Zgodba o dveh koalicijah ustavnega loka

2

Italija je dobila novo vlado skoraj v istem trenutku, ko bo slovenska koalicija ustavnega loka (pomembno je dodati, da si je to ime nadela sama) poskušala zrušiti tretji Janšev kabinet.

Obilica zgledov iz Italije

Primerjav z veliko zahodno sosedo je bilo v zadnjih treh letih izrečenih kar nekaj. Po junijskih volitvah leta 2018 smo se vsaj nekateri ogrevali za to, da bi tudi pod Alpami posnemali Italijane in ob političnem patu poskušali z oblikovanjem vlade, ki bi združevala stranke iz različnih političnih blokov. Iz tega ni bilo nič. Potem je “premier po sili” Marjan Šarec, ki je po volitvah sestavil šibki politično enobarvni kabinet, posnemal Italijana Mattea Salvinija in se uštel podobno kot italijanski notranji minister. Nazadnje so vodilni igralci na oblast običajno abonirane politične opcije pri nas inovativno posegli v italijansko zgodovino in iz nje potegnili pojem “ustavnega loka”, da bi poudarili svoj abonma na oblast. O tem sem pred nekaj meseci tukaj že pisal. Nič hudega, če je pojem pri sosedih že prišel iz uporabe.

Velika razlika

Vendar kljub vsem vzporednicam položaj v obeh državah trenutno ne more biti bolj različen. Povezava so seveda težave zaradi pandemije koronavirusa in mučno spraševanje o odpravljanju njenih posledic. A tu se podobnosti hkrati nehajo. Cilj slovenskega “ustavnega loka” je namreč ponovna vzpostavitev prevlade enega političnega bloka, kar bo zanje sopomenka za obnovo “naravnega”, morda v glavi koga celo res “ustavnega” stanja. Koalicijo, ki jo sestavljajo stranke različnih usmeritev, naj bi zamenjala politično enobarvna.

Italija bo, nasprotno, že tretjič v zadnjih treh desetletjih dobila vlado, ki bi jo po pravici imenovali vlada narodne enotnosti. Prvo je leta 1993 kot nekak stečajni upravitelj prve italijanske republike sestavil poznejši predsednik republike Carlo Azeglio Ciampi. Njena posebnost je bila, da je vanjo prvič po letu 1948 vključil nekdanje komuniste, čeprav so v njegovi ekipi vztrajali zgolj teden dni. Drugi podobni kabinet je jeseni 2011 pod precejšnjim pritiskom sestavil nekdanji italijanski evropski komisar Mario Monti.

Štafetno palico sedaj prevzema donedavni prvi evropski bančnik Mario Draghi. Toda njegov “svet ministrov” se bo bistveno razlikoval od Montijevega. Tudi tistega so sicer podpirale skoraj vse stranke, a je bil klasična “tehnična vlada” neodvisnih strokovnjakov. Draghijeva vlada je vsaj mešanica med tehnično in politično, kakršna je bila Ciampijeva. V njej so namreč z ministri zastopane vse bistvene politične skupine od desnice do levice z izjemo nekakšnih dedičev Finijevega Nacionalnega zavezništva, Italijanskih bratov, ki najbrž računajo, da se bodo z vlogo edine prave opozicije profilirali. Zlasti na račun Salvinijeve Lige, ki ima v Draghijevi ekipi tri ministre.

Slovenski mediji nastanek nove široke vlade pod vodilnim evrokratom, ki je za nameček potekal zelo hitro, večinoma razumejo kot nov dokaz nefunkcionalnosti italijanskega političnega sistema, na račun katerega se tudi na Slovenskem pogosto šalimo. Navsezadnje je Draghi sestavil že sedeminšestdeseti kabinet v petinsemdesetletni zgodovini republike v Italiji.

Dve italijanski in še slovenska koalicija ustavnega loka

A ponuja se še drugačna razlaga. Pri njej puščam ob strani dejstvo, da bi na sončni strani Alp težko našli povezovalno figuro Ciampijevega ali Draghijevega kova, ki bi pri večini političnih akterjev zbujala zaupanje brez sumničenj, da gre za pajaca enega od blokov. Čisto osebno tudi ne delim italijanske očaranosti nad ostarelimi političnimi očaki v vlogi rešiteljev, morda zaradi notorično gerontokratske narave povojnih komunističnih režimov v Evropi in pri nas. Slednjič nova italijanska vlada kljub vključitvi raznolikih igralcev trpi za zemljepisnim neravnotežjem. Kar tri četrtine njenih članov so namreč z bogatega severa države.

Ne glede na vse pomisleke lahko Draghijevo moštvo enako kot nekdanjo Ciampijevo upravičeno imenujemo “vlada ustavnega loka”, ki v času zgodovinske preizkušnje temelji na preseganju običajnih delitev in vključuje tudi akterje, ki so še včeraj drug o drugem znali povedati vse najslabše.  Slovenski “ustavni lok”, nasprotno, napaja ravno želja po zacementiranju premoči enih in izključitvi drugih. To pa ne pomeni, da ne bi naši podalpski republiki vlada pravega ustavnega loka zares dobro dela.

2 KOMENTARJI

  1. Italijanski ustavni lok je dejansko pomenil barijero pred prihodom komunistov na oblast. Za kar so obilno vsakrsno podporo italijanskim povojnim vladam s prevladujoco tezo krscanske demokracije nudile ZDA. Ta ustavni lok je sicer izkljuceval tudi manj pomembno skrajno desnico, Movimento Sociale Italiano, pogojno t.I. neofasiste.

    Nas “ustavni lok” je formiran ne na protitotalitarni protikomunisticni osnovi, ampak obratno. Da bi dedici komunisticnih oblastnikov imeli zavarovan svoj priviligiran dostop do moci in denarja. Formiran je proti tisti desnosredinski opciji, ki njihovo vsakrsno obvladovanje in izcrpavanje drzave od ideoloskega do financnoekonomskega, najbolj ogroza.

    Gre torej za zlorabo formule iz Italije z na glavo postavljeno vsebino oz predznakom.

  2. Ne strinjam z “geronotolosko” utemeljenim zadrzkom Mavra do Draghija, ces da ga spominja na vzhodnoevropske rezime. Draghi za italijanske razmere oz tradicijo ne bo star predsednik vlade. Sploh predsedniki drzave so pri njih vecinoma 80 letniki in vec. Koliko pa so bili stari ob koncu svojih zadnjih mandatov Adenauer, Churchill, de Gaulle, koliko Monet, Schuman itd? Vecina zgodovinskih osebnosti povojne demokraticne Evrope ni mladcev, ampak vse prej kot to. Civilizacije, ki so uspevale, so vedno znale ceniti izkusnje in modrost svojih starejsih. Osebno sem nasprotno, prej skepticen do mladega cloveka, ki bi naskakoval vrh politike v demokraciji. Mladi voditelji so kvecjemu primerni za revolucionarne, prekucniske case.