Desno-sredinske stranke se ne bi smele zadovoljiti s porazom nasprotnika. Ni šlo za biser slovenske demokracije: veliko bolje bi bilo, ko bi vse stranke in vsi poslanci odprto in javno povedali, za kom stojijo ali koga ne želijo. Problematična je že tajnost glasovanja. Legitimna vlada se ne more vzpostavljati s kupovanjem, pa tudi ne s skrivanjem glasov. (Znova se je tudi pokazalo, da imamo okoren in zamuden način postavljanja vlade, ki času ni primeren in je sploh zelo poseben.)
Kovanje alternativne koalicije bo vse prej kot enostavna pot, vanjo pa je nujno potrebno pritegniti SD, ali še bolje rečeno – tiste poslance te stranke, ki so pripravljeni slediti Pahorjevi poti razuma in kompromisa. Janez Janša in ostali voditelji desne sredine naj bodo previdni z Desusom, saj lahko ta s svojimi nerazumnimi parcialnimi zahtevami ogrozi tisto bistveno, zaradi česar v tem trenutku potrebujemo široko vlado: zaradi reform. Tuje bonitetne agencije sicer Sloveniji ne posvečajo posebne pozornosti, saj gre za majhno ekonomijo. A nadaljevanje političnega stopicanja na mestu ali celo sprejemanje napačnih odločitev bi lahko pritegnilo neljubo pozornost, če ne drugače, iz pedagoških razlogov.
Pritegnitev SD v tako “koalicijo razuma” (Janez Janša) ali “ustavno večino” (dr. Rajko Pirnat) je nujna prav zaradi tega, da se nova vlada izogne blokadi pomembne politične opcije. (Pozitivna Slovenija ni bila ustvarjena za opozicijo, zato v tej drži ne bo učinkovita.) Resnično državotvorna poteza Janeza Janše bi bila, da premiersko mesto koalicije razuma ponudi “tretjemu človeku”. Ne potrebujemo tehnične vlade ali celo vlade narodne enotnosti; razmere niso tako dramatične. Potrebujemo pa kredibilno osebo z močni ekonomsko-finančnim znanjem, ki bo užival široko zaupanje tujega in domačega gospodarskega okolja tako zaradi svojega znanja, kot zaradi dovolj široke politične podpore v parlamentu. Te Janez Janša kljub vsem kvalitetam ne more dobiti – bodisi, da mu je bilo to z vztrajno negativno kampanjo po krivici odvzeto, ali pa ker je sam preveč zaostroval svojo retoriko.
Zgodba sosednje Madžarske je poučna. Premočni desno-sredinski “Fidesz” se je prepustil populizmu, ki ga evropski mediji že vidijo kot grožnjo demokraciji. Slovenija in njeni politični voditelji morajo paziti, da bo oblikovanje vlade teklo prepričljivo, legitimno, z dovolj širine, sicer bo oko površnih tujih medijev, ki se radi zadovoljijo s stereotipi o vzhodni Evropi, kaj kmalu pritegnila naša politična nezrelost. Del domače levice si zagotovo ne bo pomišljal tudi tuje javnosti strašiti pred koalicijo, katere pobudnik je Janez Janša. Provincialno sejanje strahov v Dražgošah mora nadomestiti zrela, široka, v svet odprta odločitev za reformno vlado. Najpogubnejše hlapčevstvo zadnjih dvajset let je bilo hlapčevstvo domačim tajkunom in njihovim političnim botrom, ki so se za povrh vsi skupaj izkazali še za nesposobne.
Foto: Wikipedia
