Lokavo izključevanje

14
Foto: BrunoMaesPhoto

Medtem ko število okuženih podira rekorde, se je nasprotnikom vlade zdelo zelo primerno, da predstavijo alternativnega mandatarja, si nadenejo ime Koalicija ustavnega loka in s tem na najboljši možen način demonstrirajo svojo neustavnost in nedemokratičnost.

To je dobro, razumljivo in tudi lokavo. Dobro je, da se je s tem polje političnega boja iz sfere epidemije ter prerekanja in izpodbijanja vsakega priporočila ali ukrepa preselilo v polje političnega. V tem polju je povsem normalno, da se opozicija trudi, da bi prišla na oblast. Morda bo zdaj manj tihega nasprotovanja ukrepom, širjenja dvoma in vzbujanja nezadovoljstva. Razumljiva je poteza, ker je osnova osnove, da mora trenutni oblasti obstajati alternativa, če naj bi bilo nasprotovanje učinkovito. Tako kot je osnova osnove obrambe morilca na sodišču, da obramba poroti predstavi drugo osebo, ki bi lahko bila morilec.

Poteza je lokava na več načinov. Najbolj očitno je ponavljanje vzorca novih obrazov. Mandatarja so si nasprotniki vlade našli zunaj opozicijskih strank. Recept je preizkušen. Opozicijski politiki so hitro pokvarljivo blago in vsakih nekaj mesecev je treba poskusiti s čim novim. Voditelji opozicijskih strank so vsak na svoj način diskreditirani, novejši manj, starejši bolj. Celo Tanja Fajon ni dovolj nov obraz. Tudi Karel Erjavec bo nov, ampak ne dovolj. Zato nekdo od zunaj. Do tukaj nič novega.

Izbira je bistvena lastnost demokracije

Novo je to, da so si lokavo nadeli ime Koalicija ustavnega loka. S tem so nasprotniki vlade na najboljši možen način demonstrirali svojo neustavnost in nedemokratičnost.

Kot sem že večkrat zapisal, je demokracija eden od sistemov, v katerem so ljudje pripravljeni mirno prenašati oblast – da je torej nekje nekdo, ki ima več besede. Trpijo ga ne zaradi posebne ljubezni, ampak zato, ker jim gre bolje tako, kot če bi imeli kaos oz. bi se komandirali sami. Pred demokracijo so povsem enako funkcijo opravljali drugi sistemi – aristokratski, monarhični, diktatorski; demokracija tudi ni zadnji tak sistem. Kaj ji bo sledilo, ne vemo. Poskušanja bo veliko, veliko krasnih idej bo propadlo – kot je npr. diktatura proletariata – kaj se zna pa tudi obnesti.

Bistvo demokracije je, da si oblast izbiramo. Legitimnost nasilja, ki ga demokratično izvoljena oblast izvršuje nad ljudmi tako, da jim pobira davke ali piše globe za napačno parkiranje, je, da so si ljudje to oblast sami izbrali. Zato je izbira bistvena lastnost demokracije. Filozof Yoram Hazony piše, da je neka oblast demokratična, če obstajata vsaj dva pola, ki lahko računata na oblast. Ne samo, da sta na izbiro, ampak tudi, da sta realno lahko izbrana in da drug drugemu priznavata pravico, da v primeru zmage tudi vladata. Da drug drugemu priznavata legitimnost, to je pomembno.

V Sloveniji sme obstajati izbira samo med odtenki rdeče

Tako razumevanje demokracije ni blizu tistim, ki v Sloveniji najbolj mahajo z zastavo (liberalne) demokracije. Poštena inteligenca je Janezu Janši pravico, da sestavi vlado, odrekala že takoj po padcu Šarčeve vlade. Zdaj se spet oglašajo in razumeti jih je, da sme v Sloveniji obstajati izbira samo med odtenki rdeče. Tisti, ki so manj inteligenca, pa še vedno na isti način pošteni, govorijo o tem, da se mora stanje v Sloveniji »normalizirati«. In normalno stanje je, da državo vodijo nameščenci dedičev prejšnjega sistema in da dediči prejšnjega sistema nastavijo tudi vse ljudi na vseh položajih. To je ta stara normalnost, ki jo je dobro definiral Stane Dolanc v govoru v Splitu leta 1972:

»Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.«

Citat je oguljen, a še vedno resničen. S tem da se ena stran razglaša za edino, znotraj katere se oblast sme menjati, vse drugo je pa nenormalno in protiustavno, je čudovit kazalnik temeljne nedemokratičnosti in neustavnosti prav tega loka in tistih, ki ga napenjajo. Da bomo fair: nekaj odrekanja legitimnosti leti tudi na drugo stran – zgledujoč se po denacifikaciji, del desnice ne priznava dedičem revolucije pravice, da bi vladali. Je pa to razmišljanje bistveno manj vplivno in nima realnih posledic na dogajanje.

Tako nerazumevanje demokracije ni omejeno samo na politiko. Sega na vsa področja. Recimo v medije. Podobno kot politiki del demokratično izvoljenih strank postavljajo onkraj demokracije, novinarji postavljajo nekatere kolege onkraj novinarstva. Bojana Požarja npr. odpravijo, češ saj ni novinar. Če ga sodno preganjajo, to ni grožnja novinarjem in neodvisnim medijem. Če ljudje v Izoli grdo pogledajo novinarja RTV Slovenija, je to grob napad na novinarje in zvonijo vsi alarmi. Če nasilnež fizično napade novinarja Nove24 in mu poskuša uničiti kamero, zamahnejo z roko, češ saj to niso novinarji, to je Janševa televizija. Kdo je novinar in kdo ni, odločajo s pravico močnejšega oz. glasnejšega.

In potem je tu še množica drugih področij, kjer je normalno in edino pravilno, da so na položajih nameščenci, ki so jih ustoličili »pravi«, »normalni« in »lokavi«. Zakaj mislite, da je tak kraval, če ta vlada koga zamenja? Ja zato, ker menjajo »naše« z »njihovimi«. Če bi menjali desne z desnimi, mislite, da bi levi zganjali tak kraval? Zakaj je to tako boleče? Zaradi navajenosti, da so na položajih samo »naši«. Ampak sprijazniti se bo treba. Na začetku malo boli, ko pa menjavanje oblasti postane navada, se pa tudi v ustanovah in med uradništvom izkristalizira sloj ljudi, ki jih ni treba menjati. Ker so profesionalci, s katerimi lahko dela vsaka vlada. Kdo so ti, se ne ve vnaprej. Dosledneje ko se bo oblast menjala, več stabilnosti bo sčasoma nastalo v podsistemih.

Skratka

Sistem, v katerem eni strani ne priznavaš ustavnosti in legitimnosti, ko nekaterim ne priznaš, da so novinarji, ko so nekatera mnenja taka, ki jih je odgovorno ne objavljati, ta sistem izločevanja ni demokracija. Demokracija je boj dveh ali več polov idej in menjavanje teh idej na oblasti, v medijih, v javnem prostoru. Odrivanje druge stani, postavljanje te strani zunaj političnega, javnega, dopustnega, pa je vojna. Je tiha, latentna državljanska vojna. Pretiravam? Cilj vojne ni, da enkrat zmaga eden, drugič drugi in se koračnice malo menjajo. Cilj vojne je, da se nasprotnik nikoli ne vrne. Da je njegov pojav nenormalen, da je neustaven, da je onkraj dopustnega. To mi imamo in to bo trajalo tako dolgo, dokler ne bo menjavanje oblasti normalno, dokler ne bo prevladalo prepričanje, da lahko vsaka stranka išče koalicijo z vsako drugo. Ne pa, da se vse vrti okrog izključevanja.

Če bi v Sloveniji živeli demokracijo, bi v sedanjih kriznih razmerah iskali možnosti, kako vlado razširiti, kako oblikovati vlado narodne enotnosti. Dejstvo je, da sta za to potrebna dva in da nobena stran ni nedolžna. Ampak to so detajli. Ključno je, da si priznamo, da je ustavni lok precej širši in da ima devetdeset poslancev.

14 KOMENTARJI

  1. Opozicija je bila tista, ki je doslej kršila slovensko ustavo, ker je:
    – izključevala iz ustavnega sistema demokratičnega dialoga drugačemisleče
    – ker je podobno ravnala z RTV Slovenija, preko katere ne dopusti uresničevanje ustavne demokracije, ki je konkretiziran v 5. členu zakona o rtv
    – ker odklanja evropsko deklaracijo o obsodbo totalitarizmov v Evropi
    – ker časti nedemokratične totalitarne simbole in tiste, ki so dali pobiti nedolžne v času miru
    – ker je izničevala slovensko vojsko kot varuha slovenske države in naroda
    – ker je tesneje sodelovala z državami, ki niso v EU in nimajo demokratične drže.
    – ker je omalovaževala osamosvojitev Slovenije in s tem njeno demokratično ureditev
    – ker je imela v zadnjih letih več skupnih sej vlad s srbsko vlado v Beogradu, torej tam, od koder je prišel ukaz, da se prepreči osamosvojitev Slovenije.

    Kljub temu pa si privošči naziv – ustavni lok – očitno ne slovenske ustave, ampak tiste iz pretekle totalitarne države.

  2. Problem je, da so “naši” še vedno v hosti. In prav imate Svitase. To je ustavni lok jugoslovanske komunistične ustave. “Naši” so še vedno tam.

    Najbolj zabavno pa je, da se o groženosti demokracije najbolj oglašajo tisti, ki se ne morej otresti totalitarizma in jim do stvarne demokracije sploh ni. Sprenevedanja, laži, vse že mnogokrat videno. Že od Čebin se nenehno ponavljajo isti vzorci.

  3. Kalimerovski stil komentiranja ne prispeva k rešitvi problema. Treba je v stilu avtorja zahtevati, da odgovorni nekaj storijo, to pomeni, da komentatorji zahtevajo odgovore.
    Avtor prispevka lepo zaključi: ” Če bi v Sloveniji živeli demokracijo, bi v sedanjih kriznih razmerah iskali možnosti, kako vlado razširiti, kako oblikovati vlado narodne enotnosti. Dejstvo je, da sta za to potrebna dva in da nobena stran ni nedolžna. Ampak to so detajli. Ključno je, da si priznamo, da je ustavni lok precej širši in da ima devetdeset poslancev. ” !!!!!!!
    To pomeni zahtevati od poslancev “ustavnega loka” , oz. opozicije v parlamentu odgovore kaj počnejo kot poslanci naroda v dobro države. Kot suvereni državljani smo dolžni to zahtevati !!!

  4. Vsak, ki je malo realist ve, da sirjenja vlade z aktualnimi vodstvi SD, LMS, SAB in Levice ne more biti.

    Najprej ker oni militantno zavracajo ze dialog, kaj sele koaliranje z SDS in Janso. Ne nazadnje ju izkljucujoce posiljajo kar izven ustavnega loka. Tako militantni so v tem, da so celo na ukrepe, ki naj zaustavijo epidemijo in humanitarno katastrofo, reagirali kot na fasizem, proti kateremu je potreben upor. Vreci oblast ne glede na zrtve je njihov moto.

    V tem so hote ali nehote zvest dedic komunisticnih prednikov. Odpornistvo proti okupatorju jih je zanimalo samo, v kolikor bi omogocilo izvedbo revolucije in prevzem oblasti. In zrtve pri tem morajo biti.

    Opozicija je doslej naredila vse, da bi zrtve covid epidemije v Sloveniji bile. In da bi jih bi bilo cimvec. Za razliko od avtorja si ne zelim sodelovanja s tako opozicijo. Tako opozicijo je v dobro Slovenije za drzati cim dlje od oblasti.

  5. Se nekoga, na katerega med drugimi posredno leti Turkov clanek, s katerim se zelo strinjam, bi poimensko omenil. Ker je ta oseba, sin komunisticnega revolucionarja in funkcionarja, prav paradigmaticna za to zdruzbo. Dr. Dusan Keber. Skrajno samoljubna oseba avtokratskih in diktatorskih nagnenj in obenem radikalno socialisticne ideologije. Boljsevik dejansko. Socializem za druge, od zdravnikov do bolnikov, zanj in za njegove pa privilegijski nebrzdani kapitalizem, npr nerazumno visoki honorarji.

    Kot minister je sistematicno uniceval zdravstveni sistem, zaniceval in uniceval svoje nekdanje kolege, prepreceval, da bi Slovenija dobila zahodnoevropsko primerljive strukture javnih in zasebnih ustanov, prepreceval ustanovitev mariborske medicinske fakultete. Odgovoren je za sistem, ki mu danes in ze vceraj manjka strokovnega kadra in mu je vseeno, ce najboljsi zdravniki bezijo tja, kjer se jih ne le mnogo bolje placa, ampak, kjer bolj spostovani, imajo bolj urejene odnose in znosnejse obremenitve. Odgovoren je za sistem, kjer znaten del denarja namesto za bolnike in zaposlene, torej programe, odtece v mafijske dobaviteljske lovke ( udbovske in sorodne tovarisije) za nekajkrat preplacane materiale in opremo.

    Dusan Keber skratka – politik in ideolog kot sinonim za bolj ali manj vse, kar je napacnega v slovenskem zdravstvu od osamosvojitve dalje. Njegove ideje in nacrti lahko vodijo le v drsenje zdravstvenega sistema proti temu, kar danes dozivljajo Kubanci in Venezuelci. Bog nas varuj taksnih alternativ. Izbira med Janso in Kebrom je izbira med Avstrijo in Kubo.

    • O vsem glede političnega profila dr. Kebra se z vami, IF, strinjam, le pohvaliti pa moram doktorja, ker je bil dober zdravnik internist in odličen mentor študentom medicine.

      • Mogoce dober, obnasal se je vedno bolj, kot da je edini dober. Nikoli ni prebolel, da ni bil izbran on za direktorja UKC, pac pa dr.Primoz Rode. Se vec, mascevalen je se danes na ta racun. Ukinil je sicer se kot aktiven zdravnik bolnico za starostnike na Trnovem, kar je velika strokovna napaka. Enako kasneje njegovo nasprotovanje novi medicinski fakulteti v MB in trditve, da ni pomanjkanja zdravnikov. Same povsem zgresene ocene, ce pozabimo njegov obupni socializem.

        • Če se ne motim in po spominu, je kot minister zahteval, da se zmanjša vpis na medicinsko fakulteto. Na ugovore, da bo zdravnikov vsak čas zmanjkalo, je odgovarjal, da jih bomo v tem primeru uvozili. Mogoče je bilo to v povezavi z njegovim poznejšim delovanjem v Srbiji.

      • Ne smemo pozabiti Kebrovih javnih zapisov v Mladini in nastopov na državni tv in še kje, kjer je širil izmišljeno zgodbo, da so bili v DSO med epidemijo na hitro sestavljeni seznami starostnikov, ki naj pod nobenim pogojem ne bi smeli biti deležni bolnišničnega zdravljenja. Lagal je o ‘”seznamih odpisanih” zgolj zato, da bi manipuliral in protivladno hujskal slovensko javnost. Zdravnik pa tak!

        https://nova24tv.si/slovenija/politika/javno-pismo-dvanajstih-slovenskih-zdravnikov-politik-dusan-keber-v-boju-za-oblast-ne-izbira-sredstev-in-si-s-tocno-dolocenim-namenom-izmisljuje-sezname-smrti/

  6. Tako je, revolucionarjenje nadaljujejo in to ni le izključevanje. Revolucija je prihod na oblast s popolnim vzdušđjem sovraštva, uničenjem drugega in tudi morebitbih drugih, ki bi utegnili postati “drugi”.
    Torej, je zastonj govoriti o mediaciji, o umirjenju strasti levo-desno itd. Pri revolucionarjih tega ni mogoče doseči. Oni gredo na likvidacijo! drugih idej, kulture, gospodsarstvenikov, če je treba tudi naroda in države.
    Demokratičnost se v teh razmerah lahko še doseže z osveščenjem volilcev, da jih ne volijo, ko pa dosežejo ti likvidatorji dodatno moč nahujskanih množic, je to prepozno, se začne krvava rihta, kot med drugo sv. coojno in po njej!

Comments are closed.