Vlada odlična v spopadu z virusom, šibka v komuniciranju

Foto: Posnetek zaslona

Zdaj nasprotniki Vlade ne zanikajo več problematičnosti virusa, menijo zgolj to, da je Vladno komuniciranje ukrepov neustrezno.

Zadnje dni levica trdi, da sicer virusa ne zanika in da se tudi načeloma strinja z uvedenimi ukrepi in da virusa in težav zaradi njega baje celo nikoli do sedaj ni zanikala oz. ni podpirala nespoštovanja priporočil in ukrepov. Ne. Sedaj je ključno nepravilno komuniciranje. Ne bom se spuščal v oceno, ali vlada in stroka pravilno komunicirata z javnostjo, temveč bom podal samo nekaj svojih razmišljanj, kaj komuniciranje sploh je in na kakšen način ga je v organizacijskem smislu treba izvajati. Bralec naj pa potem sam presodi, kako in kaj je s to stvarjo.

Pravilno razumevanje komuniciranja je ključno za ustrezno promocijo prostovoljne privolitve.

V prejšnjem sestavku sem se dotaknil promocije prostovoljne privolitve v izvajanje aktivnosti, kar je ključno za izvedbo sprememb v poslovanju ali v organizacijski kulturi. Organizacijska kultura se v ožji ali širši organizaciji (družbi) z uspešno prenovo tako ali tako vedno izvede. Za uspešno izvedeno promocijo pa je najpomembnejše ustrezno komuniciranje z vsemi deležniki. In to komuniciranje ni PR, t. i. komuniciranje z javnostjo, kot ga večinoma prakticiramo v našem okolju, temveč je veliko več.

Zato je treba naprej razumeti, kaj komuniciranje v organizacijskem smislu sploh je. V osnovi lahko na tem področju prepoznamo štiri ključne pojme: podatek, informacija, komunikacija in znanje. Na kratko jih opišimo.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Komuniciranje je dvosmerni prenos informacij

Podatek je vsaka oblika sporočila, ki nam opiše stanje opazovanega objekta ali pojma. To je lahko verbalno, pisno, slikovno ali v kakršni koli drugi obliki. Če nam podatek ne pove nič novega, je to samo podatek, če pa izvemo nekaj novega, pa je to informacija. Vrednost informacije je za prejemnika informacije v obratnem sorazmerju z verjetnostjo, da to lahko pred tem predvidi. Preprost primer: številka na lotu, ki bo izžrebana naslednji dan, je bistveno večja in pomembnejša (ima veliko vrednost) kot pa tista, ki je bila izžrebana dan prej (razen, če imam jaz slučajno ta listek).

Ko informacijo posredujem drugemu in dobim od njega informacijo, da jo je pravilno (ali tudi nepravilno) razumel, pa je to komuniciranje. Če povratne vezi (feed backa) ni, potem je to samo informiranje. Torej definirajmo: komuniciranje je dvosmerni prenos informacij. Promocija prostovoljne privolitve v praktični izvedbi pomeni komuniciranje ideje. Na žalost so pri nas večinsko prepričani o ustreznosti izvajanja promocije prostovoljne privolitve na način, da se komuniciranje ideje izvede tako, da se to »obesi« na spletno stran. Tipičen primer je predstavitev strategije organizacije[1] (katera mora biti sicer stvar vodstva, pogosto pa jo napiše nekdo iz podpornih procesov kot pro forma), ki je pogosto ne poznajo (razumejo) niti tisti, ki naj bi jo sicer napisali. Je pa lepo obešena na spletni strani organizacije. Vsaj naj bi bila in ne bi smela zahtevati iskanja po spletišču organizacije.

Tri ravni komuniciranja v organizaciji

V organizaciji vidim tri ravni komuniciranja:

  • formalno (predpisano) komuniciranje, v katerem je definirano: kdaj, s kom in na kakšen način izvajamo komunikacijo. Zato moramo imeti dobro identificirane in definirane osnovne in podporne procese;
  • neformalno formalno komuniciranje, katero izvajajo vodje na vseh ravneh formalno (zanje je to obvezno) na neformalen način (vodja je ustrezno usposobljen in izbira najboljše metode in tehnike komuniciranja s svojimi sodelavci), pri čemer upošteva, da za to porabi šestdeset do osemdeset odstotkov svojega časa. Na ta način je ključen za pridobivanje in širjenje znanja med sodelavci (to je znanje, ki je bilo omenjeno na začetku kot najvišja raven: podatek-informacija-komunikacija-znanje);
  • neformalno komuniciranje, kar se izraža v komunikaciji med sodelavci kot vzdušje (pozdravljanje, druženje ipd.). Če prvi dve ravni dobro funkcionirata, potem za tretjo ni treba skrbeti. Ni potrebe po t. i. team buildingih, organiziranih zaključnih zabavah ipd. in v tem primeru zaposleni čas koristneje porabijo za svoje družine.

V družini je komuniciranje izjemnega pomena

Zagotovo je vredno omeniti še, da bi bilo verjetno veliko manj težav v družinah, če bi se držali naslednjega pravila: med zakoncema je treba imeti dve do tri ure komunikacije na dan (to je treba ustrezno prenesti tudi na druge družinske člane). Temu se, prosim, ne čudite niti ne iščite razlogov, zakaj je to neumnost, temveč iščite pot, kako priti do praktične izvedbe (ni enostavno). Velja namreč, da komuniciraš lahko samo s tistim, s katerim stalno komuniciraš. Še posebej to velja, ko pride do težav. Te pa v realnem življenju zmeraj nastanejo. Tako za družino kot za organizacijo velja, da ko preneha komunikacija, umre tudi družina oz. organizacija. Komuniciranje za družino oz. organizacijo je namreč isto kot duša, katero je Bog šesti dan vdihnil v telo iz prsti.

Četrto raven – znanje sem že predhodno omenil. Nastane lahko samo kot posledica aktivnega izvajanja komunikacije med v osnovi dvema stranema: nosilcem komunikacije in osebo, kateri želimo informacijo posredovati. Verjetno vsi poznate komunikacijski sklop, pa ga vseeno še enkrat narišem.

Komunikacijski sklop tako obsega štiri elemente. Katerikoli od elementov je lahko odgovoren za slabo komunikacijo. Vendar sta vedno ključna predvsem oddajnik, ki oddaja sporočilo, in sprejemnik, ki sprejema sporočilo. Težava nastane takrat, ko oddajnik ni sposoben podati ustreznega sporočila na ustrezen način, glede na sposobnosti in emocionalno stanje sprejemnika. V normalnih razmerah se to lahko ustrezno uredi.

V razmerah, ko pa sprejemnik zavestno odklanja vse, kar mu oddajnik posreduje, bodisi zaradi informacijske blokade (sploh ni pripravljen sprejemati njemu neljube informacije) ali zaradi neusposobljenosti (ni sposoben sprejemati oz. selekcionirati verodostojnosti njemu namenjenih informacij), pa so težave lahko hude. Pri povprečnem državljanu Republike Slovenije pogosto opažam slednje, kar je verjetno posledica neustrezne vzgoje (ta je ključna za opazovanje in s tem sposobnost razlikovanja oz. selekcioniranja informacij) in izobraževanja, ki sledi principom osvajanja kvantitete na račun kvalitete. Na koncu izobraževalnega procesa zato pogosto ni ne količine ne kakovosti znanja. Ideološka zaslepljenost je pa tako ali tako poglavje zase.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Zdaj nasprotniki Vlade ne zanikajo več problematičnosti virusa, temveč samo neustreznost komuniciranja ukrepov

Ves čas upoštevam tako priporočila NIJZ kot vladne uredbe. Nikoli nisem imel težav z razumevanjem ključnih zakonitosti (preprečevanje širitve, omejevanje stikov, umivanje), zato tudi nikoli nisem bil niti paničen niti prestrašen. Se pa zavedam, da je moje znanje še na mojem strokovnem območju zelo majhno, kaj šele na področju epidemij in infekcij.

Tako kot sem navajen spoštovati predpise v prometu, varstvu okolja, na davčnem področju ipd. (pa če se nekateri zdijo marsikomu še tako butasti), jih pač tudi na področju boja z epidemijo. Ko se sedaj z masko vozim s kolesom po mestu, mi nekateri kažejo, da sem idiot. Če bi bili taki idioti v večini, se verjetno ne bi zdravstveni sistem pregreval (v strahu, da ne kolabira), verjetno nam ne bi bilo treba nositi mask na prostem (razen tam, kjer je to samo po sebi logično – v gneči), ne bilo treba omejevati gibanja ipd.

Za zaključek: vsakdo, ki dela, dela napake. Napak ne dela samo tisti, ki ne dela. Je pa to, da ne dela, velika napaka. Tako tudi delo trenutne vlade ni popolno, ker kolikor vidim, dela zelo veliko. Vsakdo pa lahko sam oceni, ali je komunikacija njenih idej oz. predstavitev priporočil in ukrepov dobra ali slaba.

[1] Strategija je vedno dokument, ki nas vodi v prihodnost. Ker se okolje izjemno hitro spreminja, mora seveda biti v strategiji ključno, kako izvesti spremembe, ki nam omogočajo sledenje tem spremembam v okolju, če že nismo ambicioznejši in želimo biti aktiven deležnik spreminjajočega se okolja.