Avtor: Ivan Štuhec. Na teh straneh sem zapisal sedaj že znameniti stavek o lačnih otrocih.
Ste morda opazili, da Val 202, odkar sestavlja novo vlado nova koalicija, ne govori več o lačnih otrocih, ampak samo še o botrstvih? Kaj vse sem lahko slišal in prebral o »lačnih otrocih« na svoj račun, me samo globoko potrjuje o slovenskem medijskem manipulativnem prostoru, ki je brezmejen in selektiven do tistih, ki morajo končati v vrsti »gotovih«, in onih, ki so vstajniki. Očitno se bomo v Sloveniji pričeli deliti na gotove in vstale. Med drugim to delitev vnašajo tisti, ki so proti delitvam na desne in leve, vaše in naše.
Vse kaže, da tudi vseslovenska vstaja poglablja delitve. Po treh mesecih vstajništva smo lahko te dni prebrali nekakšen memorandum. V njem je večina stvari, ki bi se jih dalo podpisati, razen zahteva po odhodu vseh političnih elit. K slednji spada verjetno tudi predsednik države Borut Pahor, ki je bil komaj izvoljen, in to potem, ko je tri leta vodil vlado, katere dolgove sanira odhajajoča in jih bo morala sanirati prihajajoča koalicija. Skratka, to vsepočezno zahtevanje odhoda vseh politikov je čisto navaden populistični blef. Še posebej, ko se za temi parolami pojavlja Liberalna akademija in levi anarhisti z ljubljanske univerze s svojimi prastarimi obrazi, ki so vse življenje na državnih jaslih. Lepo vas prosim, nehajte nas že enkrat’ farbat’!
Ja, če imajo vstajniki kaj prav, potem zagotovo to, da smo zreli za volitve. In kdo sedaj volitve najbolj blokira? Tisti, ki nam že nekaj tednov govorijo, da je potrebno v politiki narediti čistko. To so predstavniki politične opcije, ki je od svojega nastanka utemeljena na čistkah: fizičnih, psihičnih, moralno-političnih, sodnih, zunajsodnih, znotrajpartijskih, kulturnih, kongresnih, idejnih, univerzitetnih in kar je temu podobnega. V lastnem Avgijevem hlevu bi bilo kar nekaj dela!
Večina sestavljavcev nove koalicije je motivirana z enim samim argumentom: Janez Janša mora oditi. Temu pojavu lahko mirno rečemo paranoja. Če se prav spomnim, je pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 takratni protikandidat Pahor imel zoper svojega političnega tekmeca en sam argument: potrebno je drugačno vodenje države, manj avtoritarno. Za tem je novi všečni mandatar državo vodil tako, da je skrbel za njeno socialno zadolževanje. Proti koncu mandata pa je ugotovil, da je vrag vzel šalo in da je blagajna nevarno prazna. Doživel je preobrazbo ob soočenju z realnostjo. Med vstajniki je veliko državnih jasličarjev, ki te realnosti nočejo videti. In to je njihov največji problem. Ta problem bo ostal tudi v Mariboru po volitvah novega župana, saj tisti, ki jim mediji pripisujejo največ možnosti, sadijo rožice.
To, da je Janša stalna senca, pred katero beži leva politika, in da je njihova nočna mora, ustreza definiciji paranoje. In paranoidna politika naj bi državo vodila bolj kompetentno in verodostojno. Da bo to zelo težko, vedo tisti, ki so med njimi zdravi. Zato opozarjajo na shizofrenost etike, ki je imajo polna usta novi koalicijski partnerji. Janša je bil odvoljen z nezaupnico potem, ko je pojasnil očitke protikorupcijske komisije. Kaj je od tega slavnega poročila ostalo še nepojasnjeno? Potovanje tistih nekaj tisoč evrov med sorodniki? V Jankovićevem primeru je sorodstveni denar v milijonih potoval preko podjetij, ki so v sorodstveni navezi. Česa podobnega KPK pri Janši ni odkrila, in vendar eden ne sme biti predsednik vlade, drugi pa sme ostati župan glavnega mesta. Nova koalicija, če do nje pride, tako ne bo nastala samo na paranoji, ampak bo tudi shizofrena. Res svetla prihodnost za državo, ki bo po tej poti gotóvo gótova. V naslednjih mesecih si bom tako drznil pisati o lačnih državljanih.
Upam, da se bo med tem bolj hitro in bolj verodostojno razpletlo vprašanje oblasti v Cerkvi. Ali je med kardinali kdo, ki je prevzel vodenje lokalne Cerkve potem, ko je bilo potrebno narediti čistko, težko sodim. A če je in če je bil uspešen in verodostojen, če je to naredil z duhom sv. Frančiška in svoji Cerkvi omogočil nov razcvet, bi lahko bil pravi papabile. Če kardinali mislijo, da je potrebno reformirati kurijo, potem prihodnji papež ne bo kurijski in tudi ne Italijan ali salezijanec. Če kardinali mislijo, da mora novi papež s svojo osebnostjo dati žar novi evangelizaciji, potem ga ne bodo iskali med Evropejci. Če kardinali mislijo, da je tudi v Cerkvi potrebno stopiti na prste korupciji, potem ravno latinskoameriško okolje ni najprimernejše lovišče za novega papeža. Če kardinali mislijo, da je Cerkvi potrebno dati novo katoliškost v luči globalizacije, bodo papeža iskali zunaj stare celine. Če kardinali mislijo, da je vse našteto potrebno in še marsikaj več, potem bo novi papež od Sv. Duha. Za slednjega pa lahko s teološko gotovostjo trdimo, da ni ne paranoiden in ne shizofren. Če bo gotova država, mi, hvala Bogu, ostane vsaj Cerkev. Nekje pa res moraš biti doma.
Vir: Družina
