Andrej Magajna: Obsojeni na korupcijo in stagnacijo

Razgradnja korupcijskih omrežij, ki nas zadržujejo v stagnaciji.
Andrej Magajna (Foto: D. Hančič)

Zaradi korupcije na državni ravni Slovenija že leta stoji na mestu – STAGNIRA. Kaj pomaga gospodarska rast, če je naš državni, javni sektor prava ponikalnica. Oblastna klika se po nekajletni konjunkturi pred svetom ponovno hvali, kako smo uspešni. Govorijo o zgodbi o uspehu, a če bi vsaj malo pogledali naokrog, bi videli, da nas prehitevajo tako Čehi kot Slovaki in Madžari. Ne bi se čudil, če bi bilo  čez nekaj let med njimi tudi Albanci. Sledenji zelo gotovo, le če bodo uspešno zajezili korupcijo.

Če bi se ljudje tega bolj zavedali, režimski mediji se trudijo, da bi nam to prikrili, bi nas bilo na protestih gotovo več. Tako pa je večina zadovoljna že s tem, da ni slabše. Nekateri so zadovoljni že s tem, da so bili letos na hrvaški obali celo en dan več kot lani, upokojenci pa so spili kavico več na mesec.

Andrej, so vam po vseh teh letih vrnili računalnike, ki so vam jih ob hišni preiskavi zaplenili?

Preden se lotim pravih vzrokov za stagnacijo, moram odgovoriti na vprašanja, ki jih še vedno dobivam, če le stopim na ulico: »Andrej, so vam po vseh teh letih vrnili računalnike, ki so vam jih ob hišni preiskavi zaplenili?» V nekem smislu imata naslovna tema in moja zgodba skupno točko: nedelovanje institucij nadzora. A, o tem kasneje.

Da odgovorim naključnemu radovednežu z ulice, potem pa nadaljujem z mojo zgodbo: »Ne! Oziroma samo prazne škatle brez diskov, ki jih je ‘uzela magla’, so vrnili.«

In to po tem, ko sem posumil, da so na datotekah kaj dodajali oz. prirejali v času, ko so pol leta zaman iskali corpus delicti – ‘dekle v hlačah, zgoraj pa brez’. Na to sem posumil ravno zato, ker se je izkazalo, da je do potvarjanja že prišlo pri listinah, ki so služile kot osnova za odobritev preiskave. Vedel sem, da me ne morejo obtožiti, nisem pa si pa mogel misliti, da bo postopek trajal toliko let.

Šokantno je bilo tudi spoznanje, česa vsega so zmožni

Pravzaprav so to besede mojega očeta, prof. Božidarja Magajne. Že davno nazaj mi je rekel tudi tole:

»Res so potomci ‘bivših’ mlajši, nova generacija. Ja, res so to že vnuki in nečaki, a stare metode so ohranili. Sicer ne v rdeči, krvavi barvi, ampak zavite v celofan demokracije in pravne države. Države, ki so jo ugrabili , privatizirali, čeprav so nam v času enopartizma trobili o odpravi privatne lastnine. Monopol nad oblastjo in okoriščanje je prikrita stalnica tega novega razreda.«

Tako je ‘novi razred’ deloval v preteklosti. Vsi, ki se mu niso pokorili, so imeli težave. V tem kontekstu je zanimiva tudi zgodba sorodnika, psihiatra in pisatelja dr. Bogomirja Magajne, ki je kot medicinec zdravil ranjene tigrovce. Te naše in tudi v Evropi prve antifašiste. Kar pa za novo oblast, ki ni marala zaveznikov Angležev, ni bila odlika, prej obratno. Če sem malce sarkastičen: TIGR je bil edina ‘zver’, ki so jo komunisti preganjali. Namreč ‘zaščiten kot medved’ še danes velja tudi za volkove.

Novi razred je tudi naslov knjige Milovana Đilasa. Novi razred – po sestopu z oblasti pa bo naslov knjige, ki jo pripravljam.

»Pa kva je zdej babe, al nej še sam lovim lopove ? Jest sm premier in ne pulcaj!«

In kako danes prepoznamo ta ‘novi razred’, oz. rdečo buržuazijo, kot jo je imenoval Đilas, čeprav v novih in novih preoblekah. V dvorani Stožice vsako leto prepevajo bandiera rossa in mahajo s peterokrako, rdečo zvezdo, zunaj na parkirišču pa se bleščijo srebrne Mercedesove zvezde. Jasno, samo najnovejše modele postavijo na ogled, da ‘raja’ ve, kdo so na oblasti.

Ne bi rad kritiziral te, ki so na tako imenovani levici, kar vse počez. Niso vsi kontaminirani s korupcijo. Tudi Šarec ni osebno pokradel milijone, a kot premier ni naredil skoraj nič, vsekakor premalo za njeno zajezitev. Že slišim njegov komentar:

»Pa kva je zdej babe, al nej še sam lovim lopove ? Jest sm premier in ne pulcaj!«

Če se spomnimo njegovih dveh predvolilnih kampanj, predsedniške in naslednje leto parlamentarne, je bila zanj korupcija zanj ‘drugorazredna tema’. On res ni preiskovalec, a če nadzorne inštance ne delujejo, je vlada prva poklicana, da jih zamenja!

O kako zelo, zelo drži znani rek: »Vsaka država ima svojo mafijo, pri nas ima mafija državo.«

Italijanska mafija nam za ‘uspešen’ rop stoletja lahko prav zeleno zavida. Številke, ki jih je s pomočjo sodelavcev, predvsem ekonomista Rada Pezdirja, odkrila Logarjeva in Godčeva preiskovalna komisija, so osupljive. Res ni čudno, da Slovenija navkljub gospodarski rasti stagnira. Že slišim Šarčev komentar:

»No, povsod so zlikavci,  tatovi. Tudi v Avstriji. Islandiji. Tudi tam so kopali bančno luknjo.«

Res! Vendar s pomembno razliko, da so »gangsterji« v Islandiji za zapahi, pri nas pa se prosto sprehajajo po Ljubljani, tako svobodno kot volkovi po podeželju.

Inštitucije pregona ne delujejo!!! Tisti, ki bi morali nadzirati, so v navezi s tistimi, ki upravljajo. Če bančnemu roparju uspe, da podkupi varnostnike in izklopi alarmne naprave, lahko počne, kar hoče. Kaj govorijo o delitvi oblasti, če so vsi ‘v žlahti’, interesno povezani.

In tu je vzporednica z mojo zadevo. Po končanem postopku sem zaradi številnih kršitev obvestil vse možne nadzorne instance. Med drugim tudi direktorja direktorata za nadzor policije, ki mi je odgovoril le na nekaj od skupaj dvanajstih vprašanj v zvezi z mojo zadevo. In še to je odgovoril zelo pomanjkljivo.

V ospredju našega prizadevanja bi torej moral biti boj proti tistim, ki kriminalce v belih ovratnikih ščitijo in ne naredijo nič. Da bi ta cilj dosegli, moramo  strniti vrste, ne glede na politično barvo in program. Potrebujemo mavrično koalicijo. Samo z desno volilno bazo ne bomo dobili volitev.

Vzpostaviti moramo koalicijo po zgledu zmagovite opozicije DEMOS, z eno ključno programsko temo: »Razgradnja korupcijskih omrežij, ki nas zadržujejo v stagnaciji.«

Ker prihajam iz tigrovske družine, končujem z nekoliko prirejenim sloganom, ki so si ga kasneje komunisti prilastili, kar so storili še s številnimi drugimi stvarmi: »Smrt korupciji – svoboda narodu!«

Post scriptum:

Zgornje besedilo je bil pripravljeno za protest na »Prešercu« pod sloganom: Rešimo Slovenijo. Kot govorec sem bil po intervenciji Janeza Janše v zadnjem trenutku umaknjen. Zakaj (?) O tem razmišljam v prispevku, objavljenem v Reporterju. V tedniku Demokracija tega nisem poskušal objaviti, saj ne verjamem, da bi mi po dogajanju na Prešernovem trgu to sploh lahko omogočili.