Finančni svet se trenutno vrti v začaranih krogih ničelne medbančne obrestne mere, ki jo potrošniki čutimo v skoraj ničelnem pribitku euriborja in t.i. kvantitativnega sproščanja oz. tiskanja denarja z namenom zagona gospodarstva in povišanja inflacije.
Ameriška privatna! centralna banka (FED) je od začetka krize (torej leta 2008) s tremi paketi kvantitativnega sproščanja (QE1, QE2 in QE3) povišala količino denarja v obtoku za 500 %. Do želene inflacije ni prišlo. Denar se sicer tiska, a ne pride v obtok, med potrošnike in podjetja. Obdržijo ga banke, katerim to predstavlja brezplačen kapital zaradi ničelne obrestne mere, s katerim ustvarjajo milijardne dobičke. FED se tega verjetno zaveda in že mesece obljublja, da bo dvignil temeljno obrestno mero, a si vedno znova premisli. Posledično je prišlo do padca delniških trgov (poleg borznega zloma Kitajske seveda) in prineslo tudi znižanje vrednosti dolarja. Spomladi je tudi ECB začela s tiskanjem. Bomo videli podobne »učinke«?
Banke so polne denarja
Pred kratkim sem se pogovarjal z vodilnim bankirjem neke tuje banke v Sloveniji, ki mi je potrdil, da so banke polne denarja. Tega posojajo zadržano, ker je stopnja zaupanja zelo nizka, na drugi strani pa smo tudi potrošniki previdnejši in si ne želimo sposoditi denarja, če to ni res nujno potrebno. Največjo težavo pa verjetno predstavlja tudi negotovost današnjih zaposlitev, delo za določen čas, (pre)nizki dohodki, zaposlitev samo enega zakonca v družinah, ipd.
Posledično imamo seveda nižjo potrošnjo, s tem država prejme manj prihodkov iz naslova davkov in tudi podjetja manj ustvarjajo, manj zaposlujejo. Manjše povpraševanje praviloma ne zvišuje cen, kar tudi ne privede do inflacije, ki jo gospodarstvo nujno potrebuje za razvoj.
Podatki za ZDA kažejo, da t.i. tiskanje denarja ni prineslo večje potrošnje. Zgodilo se je ravno obratno. Hitrost porabe denarja se je od leta 2008 zmanjšala za 50 %. Inflacije še vedno ni!
Kaj bo prinesel dvig temeljnih obrestnih mer
Države so se v zadnjih letih pospešeno zadolževale. Ker so bili prilivi davkov v državne blagajne nižji, so morale države luknjo nekako pokrpati. Žal s krediti, ki jih bo potrebno plačati. Pred kratkim sem prebral mnenje svetovno znanega ekonomista Michaela Penta, da lahko »visoka raven kreditnega ustvarjanja držav povzroči serijo državnih bankrotov«.
Kaj bo prineslo dvig temeljnih obrestnih mer je verjetno nemogoče napovedati. Gotovo se bodo krediti podražili. Trenutno potrošniki za kredit prejmemo praktično ničelni pribitek euriborja. Kaj če se ta dvigne na 3 ali 5 %, kjer se je že nahajal? To bi lahko pomenilo močan dvig mesečnega obroka. Dvig obveznosti lahko prinese plačilno nesposobnost in npr. posledično odprodajo stanovanj lastnikov. Bomo videli dodaten padec cen nepremičnin?
Po ocenah, bi dvig obresti za ZDA pomenilo, da bi 30 % prihodkov iz državne blagajne šlo samo za plačilo obresti. Pod vprašaj bi se postavili tudi donosi delnic v zadnjih letih, ki so bili podkrepljeni s skoraj ničelnimi krediti multinacionalk. Lahko vidimo ponoven prosti pad teh vrednostnih papirjev? O težavah, ki bi zajele pokojninske sklade, pa raje ne razmišljajmo na tem mestu.
Trenutno se v gospodarskih in finančnih vodah občasno prikaže kakšen sončni žarek. Vendar posledice krize še trajajo in bodo verjetno ostale še nekaj let. Analitiki opozarjajo, da so napovedi gospodarskih rasti preveč optimistične (zlasti za Kitajsko, ki je vrsto let gonilna sila gospodarstva v svetu). A veliko je tudi pozitivnih premikov. Bodimo optimisti, da vodilni ne gledajo samo na svojo malho temveč, da si resnično prizadevajo za splošno korist vseh.
Marko Kocuvan je samostojni finančni in premoženjski svetovalec.
