Koalicija narodnega zastoja

18
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Cerarjeva vlada se je očitno brez večjih pretresov znebila ministra Vebra in bo, kot kaže, lahko dokaj nemoteno nadaljevala delo. Zagnani hrup se je prelil v pravzaprav presenetljivo nedvoumno odločitev parlamenta.

Naprej ne bo šlo

S tem je premier Miro Cerar v pomembnem trenutku ohranil pod vprašaj postavljeno avtoriteto. A nekajdnevna »vladna kriza« je jasno pokazala, da si od te vladne kombinacije ne kaže obetati nobenega preboja, četudi bi kdo doslej kaj takega (še) pričakoval. V koaliciji namreč ni večine za reforme niti, če tovrstno vnemo kolektivno pripišemo Stranki modernega centra. Eni njihovi partnerji se bodo pač še naprej odločno postavljali v bran obstoječemu modelu tovariškega kapitalizma, ki je že povsem izpet in se znotraj njega ne da ob vsem sklicevanju na »nacionalni interes« doseči prav ničesar. Drugi pod vodstvom prekaljenega politika Erjavca bodo še naprej zvesti svojim skrajno populističnim vzorcem, a se bodo ti še naprej vedno znova stekali v želje najkonservativnejšega dela volilnega telesa, ki se sleherne spremembe boji kot hudič križa.

Druga plat iste medalje je seveda, da je taka koalicija narodnega zastoja skladna z željami glavnine volilnega telesa. Sicer se tako rekoč vsi državljanke in državljani strinjamo, da je splošno stanje slabo, a večina se kot večjega zla boji samo enega. Da bi se v družbi kaj zares bistvenega spremenilo.

Čas za veliko koalicijo

Kaj torej sploh ostane Miru Cerarju? Tisto, kar bi moral narediti že po volitvah. Namesto »male« koalicije narodnega zastoja bi si moral prizadevati za oblikovanje velike koalicije narodnega sporazuma. Takšno koalicijo bi bilo potrebno, kot danes vidimo, sicer oblikovati že leta 2008, nedvomno pa po volitvah leta 2011, kar sem njega dni zapisal tudi na našem portalu. In če Cerar za tak korak ni zmogel poguma po julijskih volitvah, bi ga moral zbrati vsaj zdaj. To je namreč v trenutnem položaju sploh edino, kar je moč storiti, da bi se stvari sploh premaknile. Goli razpad dosedanje koalicije in morebitne predčasne volitve dandanašnji ne bi prinesle prav nič. Volivke in volivci bi se skoraj gotovo znova odločili za stare vsebine pod fasado »novih« novih obrazov ali pa celo za to, da nagradijo Združeno levico, opozicijo, ki ne le, da ne bo rušila moči že več kot dve desetletji s skromnimi prekinitvami vladajoče »koalicije nacionalnega interesa«, marveč že sedaj udejanja nekatere njene bolj drzne zamisli, ki si jih sama ne upa.

Kajpak za koalicijo med SMC in SDS ni tako rekoč nihče glasoval. Zato bi Cerar, če bi se zanjo le odločil, na neki način prelisičil volivce z matematično možnim »dopingom«. Sam je največ glasov namreč dobil od tistih, ki so se bali Janševe zmage. Le razmeroma majhen del mu je zaupanje namenil, ker je v njem videl reformatorja javne morale. In »zvesti ostanek« Janševe stranke za SDS ni glasoval, da bi v vlogi druge violine sedela v vladi z najnovejšim izbrancem koalicije nacionalnega interesa.

Temu primerno skromen bi moral biti program morebitne velike koalicije. Ob razklenitvi smrtonosnega že zdavnaj klinično mrtvega prevladujočega slovenskega gospodarsko-političnega, ki bi se v danih razmerah pač odrazil v razmeroma pogumni privatizaciji nekaterih gospodarskih stebrov sedanje zavožene poti, bi morali k njemu soditi vsaj boječi koraki v smer očiščenja zgodovinskega spomina, proč od vse očitnejšega kolektivnega potapljanja v atavizme jugoslovanske socialistične preteklosti.

Nepremostljive ovire?

Četudi bi se v obeh največjih strankah našli posamezniki, ki so se zmožni ovedeti, da je vsaka alternativa slabša od koalicije brez ljubezni,  nimajo prav veliko možnosti za prodor. V SDS bi verjetno težko sprejeli podrejeno vlogo v kakršni koli koaliciji. Tudi bi odločitev za veliko koalicijo terjala priznanje, da ne predstavljajo več alternative za dovolj Slovenk in Slovencev in da v doglednem času bržkone nimajo zaresne možnosti za odmeven volilni uspeh. Vendar bi moral izstop iz geta, v katerem je stranka tako rekoč vedno bolj, ne zgolj in ne predvsem po svoji krivdi, takšne pomisleke odgnati. Kot bi morala v ospredje sočasno stopiti odgovornost do še vedno znatnega dela državljank in državljanov, ki so ta trenutek skupaj s stranko v getu in so njihovi besede, pogledi in interesiv javnosti navzoči manj kot kadar koli po osamosvojitvi. Pri tem ti ljudje na noben način ne sodijo med najmanj ustvarjalne in Sloveniji najmanj vdane posameznice in posameznike.

Toda škarij in platna nimajo v SDS. Imajo jih v Stranki modernega centra. Slednja bi morala s svojim rekordnim številom poslancev v normalnih razmerah suvereno odločati o svojih potezah. Pa je njena težava enaka težavi podobno mogočne LDS, kjer se s politično težo ni nikoli povezovala podobno suverena in avtonomna vsebina. Tudi Cerarjevi so sponzorjem svojega vzpona dolžni preprosto preveč. Čeprav bi jim velika koalicija koristila že zaradi tega, ker imajo, kot se je v zadnjih tednih nazorno pokazalo, katastrofalno kratko rezervno klop. Vsaj, če hočejo v javnosti ohranjati iluzijo »novih obrazov«.

Ne glede na to je Cerar pri odločanju omejen celo brez kvarnega vpliva sponzorjev. Tudi devet mesecev po volitvah ne volivke in volivci ne sam premier namreč ne vedo prav dobro, za kaj se pravzaprav zavzema znatna večina poslank in poslancev največje stranke. Morda je eno redkih veziv, ki jih sploh povezuje, kar antijanšizem. Če je tako, bo koalicija narodnega zastoja še lep čas usoda te dežele.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


18 KOMENTARJI

  1. Pozitiven prispevek za skupno slovensko dobro.

    Življenjska logika in zdrava pamet ter vsaj kanček domoljubja naj zmagajo!

    Ne pa sebični negativni interesi posameznih skupin, ki rušijo skupno slovensko dobro!

  2. Vedno se sprašujem: Ali se Cerar le deklarativno prizadeva za etiko v najširšem pogledu, ki vključuje tudi človekove pravice in druge temeljne vrednote v slovenski skupnosti.

    Kot ustavni pravnik bi moral to vsakodnevno živeti in uresničevati!

    Kdo mu to preprečuje? Njegova koalicija in določeni v SMC?

  3. Ravno v njegovem mandatu se na terenu ruši spoštljiv, vljuden odnos do strank na uradih, bankah, trgovinah, gostiščih ” prosim, izvolite, hvala”ki ga zamenjuje prostaški, nedomači “evo”, ki celo namiguje na koruptivne odnose.

  4. Ne mislim, da kot posameznik ne živi vrednotno življenje, vendar mora storiti vse, da bo javnost prepričana, da si vlada prizadeva za vrednotno življenje.
    ne pa da uporablja različna merila, ki rušijo uveljavljanje temeljnih vrednot v slovenski skupnosti.

    Takšno ravnanje je tudi v nasprotju z volilnimi obljubami.

    Vsekakor pa je jasno, da v Sloveniji ne more priti do vrednotnega preloma in napredka, če ne bo prišlo do široke vrednotne koalicije, ki bo to lahko uresničila!

  5. Dobro, g.Maver, ampak velka koalicija bi bila spet drnovškovanje, nelevonedesno, ampak nazaj.Najkrasnejša varianta je “Velka Narodna Šola”.
    Naj gre do dna, kar so se namenili škodljici, nesposobneži
    tatovi, napuhnjenci, častilci smrtne sence.
    Narod naj se pa lepo uči.

    Na enih volitvah se bo že še nabralo nekaj tako zdravega, kar bo vodilo slovenski rod še dolge čase, pokorno javljam.

    Nabrati se mora kritična masa, ki bo spregledala vse svinjarije kučanovega klana paradržavnega uničevanja
    in izrabljanja in poneumljanja nacije pod Triglavom.

  6. Neumnost brez vsakega političnega razumevanja. Članek, ki ga napiše nekdo ki stalno ponavlja “državljanke in državljani”. Pamet ne pride od prilizovanja ženskam.

  7. Z avtorjem se zelo strinjam. Poimenovanje “koalicija zastoja” drži. Za Slovenijo bi bila ob sedanji razporeditvi parlamenta nedvomno najboljša možnost koalicijia SMC + SDS ali SMC + SDS + N.Si. Seveda pa precej tvegana kar se rezultata katerekoli od tistih strank, ki bi vstopile v to koalicijo, tiče.

    Težave bi bile tudi, ali bi dovolj poslancev SMC bilo pripravljeno stati za tako koalicijo z Janezom Janšo. Bilo bi dobro, a žal je atmosfera v državi drugačna.

    Verjetno bi tudi SDS ali N.Si prej podprle nove volitve kot vstop v koalciji s Cerarjem. A precej jasno je, da tudi po predčasnih volitvah za koalicijo SDS + N.Si ne bo parlamentarne večine. In SMC bi bila še najboljši možni partner za koaliranje za pomladno opcijo.

  8. Pri ljudeh je vse mogoče.

    SD se boji, da bi prišlo do razumne vrednotne koalicije, zato pa je ostala v vladi, da bi to preprečila.

    Vendar SMC, logično, sama odloča.

    Če hoče prispevati k skupnemu slovenskemu dobremu, naj to stori, sicer še bomo naprej capljali na mestu.

  9. C(m)erar in njegovi so seveda pogoltni, mlahedravi, neetični …, nikakor pa niso tako nori, da bi šli v koalicijo z versko-političnim kultom pravnomočno obsojenega kriminalca, ki kaže prepoznavne fašistoidne tendence.

    Dobro se zavedajo, da takšna koalicija ne bi dolgo časa trajala, na volitvah pa bi potem SMC letela iz parlamenta, saj levičarski in sredinski volivci ostro kaznujejo slehernega, ki se peča z Janšo.

    Verjamem pa, da si nekateri v SDS, ki znajo še malo razmišljati z lastno glavo, takšno koalicijo silno želijo, saj vidijo, v kakšen političen geto jih je spravil would-be-diktator. Niti NSi si namreč noče več mazati roke z njim …

    • Maks: “…, nikakor pa niso tako nori, da bi šli v koalicijo z versko-političnim kultom pravnomočno obsojenega kriminalca, ki kaže prepoznavne fašistoidne tendence.”
      ===============

      Obstaja en mnogo močnejši kult, to je kult antijanšizma.

  10. Maks, na takšen način se je težko pozitivno pogovarjati, ko vnaprej ožigosaš tretjino državljanov, ki razmišljajo in ravnajo domoljubno.

    Kaj pa če bi v sebi našel še kaj ljubezni, ne le sovraštvo.

  11. “Eni njihovi partnerji se bodo pač še naprej odločno postavljali v bran obstoječemu modelu tovariškega kapitalizma, ki je že povsem izpet in se znotraj njega ne da ob vsem sklicevanju na »nacionalni interes« doseči prav ničesar.”
    =================

    Ja, Tonin se je zelo “potrudil”, da je pripomogel k zaustavitvi prodaje Telekoma. Tako zelo, da ni hotel niti počakati na odprtje ponudb.

  12. Riniti v koalicijo s SMC je nesmiselno, tako za SDS kot za NSi.
    Potrebno je počakati da truplo priplava mimo, pa naj bo to truplo stranka SMC ali pa kar volivci.

Comments are closed.