Zgodovinska odločitev ECB in posledice za Slovenijo
Iščete primerno prispodobo za Evropsko unijo v današnjem času? Lance Armstrong. Da, prav ste razumeli, EU kot Lance Armstrong: polna dopinga, steroidov in poživil. To je zelo prozaično povedano stanje po tem, ko je guverner ECB Mario Draghi napovedal nov recept za rešitev anemičnega evropskega gospodarstva. Evropa kot Lance Armstrong, Draghi kot Fuentes, španski športni zdravnik, ki je spregovoril o tem, kako se v vseh panogah doping uživa, kot bi bil Gatorade ali Enervit. Da ne bo pomote, namenoma pretiravam in karikiram.
Vseeno pa bi to lahko bila primerna prispodoba za potezo, ki jo je nazadnje povlekla ECB. Draghi se je podpisal pod 60 milijard evrov težak odkup obveznic držav EU mesečno od marca 2015 do septembra 2016. Gre za potezo, ki v bistvu pomeni dodatno masovno tiskanje denarja. Ta naj bi v obdobju naslednjih mesecev kot steroidi in doping “nabildal” šibko in bolehavo evropsko gospodarstvo: cilj ukrepa je pripeljati inflacijo iz zdajšnjega stanja (negativne rasti oziroma deflacije) na varno, dvoodstotno raven, ter ponovno zagnati rast.
Draghijevi steroidi
Pri Draghijevem ukrepu gre za doping preprosto zato, ker je njegov poseg umetno napihovanje gospodarstva. Povečana likvidnost naj bi se delno spremenila v lažjo dostopnost do posojil za podjetja, ki bi tako z večjo lahkoto ponovno zagnala dejavnost, predvsem pa naj bi pomagala pri devalvaciji (zbijanju vrednosti) evra do približne vrednosti 1:1 v razmerju z dolarjem. To bi bilo koristno predvsem za evropske izvoznike. Po zaslugi šibkega evra bi svoje proizvode prodajali veliko lažje. V polpretekli zgodovini sta bila dva podobna primera “doping gospodarstva” uspešna: Roosveltov New deal po veliki krizi leta 1929 in Marshallov plan za Evropo po 2. svetovni vojni. Tudi Obama v sodelovanju z ameriško centralno banko in njeno politiko zelo nizkih obrestnih mer že od začetka svojega mandata skuša izvleči ZDA iz krize na podoben način: ameriški kazalci so pozitivni, Obama je tudi uradno razglasil, da je Washington prebrodil krizo.
Kljub temu pa, tako kot se za vsak doping spodobi, obstajajo številne nevarnosti. Tako umetno napihovanje se lahko spremeni v nov špekulativni balon. Njegov pok bi lahko imel zelo nevarne posledice, predvsem za rizične države. Zakaj? Cena zadolževanja (donosnost obveznosti) vseh tveganih držav je danes zelo nizka in kaže lažno stanje v gospodarstvu. Glede na zdajšnje razmere bi morale obveznice tveganih držav imeti precej višjo donosnost od tiste v dnevih takoj po Draghijevem nastopu (z izjemo Grčije so se obveznice tveganih držav gibale okoli 1,5 do 2 odstotkov). Umetno nizko vrednost ohranja in vzdržuje izključno obljuba ECB (in centralnih bank posameznih držav) po odkupu obveznic. Cilj tega posega ECB, kot smo že omenili, je zagon gospodarstva, ki naj bi se oblikoval okoli višje konkurenčnosti, boljšega izvoza, povečanja domačega povpraševanja, kar bi hkrati pomenilo višjo produktivnost na notranjem trgu in potrebo podjetij po zaposlitvi večjega števila ljudi. Ok, to je teorija. Kaj če se to ne uresniči in se strategija ponesreči? Recimo, da bo gospodarstvo raslo z manjšo intenzivnostjo od pričakovanj? Počil bo balon, posamezne države bodo imele na grbi nove dolgove (pa čeprav ob ničnih obrestnih merah), ki jih bodo zaradi spodletele strategije zelo težko odplačevale. Finančni trgi bi takrat lahko v hipu ponoreli in v trenutku bi se lahko znašli z novimi “Grčijami” …
Nova Cerarjeva preizkušnja
Kaj bi bil lahko razlog za to, da se plan ne izide po načrtih? Zelo šibka vloga, ki jo v tem kontekstu igrajo vlade posameznih držav. Na to je opozoril sam Draghi med tiskovno konferenco: vlade morajo izvesti strukturne reforme, da bodo konkurenčne v novih razmerah. Da ne bomo dolgovezili, poglejmo primer Slovenije. Vlada Mira Cerarja je šibka. Tako kot je bila šibka tudi vlada Alenke Bratušek. Nekaj sta obljubljali pred imenovanjem, drugo sta izvajali. Najprej sta bili zelo skeptični do zahtev, ki so bolj ali manj glasno prihajale iz Evrope, potem sta se temu prilagodili. Slovenija preživlja dolgo obdobje politične nestabilnosti, ko zaradi strankarskih in zasebnih interesov padajo vlade, umetno nastajajo stranke in imamo na političnem parketu take spremembe, da se trese gora, rodi pa se miš.
Slovenija bi v sklopu Draghijevega načrta mesečno lahko pridobila približno 300 milijonov evrov. Kako bodo ta sredstva izkoriščena, seveda še ni povsem jasno. Utemeljen pa je strah, kako bodo ta sredstva porabljena. Nevarno je namreč, da bi vlada lahko pograbila to priložnost z obema rokama, da bi svoje domače naloge na področju reform opravila nekoliko bolj površno. Poglejmo, kaj se dogaja letos: Slovenija je v lanskem letu zabeležila rast, ki je ocenjena med 2 in 2,5 odstotka BDP. To je dober rezultat. Stopnje rasti so napovedane tudi za letošnje in prihodnje leto. Optimistične napovedi bi morale v tem primeru biti spodbuda za vlado, da opravi svoje nekoliko bolj odločno. Kaj pa se dogaja v Sloveniji? Vlada je v doslej edinih resnih pogajanjih z javnim sektorjem popolnoma odpovedala. V pogajanja je šla z namenom, da v javnem sektorju izvede reze za približno 120 milijonov evrov. Veliki zmagovalci pogajanj pa so bili sindikati, ki so dosegli, da je rezov le za 35 milijonov. V vladi so napovedovali nove davke na sladke pijače, ki so jih potem preklicali po pritisku podjetnikov. Ta primera simptomatično kažeta na nemoč Cerarjeve vlade.
Višja gospodarska rast bi morala učinkoviti vladi pomagati bolj izrazito nazadnje uresničiti glavno zahtevo Bruslja: vrnitev javnega primanjkljaja pod mejo 3 odstotkov. Kaj pa je doslej dosegla vlada Mira Cerarja? Veliko je kazalcev, da bo višjo gospodarsko rast popolnoma “požgala” zaradi svoje neučinkovitosti. Po napovedih finančnega ministra Dušana Mramorja bo letošnji javni primanjkljaj res manjši od treh odstotkov (2,8 odstotkov), njegova nominalna vrednost pa bo višja od lanskega (1,3 milijarde proti 1,2 milijarde). V končni fazi bo torej javni primanjkljaj 2015 višji od tistega v letu 2014.
Skratka, logika vlade je bila taka: ker je rast višja, se lahko “potrudimo nekoliko manj” in si lahko privoščimo višji (nominalni) primanjkljaj. Vlada stagnira in upa na zunanje okoliščine. Pravih strukturnih reform še vedno ni na obzorju.
Pomanjkanje države
Manjka globalni razmislek o pokojninskem sistemu, ki bi moral upoštevati preprosto dejstvo, da se povprečna starost povečuje, da posledično ljudje prejemajo dalj časa pokojnine, da manj delovno aktivnih ljudi vzdržuje vse več upokojencev. Manjka globalni razmislek o trgu dela, ki bi upošteval dejstvo, da vse več mladih, ki vstopajo na trg dela, ne spada v kategorijo “zaposlenih” (v privatnem ali zasebnem sektorju), temveč ima status samostojnih podjetnikov ali avtorskih honorarcev. Manjka globalni razmislek o tem, da podjetja, ki so motor razvoja džave, potrebujejo čim bolj prijazno podjetniško okolje. To pa ni samo manjše davčno obremenjevanje, temveč tudi manj birokracije in manj klientelizma. Pa še bi lahko naštevali.
Vse to (še vedno) manjka, manjkajo torej tisti nastavki, ki bi s pomočjo evropskega “dopinga in steroidov” dejansko in dokončno pognali Slovenijo v boljšo gospodarsko prihodnost. Jasno mora biti namreč, da učinek dopinga ni večen. In ko ta učinek poteče, so posledice lahko katastrofalne…
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
