Ko svetniki vsi korakajo

0

Čeprav imam o liku in delu Vlada Miheljaka svoje mnenje in čeprav bi se mi zdelo pošteno, da bi bil do atavizmov, ki jih na Slovenskem uganja borčevska organizacija, kritičen tudi sicer, ne pa samo zdaj, ko hoče žaliti svojega največjega političnega bavbava, moram priznati, da njegova domislica o tem, da lahko danes v življenje priklicana druščina veteranov slovenske omejitve skrene na pot omenjene organizacije, ni brez vse soli.

Ranjenci na pohodu

Seveda se da motive pobudnikov novega združenja razumeti. Janšo in Krkoviča preganjajo finski oklepniki, Peterletu se še vedno poznajo brazgotine volilne katastrofe pred tremi leti in mu vsakršna publiciteta pride prav pri ponovnem vzpenjanju v politično prvo ligo, Bavčar pa bi si rad dokončno pridobil in utrdil status “dobrega tajkuna”. Niti ne dvomim, da se jim bo račun v veliki meri izšel, saj bo veličastna osamosvojitvena zgodba za njihove privržence vedno  močan magnet.

Če pogledamo na stvar drugače, utegne biti nova veteranska zveza koristna še pri preseganju določenega deficita, ki ga še vedno zaznavamo v javnem dojemanju osamosvojitve. Nekako si namreč ne zmore zmeraj pridobiti zaslužene pozornosti.

Neuspela repriza?

Ampak omenjenega deficita ne kaže precenjevati. Da večina ljudi na Slovenskem dogodke z začetka devetdesetih visoko ceni, se je pokazalo v začetku našega tisočletja. Tedaj je od dolgoletnega vladanja pijana postkomunistična oblastna garnitura poskušala na krilih resničnega trpljenja mnogih izbrisanih bolj ali manj celotno osamosvojiteljsko ekipo prikazati kot fašistoidno in jo s tem (dokončno) izriniti iz zgodovine. Kar ji je grandiozno spodletelo, ne zaradi izjemne ksenofobnosti podalpske republike, marveč zaradi neodgovornega igračkanja z zgodovino. Ko so se ob poznejšem sprejemanju zakonodaje o izbrisanih njeni avtorji protiosamosvojiteljski retoriki odpovedali, je bilo negodovanja mnogo manj.

Po drugi strani se četverici prvih veteranov očitno že v startu ni posrečilo ponoviti “zgodbe o uspehu” Zbora za republiko iz leta Gospodovega 2004. Najbrž bo imel prav Marko Pogorevc, da bodo ljudje novo izvaljeno jajce šteli preprosto za Janšev projekt. Kar kljub temu, da je Janša med vsemi osamosvojiteljskimi prvoborci nedvomno najsposobnejši politik, ni ravno dobra popotnica.

Razpoka ostaja

Tudi zato ne, ker takšni koraki ne pomagajo k premoščanju prepada, ki se je med očaki slovenske demokratizacije in osamosvojitve odprl že kmalu po obeh uspešno izpeljanih projektih in slovensko politično sceno v veliki meri določa še dandanašnji. Zgodilo se je pač, da so se številni resnično svobodomiselni rušitelji starega režima od samega strahu pred renesanso klerikalizma in tradicionalnega slovenskega domačijstva tako rekoč nemudoma znašli varno v naročju postkomunističnih sil.  Samo tako je bilo mogoče, da so komaj nekaj let po osamosvojitvi vse tri najvišje položaje v slovenski državi zasedali ljudje, ki so imeli o tem, kako naj bi se referendumsko izražena volja Slovencev o samostojnosti uresničila, milo rečeno bistveno drugačne predstave od končnega rezultata. In samo tako je – ob nekaterih specifičnih zgodovinskih danostih – prišlo do tega, da večina ljudi ne vidi zareze med rezultatoma revolucije leta 1945, ki je svobodo prinesla zelo selektivno, in tiste iz let 1990 in 1991, ki je – v tem je treba dati Peterletu prav – kljub vsem pomanjkljivostim svobodo prinesla vsem.

Čeprav so si kasneje nekateri (kot nazadnje očitno Bavčar) premislili, so prej omenjeno pot bolj ali manj za trajno ubrali po eni strani izraziti nacionalisti, kot je na primer prvi predsednik demokratičnega parlamenta, ki so se najbrž zbali, da bi se v novi Sloveniji nemarno delalo s svetlimi izročili revolucije. In po drugi strani do nacionalizma in patetičnega patriotizma izrazito skeptični nekdanji “mladinci”, ki jim Miheljak upravičeno pripisuje velike zasluge za demokratične premike. A je prav v njihovi nekritični podpori  starim elitam iskati enega bistvenih razlogov za to, da njihov izjemen prispevek k prelomnim dogodkom v zavesti mnogih ni ustrezno ovrednoten. Težko je namreč povezati današnje poveličevanje avtoritarnega ljubljanskega župana in – kar je še bolj absurdno – tlakovanje poti  za Maršalovo veliko vrnitev v prestolnico z izzivanjem kulta osebnosti in z nesebičnim bojem za demokracijo ob koncu osemdesetih let.

Seveda pa jih zgolj še en na hitro zbrani klub ne bo prepričal, da bi se vrnili h koreninam.

Foto: Siol