Pretekli teden so politično dogajanje v državi zaznamovali predvsem trije dogodki: drugi krog predsedniških volitev, protesti proti stanju v državi in napoved predsednika SLS, da se bo spomladi nepreklicno umaknil z vrha stranke.
Kot je videti, v nasprotju s pričakovanji nekaterih, protesti niso bistveno vplivali na izid predsedniških volitev. Odhajajočemu predsedniku države ni odkrito koketiranje z demonstranti prineslo praktično ničesar. Njegov poraz je hud, točno tak, kot so ga napovedovale ankete vse od prvega kroga volitev naprej. Še več, uspelo mu je nekaj, kar ni doslej še nikomur – v drugem krogu je dobil celo manj glasov, kot v prvem. Kar z veliko verjetnostjo kaže na to, da ga v resnici večina volivcev, vključno z demonstrirajočimi, vidi kot del problema in nikakor kot alternativo sedanji vladi.
Kar je seveda logično, saj bi bilo naravnost groteskno, če bi tisti, ki demonstrirajo proti samovolji politikov in nepravni državi, alternativo videli v politiki, ki jo ob odhajajočem predsedniku najbolj simbolizira ljubljanski župan, ki je z delovanjem svoje liste v mestnem svetu in s podvigi članov svoje ožje in širše družine tako rekoč vzorčen primer samopašnosti in izigravanja pravne države.
Gotof je ali nič več ne bo, kot je bilo
Nobena skrivnost ni, da je stanje v državi alarmantno. Lahko si o kateremkoli politiku in o njegovi odgovornosti mislimo, kar hočemo, a dejstvo je, da se politika že vsaj dva mandata ne zmore dogovoriti nič konkretnega. Vsak resnejši poskus reform je zaradi ljudske volje ali njene zlorabe obsojen na propad. Dejstvo je, da sta predsednik vlade in vodja največje opozicijske stranke vpletena v preiskave kaznivih dejanj. Dejstvo je, da v parlamentu sedi kopica poslancev, ki bi s svojim CV-jem težko dobili službo v podjetju, ki da kaj nase – ponarejevalci, ovaduhi in še kaj bi se našlo. In dejstvo je, da so na čelu premnogih slovenskih mest, med njimi večine največjih, župani, zapleteni v številne nečednosti – med njimi je tudi primer samopašnosti šejkovskega tipa, ko člani družine vseh generacij grozijo ljudem s smrtjo, z dragimi avtomobili ogrožajo varnost na cestah in razgrajajo po lokalih.
Že mogoče, da je v ozadju protestov tudi kakšen organizator s politično agendo, a ob vsem zgoraj naštetem je razkrinkavanje ozadja protestov brezpredmetno. Četudi bi demonstracije organiziral sam Kučan, je neizpodbitna resnica, da je stanje v državi slabo. Da se standard niža in da to občuti vse več ljudi. Da se niža politična kultura. Najhuje pa je, da je vse manj razlogov za optimizem. Ne glede na trud vlade, te ali prejšnje ali bodoče, se ne da izvesti prepotrebnih reform, saj jih vsakokratna opozicija, ob podpori sindikalnih politikantov, z za lase privlečenimi argumenti, brezkompromisno ruši. Svoje pa s sramotnimi sodbami doda še tretja veja oblasti, tako imenovano neodvisno sodstvo.
Zato bi vse stranke, tako na levici kot na desnici, storile bolje, če bi, namesto, da se ukvarjajo z ozadji demonstracij, le tem prisluhnile. Preden bo prepozno, preden bo parlamentarno demokracijo, tega najmanj slabega med političnimi modeli, spet zamenjal kak utopičen eksperiment. Prvi korak bi bil, da bi stranke močno poostrile etične standarde in to ne glede na ceno. A so šle zadeve predaleč, da bi to zadoščalo. Demonstrantom bo potrebno prisluhniti tudi pri zahtevah po novih obrazih. Bolje novi obrazi v obstoječem političnem sistemu, kot nov politični sistem. Tako na levi, kot na desni. A si je danes težko predstavljati junaka, ki bi gospodom Janši, Lukšiču ali Jankoviću povedal, da je čas za odhod.
Najboljši odhajajo
A namesto umika tistih, ki narod razdružujejo, je videti, da odhajajo najboljši. Tako je svoj odhod s čela Slovenske ljudske stranke napovedal njen predsednik Radovan Žerjav. Politik, ki je v razmeroma kratki karieri med vsemi politiki najbolj vestno in dosledno uveljavil etične principe. Spomnimo, Žerjav je v prvo politično ligo vstopil leta 2007, ko je na položaju prometnega ministra zamenjal neopaznega Janeza Božiča. Že po nekaj mesecih ministrovanja je prišel v oster spor s cestnim lobijem zaradi mahinacij in slabo opravljenega dela pri gradnji šentviškega predora. Po polomu stranke na parlamentarnih volitvah leta 2008, na katerih se je SLS komaj uspela uvrstiti v parlament, je Radovan Žerjav na mestu predsednika stranke zamenjal celjskega župana Bojana Šrota.
Pod njegovim predsedovanjem je SLS kot edina med strankami začela uveljavljati že skoraj pozabljene etične standarde. Tako je moral stranko zaradi neetičnega ravnanja zapustiti črnomaljski župan Andrej Fabjan. Pika na i pa je bila nedavna izključitev mariborskega župana. Dosledno moralno držo je stranka pod njegovim vodstvom pokazala tudi po lanskih parlamentarnih volitvah, ko je Žerjav dal jasno vedeti, da vstop v koalicijo s stranko ljubljanskega župana ni sprejemljiv.
Rezultati seveda niso izostali in SLS je na zadnjih parlamentarnih volitvah po poldrugem desetletju vztrajnega padanja krepko popravila svoj rezultat, Žerjav pa na lestvicah priljubljenosti politikov vztrajno napreduje proti vrhu.
A glej ga zlomka, v trenutku, ko se je zdelo, da je perspektiva Slovenske ljudske stranke in njenega predsednika nadvse rožnata, ko državljani celo na ulicah zahtevajo od politike več poštenja, odprtosti in moralne trdnosti, je svoj umik napovedal prav tisti politik, ki pričakovanja državljanov najdosledneje izpolnjuje. Samo upamo lahko, da si bo premislil.
Vir fotografije: dolenjski list
