Številni montirani procesi iz časa komunizma ostajajo prepuščeni posameznikom, da se borijo za svojo pravico

13
Tamara Griesser-Pečar: Evropski zgodovinski spomin
Tamara Griesser Pečar: Številni montirani procesi iz časa komunizma še niso v celoti razveljavljeni.

Dne 21.avgusta 1946 se je začel eden najvažnejših povojnih procesov v Sloveniji, saj je s škofom Rožmanom sedela na zatožni klopi celotna slovenska katoliška Cerkev. Po koncu vojne je bila Cerkev še edina organizirana sila zunaj Komunistične partije in je kot taka ovirala pri njenem projektu prevzema oblasti.

Sodba je bila razglašena 30. avgusta. Rožman je bil v odsotnosti obsojen na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni ter zaplembo premoženja – in po pritožbi od Vrhovnega sodišča še na odvzem državljanstva. Izgubo političnih in državljanskih pravic pa so mu znižali na pet let.

Kot smo zapisali v uvodni predstavitvi procesa, sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je škof Rožman pomagal neštetim ljudem, ki so pri njem iskali pomoč, še posebej so izstopale njegove številne intervencije za pregnane duhovnike, talce, zapornike, internirance, jude. Rožman je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot, ker bi izzval bi samo nepotrebne žrtve. Zato je bil, po vsem kar nam je znano, globoko prepričan, da bodo zavezniki zmagali, da pa bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Hotel je, da slovenski narod s čim manj žrtvami premosti vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem.

Rožman je trdil, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa, če bo prišel na vlado, bo dolgo ostal. Zgodovina mu je dala prav.

Sodišče v samostojni Sloveniji enačilo boj proti komunizmu s prostovoljno kolaboracijo

Okrožno sodišče v Ljubljani je trikrat (1996, 1998, 2003) zavrnilo revizijo procesa s podobnimi argumenti kot revolucionarno sodišče leta 1946. Enačilo je »boj proti komunizmu« s »prostovoljno kolaboracijo«. Zavračalo je nove dokaze, nova zgodovinska dela in ekspertize in utemeljevalo svoje ugotovitve na ugotovitvah komunističnega zgodovinopisja, ki ne samo, da z zgodovinopisjem kot znanstveno vedo nima nič skupnega, temveč je služilo kot propagandno orodje komunističnemu režimu.

Škoda pa je, da v dolgih letih po samosvojitvi ni prišlo do obnove kazenskega postopka, kar je bil namen generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki je 29. decembra 1995 vložilo zahtevo. Predložil je nova dejstva in dokaze glede vseh 13 točk, v katerih so opisana dejanja, ki naj bi sestavljala podlago sodbe. Čeprav je bilo leta 1946 na voljo še veliko še živečih prič in dokumentov, ki bi lahko pričali o tem, da se je Rožman v nasprotju s trditvami obtožnice zavzemal za bolj človeško ravnanje s prebivalstvom in posredoval za izpustitev zaprtih, talcev in internirancev, oz. vsaj za omilitev kazni, sodišče tega sploh ni upoštevalo.

Ko v samostojni Sloveniji zahteva za varstvo zakonitosti ni v interesu države

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je leta 1996 zavrnil obnovo procesa, pa je argumentiral, da škofovih intervencij ne more upoštevati, ker je to »ravnanje, ki se od vrhovnega cerkvenega poglavarja tudi pričakuje«. Češ, ker mora cerkveni predstojnik ravnati človeško, se mu njegova pomoč ne more šteti v prid.

Deset let po tem, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar takoj po svojem nastopu zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 6. novembra 1998 generalni državni tožilec Anton Drobnič, umaknila z nepravnim argumentom, da ni v interesu države, je Okrožno sodišče v Ljubljani ustavilo kazenski postopek zoper dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa, analogno pa tudi zoper dr. Miho Kreka, bivšega ministra jugoslovanske vlade v emigraciji.

Okrožno sodišče je moralo o zadevi odločati, ker je Vrhovno sodišče v Ljubljani 1. oktobra 2007 ugodilo drugi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je 31. decembra 2005 vložil ljubljanski nadškof Alojz Uran zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in zadevo vrnila okrožnemu sodišču v novo sojenje. Med tem je bila namreč v toliko spremenjena zakonodaja, da so za duhovnike in redovnike registriranih verskih skupnosti lahko vložili zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti.

Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo, ker vojaško sodišče ni bilo pristojno za škofa Rožmana, ker mu je bilo sojeno v odsotnosti in je bila s tem kršena pravica do obrambe in ker niso bili upoštevani dokumenti in priče škofu v dobro. Tako je npr. sodišče leta 1946 zavrnilo izjavo matere Toneta Tomšiča, ker bi lahko »kvarila« celotno podobo, ki jo je prikazala obtožnica.

Predlog, da bi zaslišali pričo, »ki bi se sklicevala na ime slavnega padlega heroja Toneta Tomšiča«, naj bi bil neprimeren, »ker bi s tem žalili najgloblje občutke slovenskega naroda«. Škof Rožman torej ni imel možnosti se učinkovito braniti pred sodiščem.

Številni montirani procesi iz časa komunizma ostajajo prepuščeni posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico

Če Okrožno sodišče ne bi sprejelo sklepa, bi zadeva čez nekaj mesecev zastarala. Odločitev sodišča je pozitivna, že zato, ker je vsaka sodba, ki ni bila izpeljana po pravnih normah, sramota za pravno državo, saj demokratični svet gradi na spoštovanju pravnih temeljev in človekovih pravic. Torej je spoštovanje teh v interesu države. To pomeni med drugim tudi, da ima vsak obtoženec pravico do postopka, ki je voden po pravnih normah. Žal številni montirani procesi iz časa komunističnega režima ob ustanovitvi samostojne Slovenije niso bili v celoti razveljavljeni, prepuščeno je bilo posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico.

13 KOMENTARJI

  1. Sramota, dežurni pisci na tem spletu ne spravite skupaj niti črke “komentarja” ob tako pomembni zgodovini, kot jo predstavlja ga.Pečarjeva ?
    Prebralo pa je njen tekst nekaj čez 300 ljudi….je potem čudno, da v SLO živi tako trapast folk ? Če se ta ključna tema ne zdi pomembna niti bralcem Časnika ?? Tistim razgledanim – demokratom…

    • Gospod iz Ljubljane,
      ali dopuščate še eno možnost in sicer:

      Razgledani demokrati ti ne samo da vedo, temveč so utrujeni pa so umolknili. Nekaj pa tudi zaradi nekih komentatorjev, ki vsak komentar popljuvajo.

    • No po tistem, ko je državna tožilka Cerar umaknila zahtevek za varstvo zakonitosti, češ da to ni v državnem interesu, sem to komentirala na forumu NSi stranke, ki je bil takrat še precej dejaven.
      Napisala sem, da je v interesu države pač “življenje v laži”.
      No to mi je bilo potem na nek način posredovano, da vedo ..

  2. Ga. Tamara vso duhovno bedo in neizmeren cinizem nelustrirane komunistične partije v osamosvojeni Sloveniji. Članek, ki bi moral stresti Slovenijo, pa se bo kot ponavadi rodila miš. Praktično vsak članek sijajne zgodovinarke delim na Twitterju in FB. Rezultat je beden: komaj kakšen všeček in še manj delitev. Pa imam med prijatelji tudi aktualne politike iz demokratičnih strank in druge javne osebnosti, ki se (vsaj takšno javno držo imajo) nagibajo k antikomunizmu. Razkritja ge. Griesser Pečar bi moral prebrati vsak Slovenec, povzročiti bi moral energijo, ki bi lahko stolkla z oblasti komunistično-marksistično mafijo, ki nam kar ne neha vladati in se norčevati iz nas. Toda, kako doseči stotisoče ljudi, ki so potrebni za spremembe, če se politiki ukvarjajo samo z dnevnimi stvarmi in jih ne brigajo dejstva, ki bi edina lahko vplivala na preobrazbo totalno zmanipuliranega slovenskega naroda?

  3. Verjetno sem predolgo idealističen in s tem naiven. Zdaj celo meni postaja očitno, da v Sloveniji večini spremembe ne ustrezajo. Ta večina žal obsega tudi stranko, ki jo (še vedno) volim: SDS. Razočaran!

    • Če samo pomislim, kaj mi je neki komentator odgovarjal, ko sem jaz tako pisal. 😉

      Sicer pa samo namig:
      Brez Boga ni dobrega. Brez Boga se jutri NE MORE živeti bolje, kot se je včeraj.

      • Tisti komentator ti je odgovorajal v časih, ko je bilo dovolj energije za spremembe, ki jo je prinašala SDS, pa so podtaknjenci vrtali tunele znotraj nje in jo sesuvali. Podtaknjenci so zmagali: zmagala sta komunizem in apatija. Seveda proces še ni končan. Sledijo hude jame. Tudi večina podtaknjencev bo tam končala.

        • Hočem reči: Če ne pravično razčistiš problema hudih jam, hude jame niso preteklost, ampak prihodnost.

      • Dostojevski: Kjer ni Boga, je vse dovoljeno.
        Bruno Gröning: Življenje brez Boga je življenje brez smisla.

  4. Krivični sodni procesi so le del naše pogubne preteklosti, ki sta jo skrojila revolucija in socializem. Podobne posledice kot v sodstvu, so v vseh porah našega družbenega življenja, država pa ni v stanju prepoznati, da nas te krivice delijo, da jih je treba odpraviti ali vsaj ublažiti. Smo razdvojen narod, naš vrednostni nabor nam ne obeta svetle prihodnosti.
    Krivično in pristransko sodstvo se ohranja! Primerno bi bilo raziskati, kolikšen del sodb naših sodišč v času komunističnega vladanja bi vzdržalo resno sodno presojo. Ponovno sojenje bi morala izvesti država.
    Oglašam pa se zaradi trditve sodišča, ki ni hotelo upoštevati dobrih del v korist partizanov, ker je bilo to itak »ravnanje, ki se od vrhovnega cerkvenega poglavarja tudi pričakuje«. Ni opravičila za takšno stališče sodnikov. To je preprosto navadna sprevrženost! Preganjali so jih zaradi vere, ker so v skladu z njenim naukom delali dobra dela, tudi za partizane. Sklep: to je priznanje, da Cerkev dela dobra dela v korist naroda! Partija je torej pričakovala, da cerkev dela dobra dela, oni pa jo lahko po mili volji preganjajo. Evropski poslanec gospod Brglez bi nam pojasnil, da je to pač naravno pravo, ki uzakonja moč.
    Pišemo novo zgodovino! Avtorica Tamara Griesser Pečar je ena tistih, ki nam razkriva resnico o osvobajanju in svobodi. Pravljica se razblinja, tragedija se odkriva!

  5. V zvezi z Rupnikovim razveljavljenim procesom. De Gaulle je skoraj takoj pomilostil maršala Petaina, predsednika vichijskega dela Francije med vojno. In osebno je de Gaulle močno skrajšal spisek na smrt obsojenih kolaborantov. Tako so v Franciji, ki je takrat štela 42 milijonov prebivalcev v imenu države usmrtili 10.791 kolaborantov. Te je dala preko sodstva usmrtiti država, zato sem napisal v “imenu države”.
    Pri nas je o pobijanju odločalo najvišje partijsko in vojaško vodstvo. Torej je na stotisoče ljudi pobila država. Gre za razlikovanje osebnega maščevanja od državnega maščevanja.

Comments are closed.