Koalicija trdih src

25
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Letošnje leto obeležujejo v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske več okroglih obletnic, naj jih naštejem samo nekaj: 800 let Magne Charte Libertatum, 600 let bitke pri Agincourtu, 200 let od zmage nad Napoleonom pri Waterlooju, 70 let konca 2. svetovne vojne… V vsem tem dolgem obdobju se je kraljestvo z nekaj manjšimi prekinitvami v glavnem večalo in krepilo vse do 2. svetovne vojne. Takrat je še zadnjič odigralo vlogo svetovne velesile, nato pa štafeto prepustilo Američanom in Sovjetom.

Bogata zgodovina Združenega kraljestva pa ima tudi veliko temnih madežev. Če se omejimo samo na novi vek, srečamo že na samem začetku krvavo preganjanje katolikov v Angliji in na Škotskem, nato Elizabetino podpora Drakovemu pomorskemu terorizmu, iztrebljanje severnoameriških domorodcev v 17. in 18. stoletju, v 20. stoletju pa gradnjo koncentracijskih taborišč in genocid nad Buri (čez 20.000 pobitih otrok!), streljanje Indijcev v Amristarju, angleško različica holodomora med krompirjevo lakoto na Irskem, izstradanje okoli dva milijonov Bengalcev (pod Churchillovo taktirko), uvedba drakonskih ukrepov proti kolonijam, ki so se skušale osamosvojiti (teror nad Kenijci je izkusil tudi Obamov dedek)….

Tako narod kot tudi posameznik, ki je dejaven in veliko ustvari, tudi velikokrat pogreši. Danteja so med pohajkovanjem po onstranstvu prepoznali kot živega človeka po senci, ki ga je spremljala. Politični predstavniki močnih držav, med katere je spadalo Združeno kraljestvo, lahko bolj ali manj zavestno naredijo marsikatero napačno presojo, s katero povzročijo gorje, ali celo sodelujejo pri zločinih. Prava veličina narodov in posameznikov pa se pokaže šele takrat, ko je potrebno do temačne preteklosti zavzeti pošteno stališče. Kot ga je Janez Pavel II do procesa proti Galileu, ali pa Nemčija do holokavsta … Britanci za razliko od sosedov mnogih zločinov ne priznajo. Tistega, ki so ga zagrešili nad Slovenci, pa celo zanikajo.

Ko so se leta 1945 poslavljali od vodilnega mesta v svetovni politiki, so namreč Britanci poskrbeli še za enega zadnjih velikih zločinov, ko so predali Stalinu in njegovim zaveznikom (ob delni asistenci Američanov in Francozov) okoli dva milijona beguncev, ki so želeli ubežati komunizmu. Pri tem so šli še dlje, kot so zahtevali jaltski sporazumi. Med temi milijoni je bilo tudi več kot 12.000 slovenskih beguncev, ki so Angležem popolnoma zaupali. »Še bolj kot devici Mariji« je dejal Janez Zdešar. Ko so prišli pod njihovo zaščito na Koroško, jih je čakalo grenko spoznanje. Angleški vojaki, ki so Slovencem predstavljali demokracijo in varnost, so se prevažali v džipih skupaj s Titovimi partizani, jemali ujetnikom ure in jih na koncu s prevaro izdali v roke komunistom in v gotovo smrt.

Sodelovanje v komunističnih in drugih zločinih je Britanijo pripeljalo v stanje, ko težko razsoja in obsoja kasnejše zločine. Njihov zakon o vojnih zločinih (War crimes act 1991) po besedah britanskega zgodovinarja Normana Daviesa definira vojne zločine kot nacistične zločine. Komunistični vojni zločinci so lahko tam prav tako varni pred roko pravice kot v Rusiji. Vse, ki dregnejo v to občutljivo točko britanske zgodovine napadejo z vsem razpoložljivimi sredstvi, kar se je izkazalo ob drakonski razsodbi v primeru pisanja grofa Tolstoja. Tovarištvo v zločinu torej še zmeraj drži. Še danes številni angleški zgodovinarji opravičujejo komunistične zločine ali pa poudarjajo, da ta totalitarizem ne predstavlja več resne grožnje (npr. zgodovinar Keith Lowe na zadnjem mednarodnem simpoziju »European Remembrance« v Berlinu).

Ob 70. obletnici konca vojne je BBC pripravil obširno serijo pričevanj in pogovorov, skozi katere bodo skušali bralcem, poslušalcem in gledalcem približati »the greatest generation«. Ne morem se otresti vtisa, da gre za poskus mitiziranja zadnjega velikega poglavja britanske zgodovine, pri katerem ne bo prostora za kritični pristop. Dosedanje objave ne kažejo, da bi lahko BBC-jev prispevek imel kakšno zgodovinopisno težo.

Štejem pa Britancem v dobro, da so Putinu jasno povedali, da jih 9. maja ne bo na Rdeči trg. Tako kot v Londonu, so bili jasni tudi v Berlinu in Washingtonu ter v številnih drugih demokratičnih metropolah. Vabilu so se po pričakovanjih odzvale S Koreja, Vietnam, Srbija, Črna gora … Presenetila me je le udeležba Češke. Zemanova partijska knjižica ima očitno večjo težo kot tanki, ki so leta 1968 divjali po Pragi. Pa Slovenija? Ne vem, če je že jasno, kdo bo šel v Moskvo. Zagotovo pa gre tja Zveza borcev. Na svoji spletni strani so zapisali, da v podobni režiji kot v Normandijo. Zanima me, ali bodo imeli v svoji ekipi tudi tokrat frančiškana …

No, da ne zaidem. Cameronu torej čestitam, da 9. maja ne gre v Moskvo. Če takrat ne bo deževalo in se bo sprehajal po Londonu, lahko na Thurloe Place zagleda spomenik, posvečen repatriiranim pobitim beguncem. Če se bo nato vprašal, kaj neki počne tak spomenik v prestolnici Združenega kraljestva, bo že čisto blizu resnice, ki edina osvobaja. Tudi tako imenitne narode, kot so Britanci.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


25 KOMENTARJI

  1. Človekoljubje kot odsev vsemogočne ljubezni, je poleg ljubezni do stvarstva, vsemogočna sila , ki lahko zruši kruta srca, ki ne obžalujejo svoje krutosti ali krutosti njihovih prednikov.

  2. Obtoževati Britance kar za zločin, ker so drugi pobijali zmore samo slovenska ( … Op admin: neprimerna vsebina … ).
    Resda so jih vrnili več kot bi bilo treba, toda odgovornost za pomore ne morejo nositi.
    Mimogrede, ko so Britanci izvedeli za masovne likvidacije, so že 4. junija 45 preklicali ukaz o vračanju domobrancev. Torej po manj kot 30 dneh. Če veste, kako konspirativne so bile likvidacije, da so izvedeli prek obveščevalnih služb, potem so bili izjemno hitri.

  3. Kljub temu jim ni mogoče očitati naivnosti, saj so vedeli za medvojne krutosti in za boljševiško miselnost.

    Človekoljubna koalicija človeštva bo sčasoma izničila satanske nečlovekoljubne ostanke.

    Obžalovanje je pomemben element, ki omogoča človekoljubno rast človeštva!

  4. Jaz se tu povsem strinjam z zdravkom.

    Avtor navaja v članku veliko zanimivih zgodovinskih dejstev, a tudi le domnev in izključno temnih plati, realnih in prikrojenih, politike britanskega imperija. Ampak vrednoti pa ta imperij hudo enostransko. Skrajno negativno.

    Podobnih “antiimperialističnih” pozicij sem se napuslušal že v prejšnjem režimu od vladajočih marksistov-leninistov in moram priznati, da imam antiangloamerikanizma vrh glave; da sem nanj prav alergičen. Pravzaprav sem ponosen, da izviram iz družine, ki je po obeh linijah v Britanijo in Združene države vedno in neoportuno gledala z iskrenimi in neskritimi simpatijami, tako pod nacistično in fašistično okupacijo, kot pod komunisti.

    Na letošnji Veliki petek sem se odločil ob 15. uri preklopit na Radio Ognjišče, da bi poslušal in zmolil križev pot. Presenetil me je prenos križevega pota izpred Hude jame. Po svoje ne bi imel nič proti, čeprav zna biti tudi mučna ta zgodovinska fiksacija na neke teme, na katere se neredko naveže tudi relativno ozkogledo vrednotenje in neodmerjeno obtoževanje.

    No, in prav to se je zgodilo. Ne vem, kdo je pripravil tekst k temu križevem potu; ampak tekst, dokler sem poslušal, je bil eno samo divje obtoževanje angleških ” prevarantov, izdajalcev in zločincev”. S slabim občutkom, da to zame za Veliki petek ni ustrezna duhovna hrana sem ugasnil radio.

    No, približno tak občutek imam ob temle članku Emeršiča.

    p.s. Po svoje bi se v slovenski Cerkvi lahko zamislili, kakšen smisel ima gojiti neko zgodovinsko-politično izražanje, ki sovražnikom Cerkve kot na pladnju prinaša argumente za rdeče streljanje iz vseh topov, češ, saj vi “klerofašisti” ste bili vedno na strani Hitlerja.

  5. Avtor je tule dregnil v samo srce teme. Med angleškimi grehi pa bi lahko naštel vsaj še Bližnji vzhod, natančneje Palestino, kjer so Angleži za časa protektorata z senzibilnostjo slona v trgovini sporcelanom zasejali seme današnjega sovraštva in morda jutrišnjega globalnega soda smodnika.

    Churchill je bil sicer velik vojskovodja, ki ima morda največje zasluge za poraz Hitlerja. Ampak majhni narodi so mu bili drobiž za barantanje, usoda 12000 domobrancev pa mu verjetno ni vzela niti minute spanca.

    Cinično rečeno, miljoni vrnjenih beguncev je z življenjem plačalo za to, da je zahodna Evropa imela mir pred komunisti. Kdaj bomo imeli mir pred njimi mi?

  6. Da dodatno obrazložim svoje prepričanje: izda se lahko le prijatelja ali nekoga, s katerim si sklenil nek dogovor, sporazum. Konkretno tu ni bilo ne prvega, ne drugega.

    Žal naša protirevolucionarna stran in domobranstvo objektivno nista bila v zavezniškem in prijateljskem odnosu od Angležev, ampak ta formacija vojno končala v objemu in pod poveljstvom nemške okupatorske strani, kot kolaborantska vojska in se s skupaj z njimi tudi umaknila na Koroško. Četudi je verjeti, da so bile resnične simpatije mnogih razmišljujočih in dovolj izobraženih med njimi na strani zahodnih zaveznikov in četudi so posamezniki celo tajno, npr. obveščevalno delovali v prid Angloameričanov, žal to ni dovolj, da bi zasukalo objektiven status domobranske vojske.

    Na ta status so v Ljubljano že jeseni 1944 prihajala resna opozorila iz begunske vlade v Londonu, od vodilnih Slovencev, politikov predvsem ljudskega-katoliškega tabora v exilu: Kreka, Lovra Kuharja, Snoja; naj za Božjo voljo prekinejo svoj status podrejenosti in sodelovanja z nemškim okupatorjem, naj skušajo priti v stik in v dogovor o sodelovanju ali vsaj nenapadnju s partizansko vojsko; češ da se bo drugače z zlomom Hitlerja in v skladu z jaltskimi dogovori slovenskim domobrancem in protirevolucioanrjem slabo godilo. A vodilni v Ljublani in pri domobranstvu ( npr. Rupnik, Kociper in drugi) so bili gluhi za vsa opozorila; še več, svoji vojski so vse to zamolčali in jim tudi po zlomu Hitlerja predstavljali situacijo v povsem nerealni luči.

    Kako le neki so si predstavljali, da jih bodo Angleži na Koroškem sprejeli kot prijatelje in zaveznike?! A so kdaj, čeprav oborožena formacija, en sam strel sprožili proti okupatorjem? Ali so bili njihove vodje zelo neumni, ali pa so v nasprotju s svarili vodilnih Slovencev iz Londona zavestno varali svoje lastne vojake in jih verjetno nevedoč gnali k žalostnemu koncu pod streli krvoločnih boljševikov.

    Ko so se predali Angležem, tudi ni bilo nikakršnega sporazuma, ničesar podpisanega, kaj naj bi s z njimi kasneje zgodilo. Ob jasnih jaltskih dogovorih Churchilla in Roosevelta s Stalinom, o katerih so bili iz Londona vsaj posredno obveščeni. V čem je torej vsebina “izdaje” Angležev? Uporaba tega pojma je tu logični nesmisel.

    Ja, prevara je pa bila, ko jim niso povedali, da jih peljejo v roke komunističnih krvnikov in so mislili, da grejo v Italijo. Prevara je grda stvar. A če razmislimo- ako bi jim rekli resnico, bi verjetno nastopil kaos in revolt; in dokaj logično, četudi nemoralno, da so se Britanci temu hoteli izognit.

    Da ne bo pomote: grozno je, da so ti ljudje, okoli 15.000 Slovencev prišli v roke maščevalnih komunističnih krvnikov. Škoda, da so jih zavezniki izročali in škoda, da jih niso vsaj prej nehali vračati, ko so prišle informacije, na kakšen način jih Titova vojska obravnava. Lahko govorimo o krivdi Britancev, katere izvor je na Jalti, ne na Koroškem. O krivdi in prevari, ne pa o zločinu in izdaji Britancev! ( Dajmo ohranjati besedam njihov pravi pomen in se varujmo bombastičnosti.) Druga stran medalje so tudi tisti med zavezniškimi oficirji, ki so se odkrito in nekateri pogumno zavzeli za nenadaljevanje izročanja, ko so do njih prispele informacije o terorju in likvidacijah nad predanimi.

    Podobno kot o krivdi Britancev bi bilo pa primerno govoriti o krivdi tistih vodilnih protirevolucionarjev, ki so svojo vojsko kljub močnim in jasnim svarilom in sugestijam držali v popolni nevednosti glede realne nevarnosti in jih silili vztrajati v položaju, ki je bil najslabša možna pozicija za njihovo življenjsko usodo. O krivdi teh seveda ni govora ne v Emeršičevem članku in ne pri sestavljalcih križevega pota na Radio Ognjišče.

    Posebej velika krivda je tistih med njimi, ki so, že vedoč za krvave likvidacije na slovenski strani, ignorantsko prepustili svoje vojake v nadaljne izročanje v smrt, sami pa izkoristili priložnost, da so se z begom rešili. Stvar časti in morale je, da kapitan zadnji zapusti svojo ladjo.

    Kdo je po vojni ukazal in izvedel množični zločin, se pa dobro ve. Še enkrat, to niso bili Britanci, ki torej niso zločinci!

    • Popravek: na politika dr. Alojzija Kuharja se mislil ( Lovro je bil njegov brat in pisatelj, drugačnih političnih nazorov)

  7. Tu se kaže demoraliziranost tudi na slovenski desnici, ne le med ateisti. Ni čudno, da se še vedno ne moremo znebiti komunizma. Ko še nekdo kot @svitase izgubi moralni kompas.
    Smrt bo še hudo kosila po naših krajih. Ni drugega odziva na demoraliziranost in neznačajnost.

    Manjkajo samo še pozivi na spravo z Britanci, medtem ko bo Huda jama še vedno polna.
    Potem bo naš propad popoln.

  8. Zanimivo, da nekatere najbolj zaboli, ko omeniš človekoljubje.

    Človekoljubje se jim zdi tako nevarno, da začnejo klicati na pomoč zle duhove.

  9. Za katastrofalne napačne odločitve domobrancev (povezovanje z Nemci, napačna presoja položaja ob koncu vojne) sta bila dva jasna vzroka: (1) nesposobnost protikomunističnega vodstva, ki je do konca živelo v neki svoji realnosti in (2) državljanska vojna, ki jo je v največji meri določal teror komunistov. Drugi vzrok je daleč prevladujoč in zato je neverodostojno kakršnokoli obtoževanje domobrancev, ne da bi hkrati omenili imperativ samoobrambe pred komunističnim terorjem. Tudi dandanes, ko smo lahko vsi generali, ne vidim elegantnega izhoda iz šah mata, ki so ga Sloveniji zadali komunisti. Razen seveda, če tudi sami ne pristanemo na enake metode.

  10. Že po nazivu se vidi kaj je bil kdo:

    – Domobranci so branili svoj dom, svojo domovino.

    – Partizani, pa po krivdi zavajajočega vodstva, svojo partijo.

    • Hm … samo za obrambo svojega doma se ne moreš povezati s Satanom in zraven vsako nedeljo iti k maši v Cerkev 😕

  11. Ključno je bilo še nekaj: večna slovenska nezadovoljnost. Nikoli nam nič ni bilo prav. Ne cesar Franc Jožef, ne kralj Aleksander. In smo dobili Tita.

  12. Nekaj dobrih komentarjev. Še moj prispevek:

    O medvojnem dogajanju sem v enem mojem drugem postu (pod člankom Brine Svit) na dolgo in široko opisal moje videnje zadeve. Zanimivo mi praktično nobeden ni repliciral na prispevek. Če vas zanima moje stališče, preberite zadevo tam.

    Zelo dobro je napisal Zelodko, rad pa bi še enkrat poudaril, kar je napisal IF. Mislim, da si desnica ne more privoščiti antiangloamerikanizma. Zdej ne vem, kako se bo slovenska situaicja razvijala v prihodnje, kakšna so razmerja moči, ali bo prišlo do zaostritev itd. ampak moramo se zbrati in ne begati okoli kot kura brez glave.

    Na žalost mi desnica deluje bolj zmedeno, podobno kot v letu 1939 in ne kot leta 1989. Problem je, ker (tudi s takšnimi članki) ne gledamo strateško. Članki kot je ta delujejo bolj v stilu srečanja katolikov na katerem so sami stari strici in tetke. Skupina ljudi, ki niso širše zanimivi, ki mislijo da so pomembni a noben o njih ne poroča in so izgubljeni v svojih sicer iskrenih namenih. Na žalost. Pa to pišem kot katoliški 30-letnik.Treba je delovati step by step, doseči realne a za prihodnost pomembne zadeve, da bomo bolj močni ob morebitnih prihodnjih pomembnih zadevah, da nas zopet ne preseneti kakšna slovenska Syriza in navezava na Putina.

    Nekaj mojih izhodišč na kratko:

    1. Dolgoročni cilji – restavracija kolikor je možno situacije izpred 1940, uničenje komunističnega pola, prepoved OF/NOB simbolov, zamenjava slovenske zastave s pravo slovensko zastavo z grbi slov. dežel in ne to partizansko – se morajo UMAKNITI V OZADJE. Tega v naslednjih 20 do morda 40 letih verjetno še ne bo možno doseči. Obletnica 2040 verjetno še ne bo prelomna. Nimamo še takšne moči v družbi. Imamo max. slabih 30-40% in se tako obnašajmo. Obnašajmo se KOT KOMUNISTI 🙂 Berite naprej….

    2. Desnica se mora prenoviti. Janša je verjetno nedolžen, toda desnica mora narediti neko potezo, da čim bolj zmanjša levi diskurz “vse-samo-da-ni-Janša”. Tu ne gre za Janšo osebno, tu gre za desnico kot celoto. Če to pomeni nove stranke – JA.

    3. Desnica se mora nehati kregati med sabo. SDS-NSI-SLS morajo narediti pragmatično NEFORMANLNO zavezništvo, ki je neodvisno od tega katera stranka desnice je najmočnejša in v katerem mora imeti vsaka stranka AVTONOMIJO.

    4. Desnica mora počasi osvajati teren. Zmagovati bitke. Tu smo naredili nekaj hudih napak. Izgubili smo 2. največje mesto v državi. Izgubili smo veliko terena na desno tradicionalno močnem Gorenjskem (obrtniški in podjetniški Kranj). Treba je gledati strateško: ‘grassroots movement’. Trenutno osvojitev Ljubljane in Obale NI MOŽNA. Zmaga DEMOSa v LJ je bila takrat izjema. Ključno je: ohranitev desne usmerjenosti Prekmurja, okrepitev na celotnem Štajerskem (pridobitev zopet MB, ohranitev CE), krepitev na Dolenjskem. Ponovna pridobitev delov Gorenjske vključno s Kranjem. Ohranitev delov Primorske (Vipavska dolina, Ilirska Bistrica, ohranitev močne prisotnosti na Goriškem). Kjer smo lokalno na oblasti je potrebna krepitev inštitucij zahodne usmeritve, podjetništva, obrtništva itd.

    5. Anti-zahodna, anti-srednjeevropska, anti-angloameriška pozicija se na desnici ne sme pojavljati NIKOLI. Tudi, če je vabljivo nasesti trenutnemu populizmu in iz tega kovati kratkoročne točke.

    6. Desnica MORA najti STIK Z MLADIMI. Če to pomeni formalno priznanje LGBT porok in formalno distanciranje direktno od zahtev Cerkve – je to potrebno narediti (desničarji seveda kot katoliki še vedno lahko bogato podpirajo Cerkev – ampak ne tako politično direktno – in lahko vzgajajo otroke po svoje. Se bo treba bolj potruditi.). Vodimo diskusijo z mladimi, POSLUŠAJMO JIH (ne delajmo iz njih zombijev). Mladi so sicer velikokrat avtomatsko bolj levi (zaradi vplivov okolja + uporništvo brez razloga) ampak tudi to se da premagati. Na Kritiki je video o tem, kako so načeloma levičarski mladi takoj spremenili pozicijo o tem, da je vseobsežna socialna intervencija države dobra, ko so jih vprašali ali bi to financirali iz svojega žepa iz prisilno višjih davkov. To je en način debate 🙂

    7. Desnica se mora povezati z liberalci. Ti načeloma sicer verjetno niso katoliškega miljeja, verjetno niso tako zelo anti-partizansko usmerjeni, ampak tukaj bo potrebno stisniti zobe in te ljudi povabiti v dialog in se pogovoriti z njimi. Nekje popustiti, da bi oni nekje popustili in da jih dobimo v naš blok. To je NUJNO – ponovitev napada SDS na DLGV si ne smemo dopustiti!!

    8. Cerkev se mora najprej sama stabilizirati. Nova nadškofa sta po mojem mnenju dober obet. Vsaj naslednjih 10 let bo Cerkev bolj manj pomembna in se bo čistila. Finančno mora zadeve rešiti. Prihodnje izlete na področje šolstva in bančništva – Krekova banka – mora PREPUSTITI zvestim in kompetentnim katoliškim LAIKOM.

    9. Cerkev mora delati aktivno na prenovi bogoslovja in pastorale. Smer v protestantizacijo in všečnost Ranki Ivelja ni rešitev. Na sicer pričakovano padanje vernosti se bo potrebno odzvati z iskreno vero in iskrenim pridiganjem – tudi ortodoksnim katolištvom. OGROMNO je potrebno narediti na nivoju župnij: glavni problem je ‘Birma kot odhod iz Cerkve’. Laike je potrebno izobraziti, da bodo zmožni kateheze mladih, da bodo podkovani v veri. Seveda pa ljudi ne smemo odganjati stran: če šunka-katolik par želi krst otroka absolutno ja. Ampak na lep način pri ljudeh zbuditi pomen, da je vera odgovornost in ne folklora. Ne pa jih strašit, to ne. Na žup., lok. nivoju je morda rešitev za angažiranje ustanavljanje bratovščin. Če se doda malce SOCIALNEGA NABOJA (Krek-style) se s tem delno stopi na ozemlje levice.

    10. Cerkev se mora povezati s tujino. Tu je zadeva katastrofalna. Preveč je ponižnosti, zaprtosti v lokalne cerkvene zgodbe. Sam vidim nekaj nujnih zadev: obnovitev božje poti pri Gospe Sveti – s tem bi se Cerkev formalno izrekla za srednjeevropsko usmeritev. Povezava s katoliškimi krogi po Evropi in ZDA – tudi laiško. Tu so zadeve prešibke (razen iskreni.net, Communione e Liberazione). Zgled naj bodo intelektualne katoliške povezave ZDA-VB, evropske katoliške povezave, itd.

    • Nisem prepričan, da je dobro takole absolutizirati točko 5. Lahko je tudi kaj anti-zahodno, anti-angloameriško, ampak mora imeti pravi temelj.
      In vračanje domobrancev potem, ko je Tito zagotovil “Nitko ne sme da jih dira” je dokaj razumljivo. Da slovenski prevod tega ukaza pomeni Kočevski Rog in Hudo jamo, si je še danes težko predstavljati.
      Ukaz o preklicu vračanja 4. junija, Angležem več kot povrne čast. Toliko ponižnosti pa moramo imeti. Pamet nam ravno ni bila odlika v teh domobranskih zadevah. Kakor nam niti danes ni, glede na to, da nam še vedno vladajo.

      Imaš pa zelo podrobne načrte. Poslovnost naše Cerkve pa se mora še izkazati. Zaenkrat dlje od oddajanja nepremičnin ne pridejo. Deluje samo tisto, kar se da iz fotelja delat.

        • Sigurno, vsaj deloma. Stvari se lahko razvijejo drugače, zato prevelike podrobnosti niso priporočljive.
          Kar se Cerkve tiče, bo najtežje. Ker od tam že vsaj 50 let ne pride nič, kar bi dišalo po skesanosti in drugačnih pristopih. Nekje sem bral že kako je še škof Rožman pisal pisma krškemu škofu, kako “mi na slovenskem vemo kako je treba, da imamo izkušnjo in da naj se zgleduje po nas v Sloveniji”. Kaj in kako s komunisti se je izkazalo predvsem to, da nimajo pojma. In tako je že več kot 70 let. In nihče ne kaže, da bi se karkoli naučil v tem času. Pa je to že kar dolga doba.

          • Definitivno, v Cerkvi opažam eno defenzivo, Pa ne mislim, da bi morala biti agresivna v smislu protežiranja desnice – na to je opozarjal že Oman – ampak župniki kar ne upajo biti vsebinski, zaprti so v zakristijah.

          • Samo o zločincih znajo govorit. Kar pa seveda nikamor ne pelje. Za hrbtom že, vpričo njih pa jih je samo klanjanje.

    • Zmaga desnice, ki bi zmagala samo zaradi tega ker bi postala taka kot levica nima nobenega smisla.

  13. Ton članka me zelo asocira na Miloševića. In vse krivice, ki so se med njegovim predsednikovanjem zgodile njemu, njegovi vladi in narodu. A priznam, da nekaj še manjka. Morda lahko jaz dopolnim. Ni dovolj dokazati nekulturnost drugih narodov. Treba je še dokazati superiornost svojega. Recimo Srbi so najraje ponavljali argument, da prvi zgodovinski zapis o vilici seže v čase, ko so Srbi častili križarje z mesom. Namesto z omikanostjo in gostoljubnostjo bi se Slovenci bolje pohvalili s pridnostjo. Recimo s kranjsko čbelico. In dodali nekaj v smislu, da le zahvaljujoč njej cveti civilizacija, ki bo izumrla nekaj let po izumrtju čebel.

    Tako kot Milošević ni hotel videti, da "neopravdane in ničim zaslužene" sankcije Srbijo še zdaleč niso prizadele toliko kot vojaška obkolitev Sarajevčane, tako tudi v zgornjem članku ni niti besedice o fašističnem terorju pretežno nad civilisti in sicer kar nad ženskami. Od koga pričakujete, da bo v porušeni Evropi bil "toliko civiliziran", da ne bi najprej priskočil na pomoč tistim, ki so si jo res zaslužili in ne na miligram tehtal, kakšno kazen si zaslužijo tisti, ki imajo levji delež zaslug za mučeniško trpljenje Židinj in drugih…

Comments are closed.