Že nekaj časa je v zraku vprašanje, ali bo predsednik republike na tokratnih volitvah morda izvoljen celo že v prvem krogu. Nobenega dvoma namreč ni, da je letošnja tekma samo napol odprtega značaja. Sedanji predsednik je v njej gotovo v veliki primerjalni prednosti, ne le zaradi precejšnje naklonjenosti medijev in zaradi trikov, ki si jih lahko privošči tako rekoč »v službi«, marveč tudi zato, ker mu v teh težkih časih že po ustavi ni potrebno sprejemati dramatičnih in nepriljubljenih odločitev. Kar pomeni kajpak lep bonus.
Gladke zmage med vzhodom in zahodom …
In res, tudi v evropskem kontekstu bi se dalo našteti ničkoliko primerov, ko se je popularni predsednik z veliko avtoriteto in z malo odgovornosti ali izraziti favorit javnmomnenjskih anket tako rekoč sprehodil do zmage.
Vendar se takoj pojavi zanimiva razlika med tistimi zahodnoevropskimi okolji, kjer predsednika volijo neposredno (marsikje so volitve posredne, tako denimo v Nemčiji ali Italiji), in med srednje- in vzhodnoevropskim prostorom s krajšo demokratično tradicijo. Značilna zgleda prvega sta Irska in Islandija. Tam zaradi presežka priljubljenosti aktualnega predsednika ali predsednice nekajkrat volitev sploh ni bilo in je bil »ljubljenec ljudskih src« edini kandidat. Na Irskem se je omenjeno nazadnje zgodilo še leta 2004, na Islandiji pa celo štiri leta pozneje. Tamkajšnji predsednik je, mimogrede povedano, letos poleti nastopil že peti zaporedni mandat, kar je zunaj nekdanjega sovjetskega prostora v Evropi osupljiv dosežek. Se je pa moral za peto zmago namučiti bolj kot za tri prejšnje skupaj.
V srednji Evropi stvar ni tako preprosta. Resda lahko navedem zmage Rudolfa Kirchschlägerja leta 1980 in Heinza Fischerja leta 2010 v Avstriji s skoraj osemdesetimi odstotki in Dalije Grybauskaite leta 2009 v Litvi s skoraj 70 odstotki glasov kot bleščeče uspehe aktualnih predsednikov ali izrazitih javnomnenjskih favoritov. A večina predsednikov parlamentarnih republik v nekdanjem socialističnem bloku se je v svojih reprezentativnih predsedniških suknjah počutila utesnjeno. In so hlastali po širitvi svojega manevrskega prostora. S čimer so si pri dobršnem delu prebivalstva načeloma pridobili veliko simpatij, a sočasno obilo nasprotovanja pri znatni manjšini volivcev. Najznačilnejši predstavnik te skupine je bil znabiti nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić, medtem ko nekdanji slovenski predsednik Kučan, Slovak Schuster in celo Avstrijec Klestil za njim niso veliko zaostajali. Tudi sedanji predsednik je vsaj doslej velikokrat ravnal, kot da bi mu bila vloga “nadstrankarskega” šefa države odveč in je močno pretiraval z navijaštvom.
… ki pa niso bile vedno samoumevne
Je pa favoritom v obeh okoljih lahko spodletelo. Verjetno je največji tozadevni osmoljenec zadnjega desetletja spet Litovec Valdas Adamkus, ki je šel na predsedniške volitve konec leta 2002 kot predsednik in nesporni favorit. Pričakovano in prepričljivo je pometel s konkurenco v prvem krogu in si zagotovil več kot petnajst točk prednosti. Nato ga je v drugem docela presenetljivo z znatno prednostjo povozil politični tekmec in nekdanji premier Rolandas Paksas, ki je na svoj konto vknjižil skoraj 55 odstotkov glasov. Njegovo zmagoslavje je bilo resda razmeroma kratkotrajno, saj ga je dobro leto pozneje parlament odstavil. Na nadomestnih volitvah je Adamkus znova kandidiral in prišel do drugega predsedniškega mandata. Vendar so ga bili Litovci razmeroma siti, ker se je v tem ponovljenem poskusu komaj prebil do zmage z 52,6 odstotka glasov.
Še vedno pa velja za eno najbolj nepričakovanih zmag na predsedniških volitvah v Evropi sploh uspeh Mary Robinson na Irskem leta 1990. V tekmo se je spustila kot kandidatka malo pomembne laburistične stranke, kot ženska in soproga protestanta na katoliškem zelenem otoku. Njen tekmec je prihajal iz vrst konservativne stranke Vojaki usode, ki ni dotlej še nikdar izgubila predsedniških volitev in vse do leta 2011 osemdeset let beležila relativno večino na parlamentarnih. Robinsonova je po prvem štetju sicer zaostajala za slabih šest točk, a se je s pomočjo preferenčnih glasov iz vrst opozicijske stranke Fine Gael zavihtela na predsedniški položaj s slabimi 52 odstotki. Kot predsednica je v veliki meri preobrazila dojemanje predsedniškega položaja med Irci.
Drugi krog lahko premeša karte
Drugo skupino zgledov predstavljajo kandidati, ki so jih že odpisovali po prvem krogu, vendar se jim je v drugem posrečil povratek in zmaga. Eno največjih razlik je na portugalskih volitvah leta 1986 nadoknadil socialist in poznejši dolgoletni predsednik Mario Soares. Predsedniško tekmo je začel s petimi odstotki podpore v javnomnenjskih raziskavah. Do volilnega dne je svoj delež spravil na četrtino in se uvrstil v drugi krog, čeprav ni dosegel relativne večine niti v enem okrožju. Za konservativnim kandidatom Diogom Freitesem Amaralom je zaostajal orjaških enaindvajset točk (Amaral je dobil 46 odstotkov glasov). Toda čez štirinajst dni je bil Soares prvi z 51,2 odstotka glasov, leta 1991 pa jih je ob podpori obeh največjih strank v svoj žep že v prvo pospravil sedemdeset.
Podoben podvig se je v prvem naskoku na predsedniški stolček posrečil že omenjenemu Valdasu Adamkusu. Leta 1997 ga je v prvem krogu obkrožilo sorazmerno skromnih 28 odstotkov Litvancev, njegovega protikandidata Arturasa Paulauskasa pa petinštirideset odstotkov. Četudi je seštevek glasov kandidatov leve sredine, ki ji je slednji pripadal, kazal na njegovo zmago, se je nazadnje veselil Adamkus s 50,4 odstotka glasov. Znatno prednost tekmeca je že leta 1974 uspelo nadomestiti konservativcu Valéryju Giscardu d’Estaing v Franciji. Po prvem krogu je za poznejšim predsednikom Mitterandom zaostajal za skoraj enajst točk (43,3 : 32,6), toda uspelo mu je poenotiti glasove desne sredine in zmagati s 50,8-odstotno podporo v drugem krogu. Še bolj nepričakovan je bil podobni podvig Petra Lucinshija v Moldaviji leta 1996, ko je nadomestil dobrih deset točk zaostanka za tedanjim predsednikom Snegurjem iz prvega kroga in sam v drugo osvojil štiriinpetdset odstotkov glasov.
Le pogojno lahko v to druščino uvrstimo pokojnega poljskega šefa države Lecha Kaczynskega. V tekmi za državni vrh je v vseh anketah pred volitvami 2005 krepko zaostajal za takratnim političnim zaveznikom in sedanjim premierjem Donaldom Tuskom. Do volilnega dne se je zaostanek praktično stopil (za Tuska je bilo 36, za Kaczynskega 33 odstotkov poljskih volivcev) in se še dva tedna pozneje spremenil v znatno prednost. Mandat, ki se je nesrečno končal pri Smolensku, je eden od slavnih dvojčkov začel s štiriinpetdesetimi odstotki volilne podpore.
Glede na povedano zgoraj ni nič presenetljivega, da iz poljske soseščine prihaja predsednik, ki je bil ob svoji vnovični kandidaturi deležen najnižje podpore volivcev sploh. Junaka oranžne revolucije Viktorja Juščenka je leta 2010 obkrožilo vsega dobrih pet odstotkov volivcev. Pri slovenskem predsedniku takšne nevarnosti glede na razpoloženje našega volilnega telesa seveda ni, bi se pa v morebitnem drugem krogu igra tudi pri nas začela precej znova.
