Ko v Cerkvi zavladajo »tete iz ozadja«

14

prazna cerkev maskaPred kratkim sem v medijih zasledil novico o nekakšni konferenci, posvečeni »enakosti med spoloma«, na kateri je sodelovala tudi premierka Alenka Bratušek. Moral sem kar nekajkrat prebrati naslov te novice, da sem sploh ugotovil, zakaj me tako moti sintagma »enakost med spoloma«. Namreč, spola sta lahko kvečjemu enakopravna, ne pa tudi enaka. Ideja o nekakšni »enakosti« spolov namreč v zadnjem času propagira ideologija t. i. dženderizma, ki postavlja pod vprašaj človekovo spolno identiteto. Omenjena ideologija tudi spodbuja spremembe spolov, ravno tako tudi istospolno usmerjenost, v ozadju pa je mogoče zaznati nekakšno težnjo po emancipaciji izpod tradicionalnih moških in ženskih vlog.

Z omenjeno ideologijo sem se sicer bolj podrobno seznanil na lanskem festivalu mladih v Medžugorju, vendar sem o tem začel več razmišljati v zadnjem času, ko sem zasledil kar nekaj tez o tem, kako s(m)o sedanji moški na duhovni in psihični ravni šibki, razlike med spoloma pa so se izgubile. Posledično je tudi med ženskami precej več razočaranja nad nasprotnim spolom. V ozadju se skriva že omenjeni dženderistični recept: bolje za žensko, da si najde dobro istospolno partnerko, kot pa slabega heteroseksualnega partnerja. Še dobro, da se določeni segmenti družbe na to odzivajo tudi z novimi pobudami. Denimo Cerkev s programi, kot je »Odmik za moške«, pa tudi literaturo, ki na novo ovrednoti identiteto spolov po duhovni plati, poleg tega v zadnjem času nastajajo tudi moške in ženske molitvene skupine.

Videti je, da ima logika identitete spolov, predvsem tudi v obliki raznih t. i. homo-lobijev, proti katerim se je postavil tudi sedanji papež Frančišek, svoj vpliv tudi v naši krajevni Cerkvi. Cerkev na Slovenskem, v kateri je po mnenju Vatikana zaradi slabega vodenja, moralo v zadnjih letih odstopiti nekaj nadškofov, se trenutno sooča z izpraznjenima sedežema na dveh najpomembnejših (nad)škofijskih sedežih, kar se odraža tudi v splošni verski klimi. Četudi imata obe nadškofiji formalno apostolskega administratorja, se ni mogoče izogniti sindromu »ovac brez pastirja«, kar pomeni tudi krepitev mnenj, ki jih lahko formalno sicer upravičimo z evangelijem, vendar vodijo v needinost. Denimo, ko dva katoličana z istimi krščanskimi principi lahko o isti stvari zavzameta povsem diametralno nasprotno stališče. A temeljni problem, ki ga vidim, so predvsem vzorci mišljenja (z vsemi pripadajočimi stereotipi in predsodki), ki so samo navidez v skladu z duhom evangelija, kot na primer pritrjevanje in kimanje, češ »mi se imamo radi«, pa čeprav je treba na račun evangelija sprejeti tudi kakšen (gnil) kompromis.

V tem tednu sem kot član župnijskega pastoralnega sveta v svoji župniji prejel novo vabilo na nekakšen tečaj pastoralnega načrtovanja. Odkrito moram priznati, da me je kar nekoliko strah, da bo iz vsega tega nastal zgolj nek pogovor, kako tehnično izpeljati neko pastoralno načrtovanje, seveda ob nespremenjeni miselnosti ter duhovni podlagi. In tu se stvar pogosto konča. Ker nam ni v interesu, da bi se kaj spremenilo. Zato naše cerkve še naprej ostajajo prazne, mnogi ljudje pa kljub prejetim zakramentom ne poznajo živega (!) Jezusa, ki presega zgolj neko tradicionalno pripadnost določenim kulturnim izrazom vere.

Ko sem se zadnjo nedeljo vračal s Celja, kjer smo imeli karizmatične duhovne vaje, je v avtu nastala debata tudi o tem, koliko so naši dušni pastirji dejansko pripravljeni dopustiti spremembe. Prišli smo do ugotovitev, da so sicer vsaj teoretično odprti za reforme, ki bi omogočile ljudem novo izkustvo živega Jezusa – in to je izkustvo, ki presega razumsko raven, saj se dotika srca. A pogosto naletimo na težavo, ko naši dušni pastirji kljub siceršnji dobri volji niso pripravljeni narediti koraka naprej. Zakaj? Ker jih dostikrat hromi strah. Pa ne samo strah pred »neznanim«, pač pa strah pred tem, da bi morebiti tvegali preveč in zapravili tisto, kar jim sedaj nudi dovolj »varno okolje«. Mnogi župniki na župnijah prebivajo sami in ker ob obilici pastoralnega dela le stežka opravljajo gospodinjska opravila (kuhanje, pranje, čiščenje), so ti opravki navadno stvar in dolžnost župljanov. Hvale vredno je, da župljani pomagajo pri tem, vsak po svojih močeh, zmožnostih in darovih. Problem pa je, ko ta opravila lahko postanejo izgovor, da se domačega župnika na nek način drži v šahu. Še zlasti, če ima ta krog ljudi zelo izoblikovan pogled na to, kako naj bi izgledalo versko življenje v župniji, in začne postavljati pogoje.

Že marsikdo mi je »pojamral«, da imajo v župniji sicer polno pobud, ki jih njihov župnik dobrohotno sprejme, vendar si jih nato »ne upa« realizirati. Kajti ko poskuša kaj izpeljati, se lahko kaj hitro sooči z zelo močno »opozicijo« pri tistih, ki skrbijo za njegov ekonomat (ni kaj, tudi za papeško kurijo se govori, da je zelo konservativna ustanova). Večinoma gre za dame v zrelih letih (saj poznate stereotip o moških, ki raje zaidejo v gostilno, medtem ko gredo ženske k maši), ki lahko duhovnika kaj hitro postavijo pred dejstvo, da če ne bo delal po njihovo, bo moral v bodoče sam poskrbeti za vse opravke. Kaj hitro se lahko zgodi, da užaljene reakcije nasprotnikov reform »disciplinirajo« domačega duhovnika. In če nima dovolj vere in tudi duhovne avtoritete, lahko postane ujetnik lastnih sodelavcev, ki ga lahko na mehak način izsiljujejo: če noče ostati prepuščen sam sebi, raje zavre reforme kot da bi vnašal nek »nemir« med tiste, ki prisegajo na tradicionalne verske vzorce. Tako sem slišal že za primer, ko so morali nekje celo odpovedati že dogovorjen večtedenski seminar za evangelizacijo, ker je bil pritisk »tet iz ozadja« enostavno prehud.

S prostovoljnim delom za župnijo ni nič narobe, prav nasprotno – gre za častno nalogo. Problem pa nastane, če se uveljavi mišljenje, da so pomembne zgolj tiste dejavnosti, ki jih lahko »otipamo«. Verjetno je to povezano tudi s splošno klimo, ko se tudi versko prakso omejuje zgolj na človekova čutila in razum. To se recimo kaže pri karitativnosti, ki ne bi smela biti omejena zgolj na zbiranje finančnih sredstev ali oblačil, kajti KKC pozna poleg telesnih tudi duhovna dela usmiljenja. Navsezadnje je tudi revščina po svetu (denimo v Afriki) nemalokrat povezana z duhovnimi razlogi – predvsem v Afriki je ogromno magije, okultizma in vraževerja, ki izhaja iz tradicije tam živečih plemen (in precej tega je že prodrlo v Evropo), pomanjkanje blagoslova ter delovanje zlih sil pa se velikokrat kaže prav v revščini, tako materalni kot duhovni. Tudi Pedro Opeka ne bi zmogel omogočiti številnim »smetiščarjem«, da zaživijo dostojno življenje, če ne bi črpal duhovne moči iz evharistije. Navsezadnje je cilj dobrodelnosti predvsem omogočiti človeku, da ne ostane vse življenje odvisen od miloščine. A o tem več drugič.

Vsi našteti problemi seveda znova vodijo v »odkrivanje tople vode« – namreč v spraševanje vesti. Kakšna je moja mentaliteta? Ali vodi v resnično duhovno prenovo ali sem usmerjen v samozadostnost? Sem odprt za nove duhovne spodbude? Sem pripravljen osebno sprejeti Jezusa za svojega osebnega Odrešenika in pričevati o Njegovih delih, ki jih je storil zame? Denimo, mnogi duhovniki se raje izognejo temam, kot je okultizem, new age ter karizme… samo da je »mir pri hiši«. Tudi za ceno duhovnega nazadovanja ljudstva, ki jim je zaupano. Zato morda za začetek predlagam, da zmolimo kaj za to, da bi duhovniki lahko povsem svobodno in z duhovno avtoriteto oznanjali Jezusa Kristusa. Brez strahu pred morebitnimi pritiski.

P. S. Vsa čast in zahvala vsem, ki ponižno opravljajo častno strežniško službo v naših župnijah ter ne prevzemajo neprijetne, nemalokrat tudi farizejske vloge »stricev in tet iz ozadja«.

14 KOMENTARJI

  1. Morda se posamezni kleriki res ne morejo upreti »tetam iz ozadja«, ampak mislim, da to ni splošen problem. Bolj splošno je razširjeno to, da je treba “biti tiho v imenu edinosti”. Če ne, te je treba utišati. Primer smo videli včeraj, ko je škof Štumpf bogoslužni obred zlorabil za neke subjektivne tožbe in neutemeljene obtožbe. Prisotni katoliški novinarji so se te zlorabe zavedali, in prav zato o tem niti ne poročajo. O tej škofovski sramoti so rajši tiho:
    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBkaj-je-resnica%C2%AB

  2. Jaz bi rad slišal, za kakšne spremembe gre, ki jih duhovniki ne marajo? Kakšne reforme bi radi?
    Kler je izgubil veliko podpore med ljudmi zaradi luzerstva. Vse spore s komunisti so izgubili. Končali po raznih zaporih. In v zaporih so menda najbolj trpeli, če so morali biti skupaj s kriminalci. Vse to so škofje gledali in molčali. Zato je narod videl da od njih ni kaj za pričakovat. Ergo, ljudje so se oddaljili.
    In danes župnik nima več niti gospodinje. Živi kot osamljen lopov.

  3. Pri nas delamo po priročniku za pastoralno načrtovanje. Če se vanj poglobiš, sploh ne gre za neko tehniko. Ta je samo v pomoč. S teh izobraževanj imam pa same dobre izkušnje. Se vidi, da se zelo trudijo, da stvar ne bi zašla v tehniko. Kar zadeva pa vplivne tete pa je tako, da vsi, ki v Cerkvi iščejo svoje interese nimajo namena služiti, ampak graditi svoj vpliv in imidž (ne samo tete, ki jih avtor omenja, ampak tudi razni pripradniki “katoliških” organizacij, ki redno zatajijo, ko je treba zagovarjati katoliška stališča v javnosti).

  4. Ko sem lani zbolel, sem veliko prebiral Evangelije. Morda pod močnim vtisom sem močno zaznaval to, da je Jezus ves čas zdravil, kamor koli je prišel je ozdravljal. Tudi njegovi učenci.

    Potem sem pomislil kako je z našimi duhovniki. Spoved je zakrament. Toda koliko slovenskih duhovnikov v imenu JK ozdravlja in osvobaja.

    Ko so Jezus in njegovi učenci hodili po deželi, so ljudje kar drli k njimi. Kdo danes prihaja k duhovnikom?

    Pogosto slišim, da se večino duhovnikov boji pomagati ali se iz drugih razlogov izogiba pri izvedbi sv.maš za ozdravljenje pri Prenovi v duhu.

  5. Kako da smo prišli tako daleč? Kaj je šlo narobe? Že sama osnovna katoliška vzgoja v družinah ter odsotnost pravega vsakodnevnega katoliškega življenja (se pravi: preveč hinavščine)?

  6. treba je pač vedet, da ko se govori o enakosti med spoloma se ima dejansko v mislih pravni pomen besede enakost, tako da pojem enakost med spoloma dejansko pomeni, da je treba tako moške kot ženske obravnavati enako, seveda gelde tistih vidikov, kjer med njima ne obstajajo razlike. govoriti o enakosti med spoloma pomeni tako govoriti o prepovedi diskriminacije na osnovi spola in ne o tem, da sta moški in ženska enaka v, ne vem, biološkem, psihološkem itd. smislu. enakost torej v tem primeru dejansko pomeni enakopravnost.

    ustava republike slovenije tudi ne govori o enakopravnosti, ampak o enakosti, npr. enakosti pred zakonom. torej, gre za enakost v tem smislu, da smo vsi enaki pred zakonom. skratka, tu ne gre za to, da bi kdorkoli hotel zanikati biološke, torej spolne razlike med moškim in žensko.

    to, da v družbi prihaja do sprememb na področju vlog, ki so tradicionalno bile vezane na določen spol, je pa povsem drugo področje in se ga ne sme mešat s tem vprašanjem enakosti me spoloma, čeprav je to prizadevanje za enakost med spoloma zagotovo tudi posledica teh sprememb.

  7. Če hočemo, da spremembe postanejo žive, je potrebno NAJPREJ SPREMENITI SEBE. To pomeni, da je treba tiste redke, ki se odločijo za duhovne poklice, MALO DRUGAČE pripraviti na svoje poslanstvo, kot je bilo v navadi do sedaj. Duhovnik mora biti zelo živ, aktiven, prodoren, predvsem pa mora v župniji, v kateri vladajo lobiji, narediti red.

    Pa ti lobiji, recimo jim tudi ”tete iz ozadja”, niso od danes, so že od ”včeraj”. Tudi med verniki se je ustvarila hierarhija, zelo snobovska in vase zagledana, ki je sebe postavljala na piedestal, ostali pa niso bili kaj prida vredni.

    Na srečo, ampak res- na srečo- prihajajo malo težji časi tudi za verska občestva, ko bo včasih morala iti ”tudi gora k Mohamedu”, kar pomeni, da verniku ne bo več treba s tresočimi nogami trkati na zaklenjena vrata župnišč, če bodo tisti, ki se štejejo za ”najboljše v župniki”, blagovorili odpreti duri.
    Ne bom pozabila časov izpred cca. 20 let, ko sta otroka želela sodelovati pri mladinskem verouku. Zelo grdo so ju izločili, česar tudi onadva ne bosta pozabila.

    • Ja tudi težja obdobja so lahko za samo vero na koncu dobra. Takrat se občestva res osredotočijo na bistveno in se duhovno poglabljajo. To pa je dobro tudi dolgoročno.

  8. mogoče bo potrebno poleg tedna za edinost med kristjani tudi mesec za edinost med katoličani in seveda tudi tromesečje za edinost v RKC SLO. mogoče bo to prva naloga novih nadškofov.
    tako bi imeli poleg standarnega adventno-božičnega časa in postno-velikonočnega tudi čas za ponovno izgradnjo SLO RKC. iz ničle…
    tele tete iz ozadja so najbrž del slovenske verzije “Militant Church” – mimogrede Michale Voris organizira za svoje vojake duhovne vaje na katerih se posvečajo urjenju v metodah kako prisiliti duhovnike in škofe, da končno začnejo boj za dokončno zmago nebeškega kraljestva na zemlji…

    • Ne bi rekel, da gre za isto zadevo. Teh tokov pri nas sploh ni, slovenski katoličani so postali mnogo bolj duhovno mlačni. Lahko, da so tele tetke bolj oštre ampak ne iz duhovno-verskih vzgibov temveč bolj iz kakšnih lokalno-družbeno pogojenih vzrokov.

      Vsaka fara je specifična, pri veliko farah se problemi v cerkvenih občestvih vlečejo že nekaj časa, spori v nekaterihfarah se vlečejo še iz prejšnjih časov zaradi tistemnu času specifičnih okoliščin.

      Glede na odsotnost tradicionalizma pri nas in duhovno razpuščenost, zadeve sploh ne moremo povezati z nobeno slovensko različico M.V. (seveda pa kaj podobnega v Sloveniji ne bi škodilo).

  9. “..nekakšen tečaj pastoralnega načrtovanja”? Upravičen strah? Morda se je potrebno pred “strahom” poglobljeno seznaniti z “drugačnim “dokumentom Pridite in poglejte.
    Ti “nekakšni tečaji” srečujejo klerike in laike ob izzivih za Cerkev v današnjem času. Prostor prostovoljnosti je odprt za glas enih in drugih. V njem se skupaj pripravljamo na čas, ki zaznamuje Cerkev danes. Odprtost prostora poskušamo preslikati v naše župnijske skupnosti. Nekaterim to bolje uspeva, drugim manj. Dialoški odgovori in dogovori spreminjajo nas same in zato poživljajo in spreminjajo župnijske skupnoste.

  10. Hm, tudi sam nimam gospodinje. Pa se zato ne čutim utišan, da ne morem na spletnih straneh Časnika povedati svoje mnenje. 😉

    P.S. “Teta iz ozadja” se sliši zelo patriarhalno. Tako kot vse šale o taščah (ki jih, priznam, tudi sam rad pripovedujem), ki kažejo, da se starejše ženske na noben normalen način ne morejo uveljaviti v širši družbi in potem začnejo težiti svojim otrokom, njihovim partnerjem in neubogljivim župnikom.

Comments are closed.