Koalicija voljnih

5

Menda prenekateri Belgijec zatrjuje, da država brez vlade s polnimi pooblastili deluje bolje kot z njo. Ne vem, ali je to res, in hkrati vem, da so naše sedanje težave precej daleč od belgijskih. Toda tudi na sončni strani Alp ni koalicija verjetno nikdar v tem mandatu delovala bolje kot ravno zdaj, ko je uradno že precej časa ni več.

Univerzalno lepilo

Izvolitev predsednika državnega zbora je bila mačji kašelj, nekdanje vladne stranke so kot en mož izglasovale ustavno presojo družinskega referenduma in z novelo verskega zakona skoraj gotovo ne bo nič drugače.

Kaj je notorično sprtim strankam vdihnilo tolikšno enotnost? Da jih žene gola skrb za narodov blagor, bi bilo po treh letih ponesrečenih potez nekoliko čudno domnevati. Morda upajo, da bodo s svojo vztrajnostjo dejansko pomagale doslej še neodkritemu talentu pri prenavljanju bankrotirane levice. Ali pa globoko v njih tli vera, da se bo, če že dosedanji ni bil pravi, kje v kakšnem dokumentu v naslednjih mesecih našel zares uporabni J. Končno lahko brez težav družno vržejo še kakšno ideološko pasjo bombico in kakega politika ali celo škofa napeljejo h kakšni izjavi ali primerjavi, ki jih bo utrdila v nekoliko pod vprašaj postavljeni vlogi vsesplošnih prosvetiteljev nevednega slovenskega ljudstva.

Ampak vse našteto ne bi bilo dovolj za znova najdeno “voljnost” koalicije. Odločilno je tisto lepilo, ki jo je (pravzaprav edino) držalo skupaj vse od leta Gospodovega 2008. In ni težko ugotoviti, da njihov OHO prihaja z Dolenjskega. Ker je danes močnejši kot po volitvah, je razumljiva zvestoba poslancev nekdanje vladne večine modremu, pred mesecem dni izrečenemu nasvetu predsednika republike. Še več: mnogi med njimi se bodo do konca mandata ob govorjenju odrekli še razmišljanju in samo pritiskali na gumbe.

Lepotna napaka

Skoraj vsako idilo sicer zmoti kaplja pelina. Tako bi bila podoba slovenske koalicije voljnih še lepša, če bi se jim uspelo sporazumno znebiti svojega krmarja in ga zamenjati s kom laže obvladljivim. Ker je sedanji za nekatere člane nekdanje druščine skoraj tak alergen kot njihovo vezivo, se bo tu in tam kakšna stranka pokujala tudi v prihodnjih mesecih. V Zaresu bodo denimo s stisnjenimi zobmi kakšnemu poslancu ali dvema – kakor bo pač kazal položaj – dovolili, da ob vprašanju zaupnice glasujeta po svoji vesti, kar priča o njihovi visoki demokratični zavesti, uradno pa bodo odločno proti na aparate priključeni vladi.

In liberalni demokrati se bodo komu zazdeli pogoltni. Toda povsem po pravici bodo imeli skoraj toliko ministrov kot poslancev, pa še predsednika parlamenta povrhu, saj se mora Borut Pahor spokoriti za neslavni spodrsljaj, ko je s prenagljeno zavrnitvijo odstopa tako rekoč sam zrušil Katarino Kresal. Kljub vsemu bo, dokler bo držalo lepilo,  preprostemu Slovencu težko dopovedati, da koalicija ne obstaja. Ker ne bo tega tako rekoč nikjer videti.

Foto: Nsi

5 KOMENTARJI

  1. Odličen komentar! 🙂 Ja, koalicija voljnih. Sicer pa komunistom res ni problem vladat z manjšino. To so vedno obvladali. Nekoč s pomočjo pištole, danes imajo pa tak jezik.

  2. ” Človek obrača , Bog obrne.”
    “Računi brez krčmarja”
    “Ne hvali dneva pred večerom.”
    Skratka, v življenju se vse stvari s časom postavijo na pravo mesto.

  3. Ančka, še en trik oziroma strašilo je, ki mu opranoglavi Slovenci vedno nasedejo: Cerkev in krščanstvo. KGB bo nasprotnike pobarvala s klerikalci in desničarji, novinarji bodo složno ponavljali in kar naenkrat bodo Slovenci ugotovili, da jim grozi nevarnost desnice, pa čeprav v Državnem zboru v tem trenutku ni niti ene konzervativne stranke. Strah ima velike oči…

    Po volitvah boš videla, da imam prav.

  4. Po volitvah bo druga zgodba. Pred volitvami pa ne vem, ali kje obstaja kakšen možen veliki pok.

    Afera Patria jim ne deluje več – oziroma samo budale verjamejo kaj drugega kot to, da je to zrežirano od levice.

Comments are closed.