Ko umre prijazen gospod

23

Če dočakaš skoraj sto let in po smrti vsi vedo o tebi povedati zgolj lepe stvari, je to – ne glede na znano latinsko reklo o mrtvih in dobrem – precejšen dosežek. Verjetno. Kajti prav ob skoraj stoletnem življenju v ponedeljek preminulega Otta von Habsburga se z vso silo zastavlja vprašanje, kaj je treba za to narediti.

Od malega princa …

Priznati bo treba, da je med časom, ko so komaj štiriletnega Otta v Budimpešti, kamor bodo čez deset dni položili njegovo srce,  našemili v kraljevske cunje, in med letošnjim julijem, ko ga bodo s podobno maškarado pokopali na Dunaju, bolj malo stičnih točk. Zadnji avstrijski prestolonaslednik je bil že dolgo ena izmed njih in prav zato se lahko naravnost čudimo vsemu trepljanju po rami, ki ga je bil deležen v zadnjih dveh desetletjih, in vsem hvalospevom, ki so mu jih, resda predvsem s precej neobveznim opletanjem o prepričanem Evropejcu, v zadnjih dneh namenili vsakovrstni vplivneži. Celo sedanji državni poglavar Habsburgove Avstrije in Kučanov prijatelj Heinz Fischer. Čeprav je kot mlad socialistični aparatčik skupaj s svojo stranko pred petdesetimi leti sodeloval v nezaslišani gonji proti cesarjevemu sinu, ko so avstrijski socialisti proti Habsburžanu na ceste menda nagnali celega četrt milijona delavcev.

Pa tudi tistega časa ni več. Otto je klonil pod težo enačenja vsakršne monarhije z nedemokratičnostjo in tiranijo, kar je v drugi polovici stoletja v Evropi dokončno postalo dogma.  Uradno je izjavil, da se odreka članstvu v habsburški vladarski hiši in vsem pravicam do avstrijskega prestola.  Postal je državljan dr. Otto Habsburg. In ko se je po dolgih letih pojavil v Avstriji, so ga pričakale razjarjene ljudske množice. Stavim, da je večina še živečih udeležencev demonstracij v soboto taborila pred televizorji med knežjo poroko v Monaku in se bo naslednjo soboto gnetla po dunajskih ulicah. Ottovi vse redkejši še vedno za monarhijo vneti privrženci odtlej z lučjo pri belem dnevu iščejo kakšno subliminalno sporočilo, s katerim bi njihov idol vendarle nakazal, da Habsburžani še niso povsem vrgli puške v koruzo. Če že kakšnega, bi jih našli bore malo. Ker je Otto hotel veljati za demokrata in biti deležen hvalnic, je moral pozabiti tisto, kar je.

… do prijaznega gospoda

Torej se je kronski princ povsem posvetil panevropski ideji in panevropskemu gibanju. Četudi bi bil sloviti sopronski piknik njegov edini prispevek, bi ga bilo vredno trepljati po rami. A da si je trepljanje prislužil in da panevropejcev niso več imeli za skrajno desne reakcionarje, je bilo potrebno v marsičem prilagoditi program gibanja. Ga narediti bolj nedorečenega. Ne le o monarhiji, vse manj je v njem govora tudi o krščanstvu, čeprav bodo Habsburžani z velikim številom rekviemov po Evropi ob slovesu od svojega dolgoletnega patriarha znova izpričali svojo stoletno povezanost s Katoliško cerkvijo.

In tako se je Otto iz potencialno nevarnega malega princa prelevil v neškodljivega, prijaznega starega gospoda, ki se je po zaslugi nemškega potnega lista na stara leta lahko šel nekakšno politično kariero, kar si je vedno želel. Sicer samo v okviru evropskega parlamenta, tedaj še bolj brezzobega kot dandanašnji.  Nikoli mu ni zmanjkalo niti osebnega p0guma.  Med drugim ga je pokazal med slovenskim osamosvajanjem.

Toda v dneh pred njegovim pogrebom se bodo zagotovo brezskrbno in v prvih vrstah smejali nekateri sedanji in bivši predsedniki s prostora bivše monarhije.  Prav tisti povprečneži, ki so s svojim neposrečenim in pristranskim slogom predsednikovanja, kakršen je dosegel vsaj začasno dno z eskapadami nekdanjega hrvaškega šefa države Mesića, ko je bil gostilniški primitivizem povzdignjen v normo vodenja države, na trenutke živa reklama za nadstrankarskega monarha. Puhlice o tem, kako velik je bil blagopokojni Habsburg, trosijo in bodo trosili samo zato, ker jih vsaj na stara leta ljubeznivo ni nikoli hotel opominjati na to, kakšni bi morali biti. Po njegovem odhodu je še bolj jasno, da prihodnost pripada njim.

Foto: Stanglwirt

23 KOMENTARJI

  1. OH je bil primer nerazvajenega in odgovornega fevdalca/aristokrata, ki se je bil zaradi propada fevdalizma v Avstriji ( in s tem izgube oblasti, fevdov švicarskih aristokratov = Habsburgov) prisiljen transformirati v podjetnika.
    Deloval je ustvarjalno in demokratično.

    Naredil je veliko podjetje. Vsa čast mu!

  2. Zakaj skoz neka zlohotnost in negativizem. Maver že v naprej obsoja in negativno etiketira ljudi:
    “Stavim, da je večina še živečih udeležencev demonstracij v soboto taborila pred televizorji med knežjo poroko v Monaku in se bo naslednjo soboto gnetla po dunajskih ulicah.”
    in še:
    “Toda v dneh pred njegovim pogrebom se bodo zagotovo brezskrbno in v prvih vrstah smejali nekateri sedanji in bivši predsedniki s prostora bivše monarhije. Prav tisti povprečneži, ki so s svojim neposrečenim in pristranskim slogom predsednikovanja, kakršen je dosegel vsaj začasno dno z eskapadami nekdanjega hrvaškega šefa države Mesića, ko je bil gostilniški primitivizem povzdignjen v normo vodenja države, na trenutke živa reklama za nadstrankarskega monarha. Puhlice o tem, kako velik je bil blagopokojni Habsburg, trosijo in bodo trosili samo zato, ker jih vsaj na stara leta ljubeznivo ni nikoli hotel opominjati na to, kakšni bi morali biti.”

    To je primitivna kultura, pri nas že zelo razširjena, zlasti med novinarji in publicisti, pa tudi med navadnimi ljudmi, ko se drugim pripisuje slabe namene in vse možne pregrehe brez realne osnove. In zanimivo, tisti, ki naj bi bili kristjani ali pa so vsaj politično bližji tej struji, v tem prednjačijo.

  3. Primož, se moram na žalost kar strinjati.

    Kar se pa tiče velikega Habsburžana, pa mu je treba priznati, da je odločno podpiral samostojno Slovenijo, kot da bi hotel popraviti napako svojega očeta, ki je leta 1918 iskal vse možne scenarije, da Slovenci v okviru monarhije ne bi dobili samostojnosti.

  4. Tudi krščanstvo dopušča spremenbo spoznanja, lastnih zablod, če so še te pravočasne !
    Naša kontinuiteta s KUČANOM , STANOVNIKOM, tega ne zmore in ravno v tem, je veličina pok. OTTA von Habsburga !

  5. “In zanimivo, tisti, ki naj bi bili kristjani ali pa so vsaj politično bližji tej struji, v tem prednjačijo.”

    To je seveda najbolj pomebno. Pa da Janez to obžaluje, je pa že naravnost svetniško.

    jej, jej, vi rdeči gozdni vitezi.

  6. @Primož in Janez:
    kakšna je razlika med zlohotnostjo, negativizmom in kritiko?

    Razlika je, da je zdrava kritika upravičena iz dejstev in da jo kritik pove na obnašanja, dejanja osebe, ne glede katera oseba iz ideološkega polja ta slaba dejanja izvaja.

    Negativizem je takrat, kadar je kritik obremenjen z mislijo ” vse je negativno”. Kar je potrebno objektivno primerjati z okolico. ČE živiš v koncentracijskem taborišču ali v mafijski Siciliji ali Sloveniji, je potem to realnost, kajti družba in okoliščine so skrajno negativne in zločinske.

    Zlo -hotnost pa je, kadar iz zlih namenom govoriš o nekem človeku. Se prai, da mu zlo pripisuješ, zlo, ki ga ta oseba ni naredila, vir tega zla pa je v meni, ki ga lepim na to osebo. To vsak realni opazovalec hitro loči iz dejstev. Če GNUSU 2. pripisujem zapravljanje davkoplačevalskega denarja za luksuzne izlete, potovanja in nastavitve, je to opravičena kritika. Če pa to pripisujem JJ ( ki živi asketsko), pa je to neupravičena, zlohotna kritika.

    Jaz ločim levičarja ( socialdemokrata) od socialista, komunista. Prvi se zavzema za zdrav kapitalizem, kjer se omejijo deviacijski kapitalisti, a tudi deviacijski delavci. Drugi pa je zločinski sistem kraje, laganja in ubijanja, napisan že v programih kot v glavah teh psihopatov.

  7. Pa še to: Tekst Aleša Mavra mi je odličen.
    To kar v njegovem tekstu očitate, ni negativizem ali zlohotnost, temveč sarkazem, ironija, cinizem izpeljan iz dejstev, kako se obnašajo socialistični volilci in politiki na primeru avstrijskega predsednika Heinza Fischerja, ki je absolutno delal zlo, kajti socialistični fevdalci so se bali rumeno-žoltnih habsburških fevdalcev. Desničarjem in liberalcem je bilo v bistvu vseeno, ker vedo, da te stare aristokratske družine počasi izgubljajo svoje premoženje, ker se ne znajdejo v ustvarjalni igri kapitalizma. Socialistične ovce pa imajo sovražno logiko: ali bo fevdalec on, ali pa mi. ČE bo on, smo mi mrtvi, torej je bolje, da ga ubijemo ali spodimo iz Avstrije.

  8. @Pavel

    Pascalova misel: “274. Ponuja se razum, a ta je upogljiv na vse strani, in tako ga nimamo.” Ko se ti bo naslednjič zahotelo z izumetničeno argumentacijo zagovarjat očitne neumnosti, se spomni na to.

  9. Pavel, to, kar pišeš, pa ni nič drugega kot spakedravščina. Kažeš zaničevanje do pomembnega segmenta politične javnosti in jih vnaprej diskvalificiraš. Če se imaš za nekega liberalca, bi lahko pokazal vsaj malo več strpnosti, če že v sebi čutiš odpor do socialistov.

  10. Mogoče lahko v Habsburgih najdemo tretjega človeka, ki ga nekateri tako vneto iščejo.:) V Habsburški monarhiji so naši predniki živeli in izoblikovali svojo identiteto kot Slovenci. Če ne bi bilo prve vojne bi gotovo obdražali tudi naše celovito ozemlje in bili pomemben vmesni del med celino in Balkanom, ki sta oba naš dom. Za tiste, ki bodo reki, da Habsburgi niso Slovenci pa novica, niso niti Nemci niti kaj drugega, temveč pan-evropski mešanci z nemškim priimkom. Podobno kot naš precednik Danilo Turk ni čisto zares Turk.
    Malo za šalo, malo zares.

  11. @Tov. Carlos, morate priznati, da se častiti Paisley ni ravno lepo obnašal, ko se je v posvečenem okolju evropskega parlamenta sv. očeta poimenoval: “Antikrist!” zaradi česa ga je nadvojvoda Oton malček ukrotil. 😉

  12. Uf, kaka površnost se mi je primerila. Pravilno besedilo se glasi:

    @Tov. Carlos, morate priznati, da se častiti Paisley ni ravno lepo obnašal, ko je v posvečenem okolju evropskega parlamenta sv. očeta poimenoval: “Antikrist!” zaradi česar ga je nadvojvoda Oton malce ukrotil. 😉

  13. No, tovariš Cefizelj, saj nisem zatrdil, da je pa morda častiti Paisley kakšen posebno “prijazen gospod”.

  14. HABSBURŽANI so med svojo vladavino v nekaj letih BOSNO povezali s svetom, iz živega blata, pomagali SRBOM v teh povezavah ! IZ balkanske hvaležnosti so jim ubili prestolonaslednika in tako zanetili svetovno morijo !
    Turki so se umaknili miroljubno 50 let prej, iz belgradskega pašaluka, saj z norci niso hoteli imeti več posla !

  15. OTO, rojen leta 1912. Po njemu se je imenovala, nosila ime, znana Ljubljanska kasarna, ki se sedaj imenuje po zlikavcu STANETU, če nisem v zmoti !

Comments are closed.