS, financiranje šol, sovhozi, zniževanje življenjske dobe, medicinske tolmačke, preimenovanje CD.

Marsovci – pogajalci, ki imajo v železni rezervi tudi mesečnike, so na spisek želja pozabili uvrstiti migracije. V kritičnem obdobju, ko množice »zavojevalcev« pritiskajo čez Hrvaško iz Velike Kladuše, ni v pogodbi niti besede o tem. To jim zlahka oprostimo, ker ima cvet naroda s povolilnim kadrovskim plenom toliko neodložljivega dela, da ne opazi predhodnice s severa, iz Nemčije, kjer neuporabni, nadležni in celo nevarni migranti niso več »wiilkommen«. Koliko jih bo prihrumelo po predhodnici? Samo tisti, ki so pri nas prosili za azil in pobegnili na sever ali tudi tisti, ki smo jim pobirali prstne odtise in organizirali prevoz do Avstrije? Kdo in kako jih bo krotil, pardon – socializiral?

Slovensko-hrvaška meja bo rešena z vložitvijo tožbe proti Hrvaški

Problem slovensko-hrvaške meje bo, kot se da razumeti, za snovalce koalicijske pogodbe rešen z vložitvijo tožbe proti Hrvaški, zato z njim ne zgubljajo časa. Bravo naši, tako se dela, čeprav ob tem pljuvamo v lastno skledo! V tem zgodovinskem trenutku je pomembno, da smo s Hrvati čim bolj sprti, da nam sosedje ne bi pomagali zavračati migrantov, ki vse bolj in bolj oblegajo šengensko mejo in na vsakem koraku vpadajo v Slovenijo. Ker rabimo nove volivce in borce za dokončno razkristjanjenje Slovenije, se nam ne zdi primerno, da bi s Hrvati sodelovali tudi pri prehodu zavrnjenih migrantov v nasprotni smeri, iz Slovenije na Hrvaško. Vprašanje meje razumemo le kot vprašanje jurisdikcije nad zadnjim kvadratnim centimetrom kopnega in morja kakorkoli in kadarkoli bo že ta dogovorjena ali dosojena. Če bo potrebno našo neizpodbitno zavezanost pravu dokazovali s praznjenjem petkilometrskega pasu ob meji, bomo storili tudi to. Še pomnite, tovariši, kako se je 1941. leta godilo v Posavju na južni štajerski meji?

Vojske za en sam bataljon, kar zadošča za partizanske proslave in državne pogrebe

Le kam s Karlom Erjavcem, ki je toliko dobrega naredil za slovenske upokojence, še več pa za naše brate Hrvate? Najprej so razmišljali o tem, da bi ga nagradili z odhodom v OZN. Škoda, da je dr. Türk pogorel s svojo kandidaturo za generalnega sekretarja; to bi bila ekipa! Dan ali dva kasneje je minister za karkoli postal kandidat za obrambnega ministra. Dober predlog. Pod pritiski Levice bo najprej iz dveh nepopolnih bataljonov napravil enega, nato bo dal vetra Natu in izstopil iz njega ter de jure de facto šel pod komando Moskve. Do nadaljnjega bo en sam bataljon zadoščal za partizanske proslave in državne pogrebe (kakršnih se pokojniki pač ne morejo ubraniti), vse drugo bo prevaljeno na Putina.

Znebiti se premalo našega Pahorja in poskrbeti za zelo našega Cerarja

V koalicijski pogodbi je izostal vsebinski in časovni načrt za ustavno obtožbo predsednika republike Boruta Pahorja. Mačji kašelj bo na izpraznjeno mesto s pomočjo medijev izvoliti Mira Cerarja. Tako bi ubili dve muhi na en mah. Znebili bi se premalo našega predsednika republike Pahorja in poskrbeli za zelo našega Cerarja, da mu pri strmoglavljenju z vladarske višine ne bi popokali bobniči, če bi, kot se ima sam navado izražati, postal »navaden« človek. Morda pa bi bil zadovoljen z mestom predsednika državnega zbora, če ali ko bomo odstopili Mateja Tonina. Na Cerarja lahko računamo tudi pri inplementaciji arbitraže in skorajšnje razsodbe sodišča EU iz Luksemburga, kar bo velikodušno delal kot samostojni podjetnik posameznik, registriran za pravne storitve.

Migrante v Škofove zavode,kjer je nekoč že delovalo koncentracijsko taborišče

Pogosto se dogaja, da imamo rešitev na videz težkega problema pred nosom, pa tega ne vidimo. Tako je tudi s problemom financiranja šol. Ukinimo že enkrat zasebne šole pa bo mir in odpravljena diskriminacija otrok in mladine ter njihovih staršev! Stranski učinek tega ukrepa nikakor ni zanemarljiv, ker bi v stavbah zasebnih šol lahko uredili luksuzne apartmaje za migrante. Najprej v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je nekoč že delovalo koncentracijsko taborišče, ki je uspešno poslovalo.

Židan, Bratovšek in Milojka Kolar

Dejan Židan se je zapisal v zgodovino slovenskega kmetijstva in gozdarstva z vinsko rdečimi črkami propadle epopeje o teranu, z zlatimi črkami pa z ustanovitvijo lesarskega sovhoza. Slednji je bil tako rekoč pilotni projekt za sovhoze, ki jih bo v nastajajoči vladi ustanavljal kot minister za gospodarstvo. Upamo, da bodo drugi plenilci oblasti prepoznali njegov talent im mu omogočili, da nas bo po morjá široki cesti peljal v Venezuelo.

Alenka Bratovšek še kar poje skorajda ponarodelo pesem o domači trojki, ki da naj bi podstavila nogo mednarodni trojki. Še vedno ne more brez števila tri, zato ima v ognju pri pogajanjih tri železa: ponovna kandidatura za komisarko, guvernerka BS, ministrica koordinatorka za zdravje in pokojnine. O njenih strokovnih kompetencah za prvi dve funkciji dvomijo samo desni skrajneži. Odpira pa se vprašanje, ali se področji na tretjem kariernem mestu, kamor cilja, izključujeta. Ne izključujeta se, temveč sta močno in logično povezani. Manj denarja za zdravstvo, več smrti med upokojenci, več denarja za pokojnine. Nasprotna možnost pa bi bila: več denarja za zdravstvo (ne za posrednike zdravil in opreme), daljše življenjske dobe, več upokojencev, manjše pokojnine. Enostavno, kajne? In to brez teorije krogcev njene nekdanje poslanske kolegice.

Plačni sistem v javnem sektorju bo potrebno dopolniti s poklicem/delom medicinska tolmačka (obeh spolov). Do sem gospa ministrica Milojka v svojih blodnjah še ni utegnila prebiti. Odpirajo se lepe možnosti za zaposlitve raznih nezaposlenih in nezaposljivih družboslovcev, pa še pikantne zgodbe iz ordinacij bodo lahko le-ti posredovali žlahti in družbenopolitičnim delavkam v medijih.

Cankarjev dom se preimenuje v Dom tradicij NOB

Stoletnica smrti Ivana Cankarja je kot naročena, da preimenujemo Cankarjev dom. Priložnost za izbiro novega imena bi najprej ponudili Titu Turnšku, ki natančno pozna slovensko zgodovino. Ima spisek časti-vrednih kakor tudi prezira-vrednih Slovencev in Slovenk. V pomoč mu prišepnem: Dom tradicij NOB. Vsakogar, ki se sklicuje na genij Ivana Cankarja in njegove zasluge za slovenski narod, je povozil čas. Cankarjevo vodilo »mati, domovina, Bog« je povsem skregano s proletarskim internacionalizmom in multikulturnostjo. Tudi vznesene besede »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama …« naj si desnica vtakne, se ve kam. Da ne govorimo še o Cankarjevem nezaslišanem nacionalizmu in nestrpnosti do Srbov. Kar je po nekaterih virih plačal s padcem po stopnicah. Kdo drug naj bi se lotil projekta preimenovanja Cankarjevega doma kot Marjan Šarec osebno. Ne pozabimo, da ima s preimenovanjem knjižnice v Kamniku neprecenljive izkušnje.

Na koncu predstave v Špas teatru naj glavni igralec namesto »La Commedia è finita!« (Leoncavallo: Glumači, opera) kljub pričakovani in upravičeni zgroženosti poslanca Trčka zavzdihne »Bog pomagaj Sloveniji!«. Tudi če se predstava ponesreči, bodo gledalci bučno ploskali. Ne zaradi umetniškega doživetja ali prešernega razpoloženja, ampak zaradi truda nastopajočih, ki so (zvečine) amaterski igralci.

Če bo tako naneslo, se bodo gledališki navdušenci prav radi udeležili nove predstave. V teatru ali na ulicah in trgih slovenskih mest.

Prijava

Za komentiranje se prijavite