Ko umre (vsemogočna) Država

Foto: Matevž Cerar

Se še spomnite tiste znamenite pesmice Andreja Šifrerja »Država«? Gre nekako tako: »Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država?« Popevka, ki je bila popularna ravno v času razpada Jugoslavije, je navduševala občinstvo, ki je namesto »ej fant, to bo dan« raje zapelo »ej fant, Slobodan«. Država Jugoslavija je nato res šla rakom žvižgat, a dobili smo novo. Državo Slovenijo, kot smo si jo izbrali na plebiscitu leta 1990 in nato izborili s pomočjo vojske in diplomacije.

Morda najprej kratek skok v filozofijo. Poznate razliko med nujnostjo in prigodnostjo? Za zgled dam lahko kar državo kot generičen pojem. Namreč, v sedanjem času smo tako ali drugače »obsojeni« na pripadnost eni ali drugi državi. Praktično ni človeka, ki ne bi bil tudi državljan ali vsaj prebival na ozemlju ene ali druge države. »Nikogaršnjih« ozemelj danes tako rekoč ni več, razen morda v kriznih žariščih. Zato je kar nekoliko utopično razmišljati v smeri, kot jo nakazuje prej omenjena Šifrerjeva popevka, ki nekoliko spominja na znano Marxovo tezo o odmiranju države. A to »odmiranje« je bilo bolj mišljeno s tem, da naj bi odmirale državne strukture, s čimer bi človeštvo prišlo v stanje brezrazredne družbe. Seveda se v praksi to ni uresničilo, prej nasprotno – komunistične države so se izkazale kot najbolj birokratsko obsežne in toge države. Namesto da bi državne strukture izginile, so se, nasprotno, celo okrepile. Navsezadnje pa so prav večnarodne komunistične državne tvorbe konec dvajsetega stoletja doživele svoj propad: razpadla je Jugoslavija, razpadla je Sovjetska zveza, celo Češko-Slovaška republika, ki je sicer obstajala že iz predkomunističnih časov.

Država torej sama po sebi ne more umreti, lahko pa se preoblikuje. Zato se nam ni treba bati zloveščih napovedi, da bo Slovenija propadla in morda celo izginila. Je pa res, da se bo morala spustiti na dno in morda celo žrtvovati del svoje suverenosti na gospodarskem in finančnem področju. Drugače povedano: če bo res prišlo do bankrota, bo s tem doživela svoje »resetiranje«, za katerega upamo, da bo čim manj boleče za državljane. Dolgoročno se bo izkazalo, da je bila to morda celo potrebna in koristna katarza za to, da pride v slovenski družbi do spremembe v mentaliteti. Dokler smo o »resetiranju« samo govorili, tako kot pobudniki le-tega v času Pahorjeve vlade, se ni nič premaknilo. Ironično pa je, da je bil med temi pobudniki tudi Gregor Virant, ki sedaj deluje v vladi kot minister in predsednik ene od koalicijskih strank. In bržkone bo prav on imel izmed »resetirancev« največ zaslug za to, da se bo država »resetirala«.

Očitno so dogodki tisti, ki usmerjajo in spreminjajo miselnost državljanov. Dejstvo je namreč, da se je slovenska tranzicija izkazala za nedokončano in tudi neuspešno. Zaradi izredno neugodnega okolja (zlizanost medijev in sindikatov s starimi paradržavnimi strukturami) tako rekoč nobena vlada doslej ni mogla uresničiti zamisli o t. i. vitki državi. A odgovornosti za to ne nosijo samo sindikati, pač pa vsi tisti, ki s(m)o jim na slepo verjeli. Srž problema je namreč v naši miselnosti, ki državo povzdiguje tako rekoč na religijski način, torej v (vsemogočno) Državo. Na takšni miselni platformi je namreč temeljil tudi fašizem. »V fašizmu je Država absolutna, posamezniki ali skupine pa proti njej le relativni,« so besede, pod katere se je podpisal Giovani Gentile, narekoval pa naj bi jih kar sam »duče« Benito Mussolini. Osnovo za to predstavlja socialistični pogled na državo, ki se usmerja v ožji pomen pojma »država« in zato teži k večji davčni obremenitvi, kontroli nad prerazdeljevanjem dodane vrednosti, ki jo ustvarijo državljani, ter birokraciji, preko katere izvajajo kontrolo nad državljanom. Tako izkušnjo smo navsezadnje imeli tudi v času komunizma. S prvimi demokratičnimi volitvami smo sicer dobili politični pluralizem ter formalno tržno gospodarstvo, toda isti koncept države se je ohranil še naprej. Nasedli so mu celo tisti, ki naj bi predstavljali alternativo dedičem nekdanjih družbeno-političnih organizacij oz. podpisnikov Temeljne listine Slovenije, ki so se leta 1989 v času slovenske pomladi zavzemali za zgolj prenovljeno samoupravljanje in nadaljnje življenja v jugoslovanskem državnem okviru. Tragične izkušnje z nekaterimi tajkunskimi zgodbami, ko so tudi politiki iz pomladne opcije privolili v »ples z Zverjo« (podobno kot na mariborski nadškofiji), so pokazale, da hudič veliko obljublja, malo daje, vzame pa vse. Zato z njim ne more in ne sme biti sodelovanja.

Slovenija zagotovo potrebuje novo dolgoročno strategijo kadrovskega izobraževanja v smer inovativnosti in spodbujanja samostojnosti ter ustvarjanja. Doslej smo imeli do teh vprašanj izrazit »lumpenproletarski« pristop. Namesto da bi spodbujali predvsem tiste izobraževalne smeri, ki bi prispevale h gospodarskemu razvoju in osebnostnemu razvoju posameznika in njegovih sposobnosti, se je spodbujalo predvsem tiste izobraževalne smeri, ki so namenjene delu v državni upravi. Da je lahko oblast kontrolirala stopnjo brezposelnosti, je morala odpirati nova delovna mesta predvsem v javnem sektorju, ki se je zato močno razrastel in umetno povečeval potrebe tako z novimi institucijami (razne agencije z ne-vem-kakšnimi-nalogami), posledično z novimi delovnimi mesti, povečano birokracijo (kajti tistim, ki jih država zaposli na novo, je treba dati tudi nove naloge) in navsezadnje tudi finančnimi potrebami. Državna uprava sama po sebi ne ustvarja dodane vrednosti, pač pa le opravlja javni servis – usluge državljanom. Denar za to mora dobiti z davki, raznimi dajatvami, taksami, itd. Povečan obseg teh dajatev skupaj z birokracijo tudi duši gospodarski razvoj, odganja investitorje ter tudi sposobne kadre, ki v naši državi tako ne morejo najti ugodnega okolja, v katerem bi lahko ustvarjali. Srednjeročno in dolgoročno to prinaša vedno bolj osiromašene državljane in tudi osiromašeno državno blagajno. Največja ironija pri tem pa je, da sedanja vlada kljub krizi javnih financ ter dvigovanju davkov, s čimer še bolj močno pritiska na državljane, namenja finančna sredstva privilegirancem ter tistim prejemnikom državnih rent, ki so ji politično blizu. Kako si lahko sicer razlagamo absurd, da lahko vlada z davkoplačevalskim denarjem pokrije bančne luknje, ki so jih povzročili tajkuni, medtem ko zmanjkuje denarja za zdravstvo? Je to res tisti Absurdistan, o katerem je pred leti pisal Drago Jančar?

Kakorkoli že, v naših glavah bo potreben premik. Vsemogočna Država je že zdavnaj mrtva. Samo da se s tem dejstvom očitno še nismo soočili, zato vedno znova oživljamo to zombijevsko miselno spako iz fašistično-komunistične ropotarnice. Časi, ko so se razni vladarji identificirali z državo, tako kot ne-vem-kateri-že francoski kralj z izrekom »Država, to sem jaz«, so že zdavnaj mimo. Tudi socialistični projekt je doživel neslaven konec, saj je navsezadnje pripeljal v stanje nekakšnega tovarišijskega kapitalizma ter kaviar-socializma, v katerem so nekateri »bolj enaki« od drugih. Prihodnost Slovenije ni v kopičenju in rasti državne uprave oz. javnega sektorja, pač pa v spodbujanju gospodarstva, inovacij ter pridobivanja dodane vrednosti ob nizkih davčnih obremenitvah. Kajti če so visoki davki, gospodarstvo pa na psu, ostane samo še – nič. Kjer pa nič ni, še vojska ne vzame, pravi star pregovor.

Foto: Matevž Cerar